Capri in Iskija – kjer se rdeče sonce potopi v morje

Potovanje na jug Italije, v neapeljski zaliv, na Capri in na Iskijo ima poseben čar. Osupljivi razgledi, strme skalne stene, mondene promenade na Capriju in prostrani termalni vrtovi na Iskiji ter prvinske ribiške vasi na Procidi.

Capri je le nekaj več kot deset kvadratnih kilometrov velik otok iz apnenčastih skal. Vsak dan dnevni turisti prihajajo z ladjami, ki pristanejo v slikoviti Marini Grande. Sloviti otok v neapeljskem zalivu si na potovanju po jugu Italije turisti običajno ogledajo na hitro.

Ko izstopiš s trajekta v Marini Grande te prevzame pogled na skalne stene, zelene griče in pastelne hiše ter na velik pano z napisom 'Capri covid free'. Da so ta slogan lahko objavili, se je moralo do začetka poletne sezone cepiti skoraj vseh 14.000 otočanov.

V visoki sezoni je bil majhen otok skoraj vedno prepoln turistov, toda letos bo morda drugače. Bolj mirno pa je zagotovo jeseni, ko je mogoče tam uživati brez prekomernega vrveža. Nebo se takrat pokaže še posebno modro, živo srebro na termometru se še vedno giblje okoli 25 stopinj Celzija in v morju se je prav tako še mogoče kopati. Fige in oljke dozorijo, grozdje visi s trt.

Letos v primerjavi z obdobjem pred pandemijo pričakujejo mirnejše poletje in v čase prekomernega turizma se skoraj nihče ne želi več vrniti. Zaradi strogih gradbenih predpisov sta oba glavna otoška kraja Capri in Anacapri do danes ohranila skladno vaško podobo. Otok je skoraj brez avtomobilov, urejen in čist, celo za jug Italije značilnih vrvic za sušenje perila tam ni. Vse je videti kot kakšna filmska kulisa iz nekega minulega časa, ponuja zmes brezčasnosti in edinstvene narave, mondenosti in podeželske idile.

S slavnimi na gurmansko pokušino

Že več kot stoletje Capri privlači pisatelje, igralce, industrialce in državnike. Znane osebnosti prihajajo predvsem poleti, in to že od nekdaj. Nekoč so ga obiskovali Liz Taylor, Brigitte Bardot in Kirk Douglas, danes pa zvezdniki, kot sta Julia Roberts ali Demi Moore, in bogataši iz Rusije in arabskih držav.

Capri je pravi naslov tudi za gurmane. Večer lahko začneš na Piazetti. V tamkajšnjih bistrojih ob aperitivu postrežejo najmanj tri prigrizke. Debele zelene olive, slane mandlje in taralli – slan prigrizek iz testa za pico. Gostje srkajo vino ali aperol in opazujejo mimoidoče. Vse je tako udobno, da posedanje včasih traja kar nekaj ur. Med boljše restavracije na Capriju sodi Da Paolino. Tam naj bi postregli tudi najboljši limoncello (liker iz limon). Priljubljena je tudi restavracija La Capannina, ki je gostila že Giorgia Armanija in Marcella Mastroiannija. Ob vodi pri znamenitih skalah Faraglioni pa je restavracija La Fontelina, za katero pravijo, da v njej strežejo najboljše ribe na žaru. Sicer pa je dobrih gostiln kar nekaj in v njih si je mogoče privoščiti domače testenine in sveže ribe.

Capri – prijeten za pohodnike

Toda kdor želi doživeti in uživati v čarih Caprija, mora ostati vsaj nekaj dni in pohajkovati po otoku. Nenavadno hitro za seboj pustiš turistični živžav in razumevati začneš vse, ki so prišli in ga ne želijo več zapustiti. »Ob večerih postane zelo mirno,« pravi Avstrijka Cecilia, ki že pol življenja živi na Capriju in po njem vodi turiste. Stara je bila 23 let, ko je prišla na otok in tam ostala. »Niti za trenutek nisem pomislila, da bi bila to napačna odločitev,« pravi in se nasmehne.

Skupaj se z avtobusom odpravimo na jugozahod otoka. Na rtu Punta Carena se začne pot, ki ni navedena v skoraj nobenem vodiču. Od rdečega svetilnika se Sentiero dei Fortini vije ob celotni zahodni obali do Punte dell'Arcera.

Cecilia se tam rada sprehaja s psom, še posebno po nevihti, ko morje prši z razčlenjenih skal. »Spomladi tukaj vse cveti, od rumene do oranžne,« pravi navdušeno.

Tu in tam strme stopnice vodijo do fjordom podobnih zalivov, kjer se najraje kopajo domačini. Celo poleti je tam dovolj sence in prijetnega vetra. »Z nekaj postanki za kopanje bi lahko 'pot utrdb' raztegnili v dnevni izlet,« dodaja Cecilija. Utrdbe, ki so dale ime poti, so zgradili Britanci na začetku 19. stoletja. Njihove razvaline pa fotogenično stojijo na skalnih.

Vile imperatorjev

Nekoč so delavci po tej poti tovorili apnenčaste skale. Z apnom so ljudje belili svoje hiše in iz njega izdelovali malto. Ker je bil marmor za gradnjo primernejši, so uporabili celo stebre in kipe iz palač cesarja Tiberija. Imperator si je dal na Capriju zgraditi dvanajst vil. Ena izmed njih naj bi stala tam, kjer je švedski zdravnik in pisatelj Axel Munthe konec 19. stoletja zgradil svojo sanjsko hišo.

Munthe je bil obseden s Tiberijem. Svojo vilo San Michele je napolnil s starinami. Pred korono so se med kipi na terasi gnetle skupine turistov, zdaj pa lahko v čudoviti tišini postaneš zraven sfinge in gledaš navzdol na turkizno morje in pristanišče.

Pogled na zaščitni znak Caprija

Naslednje jutro smo se odpravili na sproščen izlet. S trga Piazza Umberto I. smo se sprehodili proti jugu, navzdol po Via Vittorio Emanuele. Uličice in obokani vhodi z luksuznimi trgovinicami so videti kot kakšen bazar. Na Via Tragara ljudi skoraj nismo več srečali. V senci pinij in palm smo pohajkovali mimo vil, skritih za kovanimi ograjami in visokimi obzidjem.

Za odmor je bilo še prezgodaj, a se nismo mogli upreti promenadni terasi Punta Tragara, s katere je razgled na strmo obalo in tri skale Faraglioni, ki so zaščitni znak Caprija in so že Eisenhowerja in Churchilla pritegnile v istoimenski hotel. Tam se začne morda celo najlepša obalna pot na otoku. Po Via Pizzoluongo smo se zjutraj osamljeno sprehajali po udobno uhojeni poti.

Capri je že od nekdaj privlačil ekscentrike

Naš pogled je ujela rdeča vila, ki je videti kot stopničast tempelj na ozki skali. Na strešni terasi je njen graditelj Curzio Malaparte zjutraj izvajal gimnastične vaje in zanjo dejal, da je žalostna, trda in resna kot on. Za turiste ta zasebna hiša ni dostopna.

Mimo jame Matrimonio z obzidnimi ostanki smo krenili navzgor proti Arco Naturale, skalnem oboku, ki uokvirja lesketajoče se morje. Slišati je le butanje valov in v zraku se vije vonj po pinjah. Da že od 19. stoletja naprej otok radi obiskujejo Britanci, Nemci, Rusi in Američani, ki jih je Capri tako prevzel, da jih je kar nekaj tam tudi ostalo, postane jasno najpozneje tukaj. Predvsem v šestdesetih letih prejšnjega stoletja si je veliko bogatašev dalo zgraditi vile na Capriju, pogosto tudi brez gradbenega dovoljenja.

Njihov 'prednik', je bil cesar Tiberij. Po njem imenovana cesta vodi med sadovnjaki, nežno navzgor do največje in najbolj spektakularne izmed njegovih dvanajstih vil na Capriju. Villa Jovis, kot jo imenujejo danes, kraljuje na skalni konici, na 300 metrov visoki skali. V prvem stoletju po Kristusu je cesar Tiberij od tu enajst let vladal svojemu imperiju. S pomočjo ogromnega svetilnika pa je pošiljal sporočila v Punta Campanello na celini.

Po njegovi smrti so otočani cesarsko palačo temeljito izropali in uporabili tudi kamen, iz katerega je bila sezidana. Kljub vsemu ruševine ostajajo presunljive....

Članek lahko v celoti preberete v reviji HORIZONT 223/233