Skip to main content

Zgodovina panamskega klobuka

Zgodovina panamskega klobuka

Napoleon, Winston Churchill in Ernest Hemingway so ga nosili. Z njim so se in se še vedno radi pokrivajo tudi zvezdniki, kot so (bili) Paul Newman, Naomi Watts, Kate Hudson in Paris Hilton. In želi si ga tudi skoraj vsak turist, ki obišče Panamo. Svetovno znani bel panamski klobuk s temnim trakom se prilega skoraj vsaki glavi in priložnosti, bodisi sproščeni ali elegantni. 

Izdelovanje klobuka

Pravi panamski klobuk je svetle barve, ob obodu ima pritrjen temnejši trak, krajci pa so srednje široki. Tradicionalno naj bi ga moški nosili v kombinaciji s svetlimi poletnimi oblekami, vendar ga danes nosijo tudi bolj ležerno, hkrati pa je postal tudi priljubljen del ženske poletne garderobe. V panamskih trgovinah s spominki jih na veliko prodajajo, toda če si želiš v srednjeameriški državi kupiti originalni panamski klobuk in si ogledati, kako jih izdelujejo, si razočaran. Kajti da bi si to uresničil, se je treba podati skoraj tisoč kilometrov naprej proti jugu. Pravi panamski klobuk namreč prihaja iz Ekvadorja. Tam uspeva visoka pahljačasta rastlina – toquilla palma (carlodovica palmata) in iz njenih vlaken ob obilici ročnega dela tkejo panamske klobuke. Ta rokodelska umetnost naj bi bila stara več tisočletij, kar so dokazali z izkopavanji v Ekvadorju. Raziskovalci so namreč odkrili figure, ki so nosile sombrero. Umetnost tkanja je v Ekvadorju še vedno zelo razširjena, že od 17. stoletja ima svoja središča v Montecristiju, Jipijapi in Cuenci. Klobuki iz teh mest pa veljajo za najboljše na svetu.

Zahtevno ročno delo

Obiskovalci so dobrodošli v majhni tovarni Homero Ortega v Cuenci. Gabriela Ortega jih ponosno vodi po svojem kraljestvu – do kotlov, v katerih kuhajo velike palmove liste, iz katerih nato pridobivajo posušena vlakna in iz njih želeno slamo 'toquilla'. In do žveplenega ognja, nad katerim pražijo slamo, da dobi svojo značilno svetlo barvo. Nato obiskovalce pripelje do tkalcev, ki opravljajo najpomembnejši in najtežji proces. S filigranskim ročnim delom so zaslužni za prave umetnine. To so sloviti panamski klobuki, ki jih je Unesco uvrstil celo na listo nematerialne svetovne kulturne dediščine. V Cuenci v tovarniških trgovinah najbolj preprosti klobuki stanejo okoli 20 dolarjev, tisti bolj fine izdelave pa okoli 300 ameriških dolarjev. Najbolj kakovostni klobuki lahko sicer stanejo tudi nekaj tisoč evrov. Za najdražje kose, tako imenovane klobuke Montecristi Panama, ki tehtajo okoli 28 gramov, pa jim je uspelo iztržiti celo okoli 60 tisoč dolarjev. Toda klobuk z leti kupcu povrne plačilo. Glave ne varuje le pred vročino in soncem, temveč zaradi posebne tehnike tkanja tudi pred vlago. Ob tem pa je nenavadno robusten in pri primerni vlažnosti tudi upogljiv. Tisti, ki se odpravi na potovanje in ga želi vzeti s seboj, to lastnost še posebno ceni. Nekoliko ovlaženega je mogoče namreč preprosto zaviti in ga varno spraviti v kovček.

klobiki

Nenavadna zmota v imenu

In zakaj se kakovostni klobuk imenuje panamski, ne ekvadorski? Nekateri menijo, da so za to odgovorni delavci, ki so gradili Panamski prekop, se z njim ščitili pred pripekajočim soncem ter mu tako podelili ime. Toda verjetneje je, da je ime povezano z drugimi zmotami. Ko je Napoleon III. leta 1885 naročil 'sombrero', narejen iz listov 'carlodovice palmate', so mu ga pripeljali iz Paname v Francijo, kar je v Parizu vodilo do napačnega zaključka, da so klobuk izdelali v Panami. Ker so jih v poznejših letih iz Južne Amerike v ZDA vedno znova prepeljali iz Paname, so vse pošiljke klobukov iz Ekvadorja nosile žig panamske carine in se je to zmotno ime le še bolj utrdilo. Tudi Theodore Roosevelt, ki je leta 1906 ob obisku Panamskega kanala nosil slovit klobuk in so njegove fotografije z obiska obšle ves svet, je pripomogle zapečatenju usode zmotnega imena. Članek lahko v celoti preberete v reviji HORIZONT št. 228, februar