Skip to main content

Užitki v Prlekiji

Užitki v Prlekiji

Prlekija je košček Slovenije, kjer se prepletajo tradicija, kultura, zgodovina, okusna kulinarika, cenjena vina in prijetni ljudje. Slikovita pokrajina je prepredena s kolesarskimi in pohodniškimi potmi. V Ormoških lagunah poleg ptic lahko srečaš tudi vodne bivole ali se v Središču ob Dravi popelješ s konjsko vprego do reke in okopaš v stari rečni strugi Drave.

Na prleški zajtrk

Prleški zajtrk
Prleški zajtrk

Ko si v Prlekiji, si za začetek dneva velja privoščiti dober kmečki zajtrk. Na turistični kmetiji Sonja Ozmec, ki stoji na hribu v Veliki Nedelji, od koder se pogled razteza na dravsko dolino, Pohorje in ob jasnem vremenu vse do Varaždina, nam je gospodarica najprej postregla žganico in domači sok, nato pa še okusne suhe mesnine, tünko, zaseko, pašteto, žgance in jajčka, marmelade, sveže jagode in maline. Vse domače z vrta ali s sosednjih kmetij. Sonja Ozmec družinsko turistično kmetijo vodi že tri desetletja. Sonja je 'odgovorna' za turizem, mož pa za mizarsko delavnico. Danes hči pomaga Sonji, sin pa možu v mizarstvu. Nekoč so doma redili tudi svinje, danes imajo le še nekaj zajcev, ovac in koz. Sicer pa od okoliških kmetov kupijo svinjino in mesne izdelke naredijo sami. Pridelajo tudi osem do devet tisoč litrov vina in večino prodajo kar doma. Postrežejo ga obiskovalcem, gostje pa radi nekaj steklenic odnesejo tudi s seboj. Pridelujejo predvsem belo vino, laški rizling, šipon in renski rizling. V majhni trgovinici ob recepciji pa je mogoče poleg vina, marmelad in nekaj lesenih izdelkov kupiti tudi domače bučno olje, bučni liker in obogatena bučna semena s sosednje kmetije.

Vina med zgodbo in estetiko Kogl

Že dovoz na posestvo, ki se bohoti na griču, je veličasten. Po urejenem drevoredu, ki ga obdaja vinska trta, smo prispeli pod mogočno zidanico, pred katero kraljuje ogromna lipa, s katere visijo poslikane steklenice, ki prostoru dajejo še bolj pravljični videz in so jih oblikovali mladi slovenski oblikovalci. Prvi zapisi o Koglu, ki omenjajo tukajšnje vinograde, segajo v leto 1542. Vse do zemljiške odveze leta 1848 je bila to posest v lasti nemških vitezov križnikov. Od leta 1860, ko je Marija Terezija uvedla zemljiško knjigo, so znani tudi njeni lastniki. Seznam kaže, da je družina Cvetko danes že enajsta lastnica te posesti po letu 1860. So drugi slovenski lastniki, saj je bila prej v lasti bogatih gosposkih družin nemškega porekla. Mogočna zidanica je bila zgrajena leta 1820 in po 40 letih samevanja je posest leta 1983 kupila družina Cvetko, znova obudila vinogradništvo in postali so prvi, ki v zidanici, ob kateri raste 200 let stara lipa, tudi živijo. Ko so Cvetkovi kupili posest, je bila povsem zapuščena. Trte skoraj ni bilo več, hiša je propadala in začeli so obnovo. Znova so zasadili vinograde in Franci Cvetko si je želel posaditi čim več različnih sort, saj ga zanima različno vino. Danes ima na posestvu, ki že od nekdaj obsega devet hektarjev, zasajenih pet in pol hektarja vinogradov, kjer uspeva 14 različnih sort trte, od tega je 80 odstotkov belih. Tolikšna raznovrstnost pa je povezana tudi z zahtevnejšim negovanje vina v kleti. In Franci pravi: »Od tega poskušamo živeti in preživeti.« Danes dobro polovico vina prodajo na Nizozemsko. Franci je bil eden prvih v Sloveniji, ki je začel povezovati vino in kulturo. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je večina vinarjev najbolj poudarjala stopnjo alkohola in kisline v vinu, je Franci razmišljal o tudi o povezavi s kulturo. Oral je ledino na področju komuniciranja kulture vina skozi umetnost in oblikovanje in tri- do štirikrat na leto še prireja večje dogodke, na katerih gosti glasbenike, igralce in druge kulturnike. Tukaj ima res izjemen prostor za doživetja in združevanje kulture in vina. »Leta 1993 smo se na čast 450-letnice prve omembe posesti odločili, da to obeležimo na poseben način, s kolekcijo vina, za katero so etikete oblikovali slovenski slikarji, kot so Franc Slana, Franc Mihelič, Janez Bernik, Janez Boljka, Jože Ciuha in Jože Tisnikar. Pozneje pa so steklenice s svojimi rokopisi opremili tudi Tone Pavček, Dane Zajc in Svetlana Makarovič,« je govoril Franci Cvetko.

Pogled čez zelene vinograde
Pogled čez zelene vinograde

Vodni bivoli v Ormožu

Pripeljali smo se mimo propadle tovarne sladkorja Ormož, v kateri je bilo nekoč zaposlenih veliko Prlekov. Vodič Stanko je ob tem dejal, da so Ormoške lagune nastale prav zaradi tovarne, ki so bazene v bližnji naravi uporabljale za naravno filtracijo. »Ko se je laguna izsušila, so mulj odstranili, veliko hranljivih snovi pa uporabili in z njimi gnojili polja.« Ustavili smo sredi zelene narave, kjer ptice kar niso nehale žvrgoleti. Srečali smo Dominika Bombeka, predstavnika Društva za opazovanje in preučevanje ptic Slovenije (Dopps), ki nam je povedal zanimivo zgodbo Ormoških lagun. »Ormoške lagune so leta 2017 dobile veliko nagrado, saj jih je takrat vlada zavarovala kot naravni rezervat državnega pomena,« je začel. »Tukaj se prepletata industrija in varstvo narave. Od leta 1980 do 2006 je bila v ospredju industrija, danes je v ospredju narava,« je nadaljeval.

Vodni bivoli v Ormožu
Vodni bivoli v Ormožu

Tovarna sladkorja Ormož je imela na področju današnjih Lagun del svojega kompleksa. Odpadne vode so speljali v del narave, kjer sta bila nekoč loka in poplavni gozd. Izlivali so jih v šest bazenov. Z vodo so spirali sladkorno peso, nato pa brozgo po ceveh spuščali v bazene, ki so delovali kot biološka čistilna naprava. Očiščeno vodo so znova vrnili nazaj v porečje reke Drave. Voda, ki je potovala v te bazene na 30 hektarjih, je bila obogatena z organskimi snovmi in s sladkorjem ter povzročila pravo eksplozijo življenja. »Hrane za enoceličarje je bilo na pretek, posledično tudi za nevretenčarje in ptice. Koncentracija vodnih bolh je bila občasno tako velika, da je bilo vse rdeče, kar je predstavljalo hrano na pladnju za ptice, ki so začele gnezditi in se ob selitvi ustavljati na lagunah,« je razložil Dominik Bombek ter nadaljeval: »Do leta 2006 je bila povezava med industrijo in varstvom narave povsem spontana, potem pa je naše društvo navezalo stik s tovarno sladkorja. Prosili smo jih, naj ne kosijo v času gnezdenje in omogočijo razmnoževanje ptičjega zaroda, predvsem rac. Navadne čigre, ki so nekoč gnezdile na prodiščih reke Drave, so zavoljo hidroelektrarn, zaradi katerih se je nekoliko spremenil vodni režim, da prodišča niso bila več ustrezna, že skoraj izginile. Zanje smo tukaj postavili nekaj splavov in imeli smo sto parov čiger in rečnih galebov.« Zadnji, nizozemski lastnik tovarne je leta 2010 predal ozemlje Ormoških lagun v posest in upravljanje društvu Dopps. Danes je tu pomembno gnezdišče vodnih ptic in postajališče za ptice selivke v Sloveniji. Da pa se rezervat ne zaraste, skrbijo vodni bivoli, ki so jih pred nekaj leti pripeljali z Nežiderskega jezera na Gradiščanskem. Sprva jih je bilo le pet, a z naravnim prirastkom je do danes čreda narastla na 26 glav. Ob lagunah je društvo postavilo kontejnerje, s katerih je mogoče opazovati rastlinski in živalski svet in z nekaj sreče videti celo orla belorepca. Poleg sprehodov se obiskovalci na tem območju lahko odpravijo tudi na kolesarjenje in jahanje ter uživajo v nenehnem oglašanju ptic in žab.

Klopotec
Klopotec

Celotni članek lahko preberete v reviji HORIZONT števila 220/221