Skip to main content

Trbovlje – med premogom in tehnologijo prihodnosti

Trbovlje – med premogom in tehnologijo prihodnosti

Gremo v dimnik in 'na vrh' Ko smo se ustavili ob vznožju betonskega velikana in zrli v vrtoglavo višino proti vrhu dimnika, je Bogdan poudaril: »Tudi to je del preteklosti, na katero smo v Trbovljah upravičeno ponosni, iz nje pa danes črpamo energijo, ideje in zglede za prihodnost.« 360 metrov visok dimnik sega še trinajst metrov pod zemljo, kjer je vpet v skalo, spodaj ima premer okoli 27 metrov, na vrhu pa le še sedem. Notranja tuljava ima premer pet metrov, kar bi bilo morda lahko dovolj tudi za vgradnjo dvigala in bi ga nekoč lahko uporabili celo za panoramski stolp, sva pametovala s kolegom, ko smo vstopili v njegovo notranjost. »To bi bila adrenalinska izkušnja brez primere, sploh če pomisliš, da dimnik lahko zaniha celo do enega metra,« je dejal naš spremljevalec. A mi smo raje ostali na trdnih tleh, kakšen pa je videti pogled z vrha, smo se lahko prepričali skozi oči Dunking Devilsov in vzpon ter akrobacije na robu njegovega vrha doživeli v virtualni resničnosti. Posedli smo ob notranjo steno dimnika, si nadeli VR-očala in se podali v višino na zgornji rob, gledali dol, sedeli ob akrobatu, ki se je na robu dimnika postavil na glavo, preverjali plezalno opremo … Akrobatska skupina Dunking Devils je vzpon na dimnik opravila v okviru umetniškega projekta, ki so ga letos predstavljen na festivalu Ars Electronica v avstrijskem Linzu. »Projekta so se lotili v spomin na delo Iztoka Kovača iz Trbovelj, ki se je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja v zgodovino zapisal z Vrtoglavim ptičem (Vertigo Bird), ki pleše po robu na vrhu dimnika.

V virtualnem muzeju rudarstva sta nas pričakala čisto prava rudarja
V virtualnem muzeju rudarstva sta nas pričakala čisto prava rudarja

Izkoriščanje rjavega premoga v Zasavju sega v leto 1755, takrat je baron Franc Raigersfeld v Zagorju dobil prvo uradno dovoljenje za pridobivanje oziroma lomljenje premoga.

Po tem, ko so leta 1804 odprli prvi rudnik, ki so ga poimenovali po lastniku Francu Mavrerju, pa se je rudarstvo le še širilo, z njim pa tudi Trbovlje. Sprva je šlo bolj počasi, saj so premog težko spravljali do kupcev, po letu 1849, ko je kraj dosegla južna železnica, pa se je rudarstvo hitro razširilo. Velik razmah je doseglo, ko je rudnike prevzela Trboveljska premogokopna družba leta 1876, kajti takrat je v mesto prišlo tudi precej tujega kapitala. Glavni delničarji družbe so bili namreč Francozi. Mesto se je razvijalo in imelo na vrhuncu rudarskega razmaha več kot 20.000 prebivalcev, medtem ko jih nima danes niti 14 tisoč. Razvijala se je tudi vsa podporna industrija, imeli so cementarno, strojne delavnice, ki so pozneje postale samostojno podjetje, ki je izdelovalo rudniške in gradbene stroje. Podjetje Rudis pa še ostaja eno vodilnih na področju gradnje predorov v Evropi, saj so si bogate izkušnje pridobili prav v rudniku.

Celoten članek lahko šreberete v reviji HORIZONT št. 223