Skip to main content

Ruanda: S PCR-testom h gorskim gorilam

Ruanda: S PCR-testom h gorskim gorilam

Ruanda slovi po svojih gorskih gorilah. Tudi tam je na safariju mogoče videti savanskih 'velikih pet'. Ob tem vzhodnoafriška država ne velja za območje z visokim tveganjem za okužbo z novim koronavirusom in poskuša z doslednimi ukrepi znova privabiti več turistov.

Če se v tem času odpraviš na pot, se moraš za to potruditi. PCR-testiranje pred odhodom na letališče, nato naslednji test še ob prihodu v prestolnici Ruande, v Kigaliju. A je tako prav, kajti število okužb v 13-milijonski državi jim uspeva ohranjati na zelo nizki ravni. Že po nekaj urah imaš v žepu rezultat testa in lahko se odpraviš na namakanje v bazen v hotelu, ki je določen za opravljanje karantene. Končno lahko spet občutiš toplo afriško sonce! Že naslednje jutro si povsem svoboden, pozabiš na korona kaos doma ter po štirih urah vožnje prispeš v narodni park Akagera na vzhodu države. Večina turistov je namenjena na zahod, h gorilam in šimpanzom, zato je zavarovano naravno območje še vedno pravi skrivni namig.

RuandaLačni krokodili v reki Akagera

Narodni park je dobil ime po reki Akagera, katere široka dolina tukaj predstavlja mejo s Tanzanijo. Če vprašaš katerega izmed domačinov, ali si upajo na močvirno območje, hitro odkimajo in dodajo: »Preveč lačnih krokodilov in preveč slabovoljnih povodnih konjev.« Prav to pa so leta 1994 storili domačini. Le tako so si v času genocida lahko rešili življenje.

Na tisoče jih je prebegnilo prek Akagere, da bi pobegnili pred apokaliptičnim pobijanjem, ki je trajalo nekaj manj kot sto dni in v katerem je izgubilo življenje skoraj milijon ljudi. Kdor vidi ostre zobe krokodilov, si lažje predstavlja, kako obupani so bili begunci, ki so si želeli na varno.

KmeticeEdini savanski rezervat v Ruandi

Tudi starši Anite Umutoni, menedžerke v luksuznem safari kampu Magashi ob jezeru Rwanyakizinga, so takrat na vrat na nos zapustili državo in našli zatočišče v Keniji, kjer se je rodila. Srečna je, da so tisti temni časi preteklost in da je lahko tukaj, v savani, ki je v sicer zeleni Ruandi ne bi pričakoval, našla dobro službo. Po genocidu je bil rezervat, ki so ga leta 1934 ustanovili Belgijci, popolnoma na tleh. Begunci, ki so se vrnili, so v njem pasli govedo in koze, divji lovci so pobili nosoroge in leve. Edinemu savanskemu narodnemu parku v Ruandi je grozilo izumrtje, dokler ni leta 2010 organizacija NGO African Parks (AP) skupaj z Rwanda Development Board (RDB) vzela vajeti v svoje roke.

Organizacija African Parks ima izkušnje s takšnimi nalogami, pri RDB pa so pristojni za spodbujanje turizma, kar se je izkazalo za dobro sodelovanje. Leta 2013 so narodni park v sicer manjšem obsegu znova obudili, saj so petino ozemlja obljubili pastirjem. Toda še vedno je ostalo 1.100 kvadratnih kilometrov, ki jih od pašnega območja na zahodni meji ločuje 120 kilometrov dolga električna ograja.

GorileRedki divji lovci in dobre možnosti za opazovanje 'velikih pet'

»AP svoje delo dobro opravlja,« pohvali Alphonse Ntabana, ki je odraščal v vasi v bližini narodnega parka in je zdaj zaposlen kot vodič za kamp Magashi. »Rangerji redno patruljirajo, le redko še pridejo divji lovci. Živali so zaznale, da jih ne lovijo več.« Najboljši prostor za opazovanje je z vrstami bogato zasebno koncesijsko območje Magashi, ki ga je zakupil Wilderness Safaris.

Tukaj imaš celo dobre možnosti, da vidiš znova naseljene nosoroge, ki zgodaj zvečer prihajajo k jezeru in pijejo vodo. Zdaj v Akageri živi že več kot dva ducata nosorogov. Populacija slonov se je povečala na okoli 200 živali in na safariju z avtobusom se jim lahko približaš na nekaj metrov ter opazuješ, kako z dolgimi rilci vešče nabirajo papirusove rastline, katerih korenine jim najbolj teknejo. Tudi leve je mogoče izslediti. Nekatere 'simbe' namreč nosijo GPS-ovratnice, zato jih ni težko najti. Velike črede bizonov pa poskrbijo za dodatno navdušenje. Od 'velikih pet' manjka samo še leopard. Da boš videl veliko mačko, sicer ne zagotavljajo, a vodič Alphonse pravi, da so možnosti 50-odstotne.

Drugi večer, ko je ob vožnji nazaj v kamp že temno, nam uspe tudi to. Žarometi avtomobila osvetlijo leopardko, ki se s polnim trebuhom nima volje umakniti. Alphonso je prepričan, da je pred kratkim požrla kakšno obilno impalo.

Članek lahko v celoti preberete v reviji HORIZONT 230, maj 2021