Skip to main content

Pisan karibski Curaçao

Pisan karibski Curaçao

Reportaže Karibi

Bon Dia, Masha Dank in Dushi so prve besede, ki jih slišiš na Curacau. Pod evropskim, afriškim in indijanskim vplivom se je oblikovala pisana zmes jezika in kulture. Španci so otok odkrili, Nizozemci prevzeli in ga naredili za središče trgovanja s sužnji, na njem se je naselilo nekaj Portugalcev, tudi Francozi so vohljali naokoli, zavzeli so ga Britanci in imeli pristanišče, ki je okoli 60 kilometrov oddaljeno od Venezuele, za vhod v Novi svet. Leta 1816 je Curaçao spet prešel pod nizozemsko krono, in čeprav je danes avtonomen, še vedno spada pod okrilje Nizozemske kraljevine.

»Kon ta bai?« »Bon, danki!« (Kako si? Hvala, dobro). Pisan jezik papiamentu zveni, kot bi nekdo v loncu zmešal kanček nizozemščine, portugalščine, španščine in angleščine ter dodal še nekaj afriških in indijanskih besed in zmes pustil kuhati stoletja. Že zven, značaj in sestava jezika veliko izdajo o več kot 40 narodnostih, ki skupaj živijo na karibskem otoku, dolgem 61 in nikjer širšem od 14 kilometrov. A brez skrbi, na Curacau skoraj vsi govorijo tudi angleško. Moj taksist je znal celo nemško. »Nekaj let sem živel na Nizozemskem, tik ob meji z Nemčijo,« je ponosno dejal. »A nisem zdržal, tam ni karibskega sonca,« se je na široko nasmehnil in pokazal velike bele zobe. »Veš, na Curacau imamo vsi tudi nizozemski potni list, od leta 2010 imamo avtonomijo, a ostajamo del nizozemske krone. Imamo enake pravice kot v EU,« se je pohvalil.
Podobno pestra kot jezik je na Curacau tudi kuhinja. Za ameriške dolarje ali antilske guldne je mogoče dobiti vse, od nizozemskih frikandel (polpetov), preprostih afriških jedi iz zdroba, tudi v najbolj divji različici, do kreolskih, azijskih južnoameriških in značilnih otoških specialitet, kot je legvanova ali sluzasta kaktusova juha. Da so na jedilnih listih tudi ribe, pa ni treba posebej poudarjati.

+++ Celotni članek lahko preberete v reviji HORIZONT številka 187