Kočevje ni več bogu za hrbtom

Poleg nekaj uspešnih tovarn stavijo na zeleni turizem s kolesarskimi, pohodnimi potmi po razkošnih gozdovih, označenimi z medvedovimi šapami.

Kočevsko se je zadnja leta tako razvilo, da je pritegnilo pozornost z lepo urejenim mestom in razkošno ozelenelo regijo, ki se ponaša z edinstvenim pragozdom v osrednji Evropi. Zraven seveda sodijo še divje živali, med katerimi kraljujejo medvedje. Pokrajina je prepredena s številnimi kolesarskimi in pohodniškimi stezami, kar privlači vse več turistov. Ne le gospodarstvo, tudi turizem bo vse bolj napredoval zaradi po dolgih letih obnovljene železniške povezave s svetom.

Eleganten vlak zdaj vozi v divjo pokrajino

Ko sem pred kratkim na ljubljanski železniški postaji zagledala lep vlak modro-bele barve z napisom Kočevje, sem si mislila, da sem v Švici, kar me je spomnilo na osamosvojitvene politike, ki so nam obljubili, da bo naša dežela kmalu podobna tej najbogatejši državi. Tudi notranjost vlaka je vredna pohvale. Ima prostor za kolesa, vtičnice za polnjenje telefonov, WC pa tak kot v boljših hotelih. Narejen pa ni v Švici, ampak na Poljskem. Tudi postajališča so nova, sodobna. V Kočevju so odprli informativni center s spominki, v glavnem lesenimi z izklesanimi medvedki, in veliko zverino pred vhodom. Prodajajo med in ti povedo, da je lipov med najčistejšimi pri nas, ker druga drevesa ne cvetijo v času, ko cveti lipa.

»Za železnico smo se borili skoraj dvajset let. Zdaj je tu, kar je zelo pomembno za gospodarstvo oziroma njegovo rast. Tako bomo omilili gostoto prometa na cestah za prevoz blaga. Zato lahko pripravljamo industrijsko cono na obrobju mesta, kjer že deluje tovarna robotov Yaskawa. Hkrati se dogovarjamo s škotskim lesnopredelovalnim podjetjem, ki želi pri nas zgraditi velikansko žago za les iz naših gozdov,« je novinarjem povedal Vladimir Prebilič, aktiven župan Kočevja, in še dodal, da se z vlakom lahko pripelje tudi več turistov.

Kamnita bazilika in tragična zgodovina Kočevarjev

Kočevje je dandanes lepo urejeno mesto in eno od tistih, ki je prepovedalo promet skozi središče. Tam tik ob reki Rinži kraljuje kamnita bazilika, za katero je načrte naredil arhitekt z Dunaja, notranjost pa so okrasili domači slikarji in kiparji okrog leta 1900. Prej je bila tam le kapela, zgrajena že leta 1339. Od nje je ostala le lepo izrezljana in dobro ohranjena lesena vojvodinska klop, namenjena turjaškim grofom, lastnikom kočevskega gradu, zrušenega med drugo svetovno vojno. Podobno usodo so imele še številne stavbe. Ostala je velika hiša, nekoč samostan z dekliško šolo. Med vojno so si jo prisvojili domobranci in okupatorji, danes pa je v njej občina. Zanimiva je stara vila z imenom Veronika, v spomin nesrečne plemkinje Deseniške, umorjene po naročilu njenega tasta kneza Hermana II. Celjskega, ker mu ni bila všeč kot druga žena njegovega sina Friderika, pahnjenega v grajsko ječo. Kruta zgodba.

Nemški okupatorji so že na začetku vojne storili nepojmljivo potezo: ob Savi in Sotli so najprej izgnali na tisoče Slovencev z njihovih domov – ne ve se, koliko so jih tudi pobili – in tam naselili 11.000 kočevskih Nemcev z območja, velikega 800 kvadratnih kilometrov, kjer so ti živeli neverjetnih 600 let. Govorili so svojstveni jezik, mešan s tirolskim in koroškim narečjem, in še s slovenščino. Na Kočevskem jih je ostalo le malo, kajti sledila je vojna, še bolj pa povojno maščevanje. Od 176 predvojnih nemških naselij je bilo porušenih 112, skupaj s 123 cerkvami in kapelami. Kulturna dediščina Kočevskih Nemcev je bila izgubljena. O tej zgodovini se je dolgo molčalo. A v kočevskem muzeju in razstavi v Kočevski Reki je kar veliko povedanega. Hkrati pa seveda tudi o partizanskem uporu in žrtvah med nemško okupacijo.

Gozdovi so raj za kolesarje in pohodnike, jezero pa za ribe, ptice in turiste

Kočevarji so ponosni na svojo ozelenelo pokrajino z obširnimi gozdovi s čisto vodo v rekah in jezeru, ki je nastal na dnu rudniške kotanje, kjer so do leta 1976 kopali premog. Globoka je kar 40 metrov in velika 39 hektarov. Velja za eno čistejših slovenskih jezer. V njem živijo raznovrstne in številčne ribe na veselje ribičev in ptic roparic. Okrog jezera so jih našteli 60 vrst, od katerih je četrtina ogroženih. Zanimivo je, da jih na tem območju prezimuje tja do 400. Jezero je s kampi, čolni in gostilnami priljubljen kraj za izlete in počitnikovanje. Zelo lep je kozolec za sprejemanje gostov z malo trgovinico s prospekti, domačim medom, z medico in ročno izdelanimi spominki ter kolesi za najem.

S kolesarji je posebna zgodba. Kočevsko zmore toliko poti, da se ti zmeša ob misli, kam naj se usmeriš. Za kolesarje jih je neverjetnih 475, za pohodnike pa 370. Vse so opisane na zemljevidih in nobena ni brez imena, celo tako nenavadna, da jih ne znaš prebrati. A vmes sta poti z imenom Veronika in pot Friderika, ki sta strmi in vodita do razvalin njunega gradu, od koder je lep razgled po dolinah. Povsem posebna je nedavno odprta pot skozi pragozd Krokar – le za pohodnike – po ozki stezici, da ne skrunimo sicer nedotaknjene narave v tišini pod stoletnimi orjaki, ki sodijo na seznam Unescove svetovne naravne dediščine.

Medved kot blagovna znamka Kočevskega

Vse poti so označene z medvedovo šapo, ki hkrati ljudi opozarja, da je v teh gozdovih mogoče srečati ne le lisice, jelene, divjega prašiča, srne, ampak tudi medvede, in to prej kot rise ali volkove. Zato dobijo gosti brošuro z nasveti, kako se je treba tam obnašati, celo opozarja, naj ne vznemirjajo živali in naj ne trgajo divjega cvetja. Spoštujte pravico do miru v naravi, je rečeno. Če zagledate kosmatinca, se z mirnim glasom z njim 'pozdravite' in se počasi umaknite v smeri, od koder ste prišli. Zapisano je še, da so te zveri načeloma umaknejo, če zagledajo človeka, nevarne pa so medvedke z mladiči, če slutijo, da so njihovi otroci ogroženi. V spremstvu vodnika ali lovca je mogoče videti medvede zlasti z lovske opazovalnice. To sem doživela, ko sem imela srečo opazovati medvedko pod krmiščem s koruzo, okrog nje pa je bila trojica igrivih mladičev, ki jih je vzgajala s klofutami, seveda primerno lahkimi. Morala sem biti povsem tiha in mirna, še več, poprej nisem smela uporabiti nobenega dezodoranta, ne parfuma, ne dišečega mila, kajti kosmatinci imajo zelo dober voh in se nas bojijo. Kako se ne bi, samo v minuli lovski sezoni je bilo v Sloveniji uradno pobitih okrog 120 teh čudovitih živali. V nekdanji Jugoslaviji so jih smeli ustreliti trikrat manj.

Načeloma so prebivalci ponosni nanje, vendar te živali tudi delajo škodo na poljih ali obronkih gozdov, stikajoč za hrano. Na žalost je za to deloma kriva prepoved hranjenja na nekoč dobro obiskanih krmiščih, tudi z mesom poginulih domačih živali. Vseeno so ti kosmatinci tako lepi in edinstveni, da so postali imenitna blagovna znamka. Njihove podobe krasijo park, nekatere hiše, kot je sredi mesta obnovljena stavba z imenom hostel Medvedji brlog, medene izdelke in nazadnje še steklenice piva iz družinske pivovarne Matt v Kočevju. Ta si je domislila izredne etikete z medvedjo glavo, nad njo pa krono petih krempljev. Varijo šest vrst te priljubljene slovenske pijače in vsaka nosi svojevrstno ime s seznama kočevskih znamenitosti, kot so Pragozd, Veronika, Bunker, Kraljica Roga. Kot je povedal Anže Tekavec, jim gre pivo dobro v prodajo, ker je kupcem všeč njegova aroma, radi pa prihajajo tudi na degustacije s sirom in pršutom.

Več: Revija Horizont 232/233