Rimljani so Ptuju zapustili bogato dediščino

Starodavno mesto ob reki Dravi in nad njo mogočen, lepo ohranjen grad z muzejem je že na daleč nekaj posebnega. Prvič je bilo omenjeno leta 69 našega štetja, a zgodovinarji trdijo, da je bil kraj poseljen kdove koliko tisočletij nazaj. Ve se le o Keltih, kar dokažejo arheološke najdbe. Najpomembnejši pečat so Ptuju, z imenom Petoviona, skozi stoletja zapustili antični Rimljani najprej kot vojaško postojanko ob znameniti cesti rimskega imperija, ki je povezala  Oglej z Bizancem. Načeloma je omogočala razvoj civilizacije in trgovanja, hkrati pa je služila krvavim pohodom legionarjev in za nameček še razbojnikom.

Poleg postojanke s 3000 in več vojakov so antični Rimljani zgradili pravo velemesto, deloma tudi z obzidjem, kjer si je vojaška elita in bogati meščani zgradili zidane vile in tudi toplice. Petovia je bila pomembna za imperij, saj je trgovanje in gospodarstvo cvetelo zlasti v drugem in tretjem stoletju. Njena prednost pa je bil še prehod čez Dravo, edini daleč naokoli. Prinašal je denar tudi z mitninami. Tedaj je mesto štelo neverjetnih 30 tisoč prebivalcev. Bilo je tudi versko središče skrivnostnega boga Mitre s kar petimi svetišči. Gre za starodavno perzijsko vero, ki so jo prinesli vojaki iz vzhodnih dežel. Na Ptuju so v stavbi, podobni svetišču razstavljene zanimive najdbe kipov, oltarjev in drugih spomenikov iz nekdanjih kapel Mitre, podrtih po letu 313, ko je cesar Konstantin Veliki povzdignil krščanstvo kot glavno vero v imperiju.

Pozimi so glavni Kurenti, poleti pa rimski legionarji   

Kurentovanje šteje za najpomembnejši, najbolj pisan, najbolj hrupen, najbolj privlačen in znan slovenski festival v svetu, saj je na seznamu varovane svetovne kulturne dediščine UNESCO. Običaj je tako starodaven in še danes se ne ve od kod in od kdaj izvira: je to poganski, slovanski ali celo grški. Če se z domačini pogovarjaš o tem, te bodo opozorili, da Kurenti niso kake navadne šeme, ampak so veliko več. Na podeželju jih imenujejo Koranti. Skoraj vsaka vas ima svoje društvo Kurentov. Teh je dvajset, povezani v zvezo društev, ki se trudijo ohranjati to čudovito tradicijo z določenimi predpisi. Oprema je avtohtona: Po kapah se delijo na pernatega ali rogatega. Obvezno jim je ropotati s petimi zvonci tako, da jih je slišati kot melodijo. Udeležujejo se tudi različnih dogodkov po Sloveniji ali v tujini. Za ženske oblečene v Kurenta nimajo imena, na primer Kurentka. Nekdaj je kurentovanje bil samo posel moških, zdaj pa so na vrsti v veliko veselje še otroci. Novo za društva bo Kurentova hiša v središču mesta, kakor so obljubili na občini. Na Kurente so Ptujčani tako ponosni, da so glavni spominki namenjeni prav tem čudovitim maskam v živalskih kožah, nekateri so celo v kožuhu.

Poleti meseca avgusta je na Ptuju povsem drugačen, tudi veliki dogodek, v spomin na rimljansko zapuščino z naslovom Rimske igre. Tedaj po ulicah ropotajo antični vozovi in odmevajo konjska kopita, »legionarji« pa priganjajo konje naj tečejo kar se da hitro, saj gre za tekmovalno dirko. Druga skupina v oblačilih rimljanskih bojevnikov pa na travniku vihti sulice in meče v bitki z barbari. Igre so tako zanimive, da privlačijo na tisoče gledalcev, tudi iz tujine. Vmes organizatorji poskrbijo še za delavnice rimljanskih obrti kot je na primer izdelovanja glinenih skled in peka rimljanskega kruha in to v repliki starodavne rimljanske peči, kar je posebnost v novi leseni hiši na ozemlju nekdanjega kampa legionarjev na robu mesta. Imenujejo jo Domus, kjer se zbirajo člani društva za rimsko zgodovino in kulturo, ki mu predseduje Andrej Klasinc. Ta nam je med obiskom postregel s sveže pečenim kruhom, kakršnega so jedli pred skoraj dva tisoč leti tedanji vojaki rimskega imperija, zbrani iz vseh koncev in krajev pod rimskimi vladarji oziroma cesarji. V kamp prihajajo tako turisti kot šolarji, da si ogledajo film o zgodovini iz teh časov. »Pred kratkim smo na griču pod Domusom zgradili teater v rimskem slogu za 800 obiskovalcev. Zdaj razmišljamo, da bi postavili še glamping, saj so vojaki nekoč živeli v šotorih. Sodelujemo tudi z drugimi tovrstnimi društvi, kot je denimo znani Viminacium iz Srbije in seveda tudi s Celjani in Emono, kjer so imeli tudi legionarske kampuse,« je povedal predsednik Klasinc in nam šel pokazat še sadovnjake in vinograde na štirih hektarih zemlje, kamor vodi pot, okrašena z visokimi rimskimi stebri med cipresami. Izvedeli smo še, da so Rimljani naredili 25 kilometrov vodovodnih kanalov in tlakovali nekatere ulice s kamni, ki so se celo ohranili do današnjih dni.

Večnost doživljajo samostani, grad in nekaj cerkva

Nekateri znanstveniki trdijo, da je bilo ptujsko območje verjetno poseljeno že pred pet tisoč leti, čeprav o tem ni nikjer zapisano. Je pa res, da je ugodno živeti na ravnini ob reki Dravi, kjer jo je tudi najlažje prehoditi na drugi breg. Ni čudno, da je na griču nad njo menda že tisoč let pred našim štetjem zrasla vojaška trdnjava zaradi dobrega razgleda v okolico, saj je šlo za pomembnega križišča starodavnih poti in ugodnega prehoda čez vodo. Šele iz 11. stoletja obstajajo dokumenti, ko so bogati salzburški nadškofi utrdbo nadgradili v grad, ki je bil skupaj z mestom v njihovi posesti. Naslednji lastniki so bili Ptujski grofje. Ti so v tristoletnem bivanju ustanovili dominikanski in minoritski samostan in zgradili še romarsko cerkev na Ptujski gori. Kamniti nagrobnik zadnjega gospoda Ptujskega IX. je vzidan v grajskem pritličju saj je bil se čislan med ljudmi. Pod nogami mu leži pes, kar pomeni zvestobo. Nasledniki so večkrat grad dozidavali in ga širili, da je postal takšen kot je še danes; najstarejši, najmogočnejši z muzejem vred. Grad je preživel vse zgodovinske viharje od napadov Ogrov in Turkov; izognili so se mu celo številni požari v 17. in 18. stoletju, ki so mesto tako prizadeli, da so povsem ohromeli tako trgovanje in obrti, ker je Ptuj skoraj v celoti pogorel. Tudi topovi in bombe med prvo in drugo svetovno vojno ga niso zadeli. Tako se je ohranilo mnogo dragocenosti od starega grajskega pohištva, do čudovitih stenskih tepihov, cesarskih in plemiških portretov do bogate zbirke raznovrstnega orožja. Lepo in zanimivo, ni kaj.

Srečo je imela tudi cerkev sv. Jurija iz 12. stoletja, ki ima eno najlepših cerkvenih notranjščin v srednjeveškem slogu z umetninami, oltarjem in klopmi iz 15. stoletja. Njen je tudi kip Svetega Jurija, zaščitnika mesta Ptuja s sulico v roki, s katero premaguje zlobnega zmaja. Ta je najbrž lahko tudi ogenj. Požari niso mogli uničiti velikih in trdnih stavb samostanov kakor sta Dominikanski in Minoritski, zgrajenih sredi 13. stoletja. Prvi je deloval do razpusta leta 1785, ko je avstroogrski cesar ukinil vse samostane v državi. Spremenili so ga v bolnišnico, kasneje v muzej, zdaj pa je namenjen kulturnim dogodkom v dvoranah in obokanih hodnikih v gotskem in baročnem slogu z lepimi poslikavami na stropih. Drugega še zdaj naseljujejo minoriti in se ponašajo z izjemno samostansko knjižnico z več kot 5000 knjigami. Med njimi je shranjen celo Trubarjev Novi testament spisan leta 1557.

Ptuj slovi tudi po čebuli in po dobrem vinu

Po vaseh kot je Dornava se več kmetij ukvarja s pridelovanjem avtohtone čebule z imenom Lük, ki ima poseben okus in potrebuje tri leta da dozori. »Prvo sezono pridobimo semena, drugo leto čebulčke, tretje pa zrelo čebulo,« so nas poučili na Čušekovi domačiji prav v času, ko so ženske pletle čebulne kite za prodajo na bližajočem se Lükarskem prazniku.

Na robu vasi drevored pripelje do velikega baročnega dvorca, ki počasi razpada, a ima občina že načrte za obnovo, ki naj bi stala 30 milijonov. To je 3000 kvadratnih metrov velika palača, ki ima za sabo pestro zgodovino vse od 15. stoletja do danes. Pokazali so nam veliko dvorano s čudovitimi freskami na visokem obokanem stropom, na tleh pa je ohranjen starinski kamin za ogrevanje. Nekoč je palačo krasil ogromen baročni vrt, obzidje z raznovrstnimi kamnitimi figurami, tudi angeli, pa je povsem ohranjen. Med lastniki so bili tudi grofi Herbersteini in kasneje Atemsi.

V Gorišnici pa zanimanje pritegne tristo let stara Dominkova domačija s slamnato streho, črno kuhinjo, staro kmečko posodo in starodavnim pohištvom. Zunaj je panonski vodnjak, majhen leseni hlev, svinjak in starinski čebelnjak, kakršnega ni videti nikjer v Sloveniji.

Ptuj je zares privlačen za turizem, česar se dobro zavedajo. Za nameček imajo še toplice z zdravilno mineralno vodo, kar je bilo znano tudi antičnim Rimljanom.

Zadnje čase je v Sloveniji vse več tudi kolesarskih poti. Na Ptuju so posebej ponosni na Drava bike, ki se vije skozi štiri države od izvira reke v Italiji, čez avstrijsko Koroško, čez Slovenijo in vse do sotočja Mure in Drave na Hrvaškem, do koder je tudi urejena in označena. Dolga je kar 510 kilometrov. Vmes je 15 postajališč s klopmi in ležalniki. Postavili so tudi informacijske table in števce za kolesarje.

Ptuj seveda hvali tudi svojo kulinariko in vina. Najstarejša je Ptujska vinska klet z vinskim arhivom od leta 1874. Obdelujejo 300 hektarov vinogradov, ki lahko letno dajo milijon in pol steklenic vina, večinoma belega. Z znamko Pullus so prepoznavni po vrhunskih vinih, za katera redno prejemajo nagrade na vinskih ocenjevanjih po svetu. Renski rizling in Sovignon sta najbolj priljubljeni sorti. Največ vina prodajo v ZDA, zdaj pa ga nekaj že pošiljajo na Kitajsko. Na vprašanje, kako se pride do dobrega vina, je direktor kleti odgovoril: »Zemlja je mati, sonce je oče, kletar pa usoda.«

Besedilo in fotografije: Albina Podbevšek