Revija Horizont
Na vhodno stran Predstavitev revije Horizont Naroi revijo in dobi nagrado Pretekle tevilke revije Horizont

iskalnik:

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Kako si organizirate potovanja?

Preko turističnih agencij

Preko spletnih agencij

Individualno

Informacije

Naslov uredništva:

Revija Horizont

Radvanjska cesta 112,

2000 Maribor


Tel: 02 3312 758

Fax: 02 3312 757


e-naslov:

urednistvo@revijahorizont.com

 

JAPONSKA - DEŽELA V SOŽITJU TRADICIJE IN SODOBNOSTI

Prispevek poslal(a) MOJCA KOKOT



Japonci svojo državo imenujejo Nippon, kar v našem prevodu pomeni dežela vzhajajočega sonca. Drugače pa je Japonsko prvič kot Japonsko poimenoval Marko Polo v svojih potopisih. Za turiste dandanes Japonska predstavlja pravo sanjsko potovanje, saj spoznaš tako tradicionalno Japonsko, ki se izraža skozi svojo kulturno dediščino in sodobnostjo, ki jo vidimo v napredni tehnologiji, ki se pri nas v Evropi še ne odraža v taki meri. Tradicionalna Japonska vzbuja v človeku spoštovanje in občudovanje, sodobna Japonska pa vsakemu nudi pobeg v daljno prihodnost in misel, da bodo naša opravila nadomestili roboti, kar v bistvu napredna japonska robotizacija človeku tudi ponuja.
Japonska je četrta največja otoška država na svetu. Leži na Daljnem vzhodu med Pacifiškim oceanom in Japonskim morjem. Sestavljajo jo štirje večji otoki, ki si od severa proti jugu sledijo: Hokaido, Honšu, Šikoku in Kjušu ter več kot 3000 manjših otokov.
Vsekakor je ena izmed najpomembnejših geografskih značilnosti močna potresna in ognjeviška dejavnost. Kar pa je posledica lege same države. Japonska namreč leži na tektonski prelomnici treh tektonskih plošč, Filipinske, Tihooceanske in Evroazijske. Od vseh 240 vulkanov je danes aktivnih še 40. Prav tako pa sva z Andrejem dobila informacijo od domačinov, da naj bi se na Japonskem zgodil prav vsak dan potres, vendar ti imajo zelo majhno moč. Na leto se namreč japonska tla stresejo okoli 7500 krat, vsaki dve leti pa naj bi se dogajali močni potresi z rušilno močjo. Zraven potresov in vulkanov, pa je Japonsko vsako leto ogrožajo tudi tajfuni in cunamiji.
Japonska danes v svetu velja za pravi gospodarski čudež, ki se je zgodil zaradi zgodovinskih in družbenih okoliščin v 50. letih 20. stoletja. Res, da so Japonci bili veliki poraženci druge svetovne vojne, ampak so prav zaradi povojne ameriške pomoči postali gospodarska velesila. Do tega pa jih je pripeljala tudi njihova lastna gospodarska miselnost. Prvi so namreč spoznali, da je treba vlagati v razvoj najmodernejše tehnologije in v izobraževanje. Japonska danes v svetu predstavlja sebe z najmodernejšo kvalificirano delovno silo in najpomembnejše inovacijsko središče. Vzrok vsega tega pa je možno iskati v njihovi kulturni tradiciji, za katero je značilna izredna marljivost, discipliniranost in lojalnost, kar ljudje še danes spoštujejo in prav vsak turist to tudi občuti.

NEKDANJA PRESTOLNICA JAPONSKE – KYOTO
Septembra se nama je uresničila velika želja in sva odšla za 15 dni na Japonsko. Pred samo potjo naju je bilo malce strah potresov in tajfunov, saj je bilo to obdobje čas tajfunov. Sama na srečo nisva doživela ne tajfuna in ne potresa. Edini problem, ki naju je spremljal so bile visoke temperature in visoka vlažnost, katere je Evropejci nismo navajeni. Domačini so nama povedali, da je izredno visoka vlažnost na Japonskem takrat, ko se približuje tajfun. V času najinega bivanja na Japonskem se je vztrajno približeval tajfun vzhodni obali Kitajske in vlažnost je bila tedaj več kot 80%, temperature pa so se povzpnele čez 30 stopinj celzija. Temperature so bile v povprečju za ta čas previsoke za 3 do 5 stopinj celzija. Kljub vsemu sva se proti koncu že navadila.
Pristala sva na letališču Kansai International v Osaki. Celotno letališče je zgrajeno na umetnem otoku in predstavlja drugo največje mednarodno letališče na Japonskem. Že na letalu sva se spraševala kako se razumeti z ljudmi, kajti doma so nama znanci povedali, da Japonci kaj veliko angleščine ne obvladajo. V to sva se na letališču sama prepričala, kajti najin taksist, ki naju je peljal v Kjoto, ni znal niti ene besedice angleško. Sama nisva znala niti besede v japonščini, zato sva si pomagala včasih s knjižnim vodičem in predvsem sva komunicirala z uporabo rok. Na koncu se je dalo vse dogovoriti. Japonci so se izkazali kot zelo prijazen in spoštljiv narod do turistov, kateri so vedno pripravljeni pomagat. Sama sva jih v teh 15 dneh, kolikor sva bila na Japonskem, zelo vzljubila in ob prihodu domov še danes pogrešava to domačnost in prijaznost ljudi.
Po zanimivi izkušnji sva po enourni vožnji končno prišla v hotel. Ob poti sva spoznala , da so povsod na cestnih tablah tako napisi v naši kot japonski pisavi. Močno sva se oddahnila, kajti tako sva vedela, da se ne bo težko znajti.
Prva najina destinacija je bilo mesto Kyoto. To današnje velemesto predstavlja za Japonce zgodovinsko in kulturno središče. Mesto samo pa velja za središče tradicionalnosti na Japonskem. Samo mesto je bilo kar 11. stoletij prestolnica Japonske. Kyoto je zraven Tokya ena izmed najbolj obiskanih mest na Japonskem. Turisti tukaj spoznajo skozi tradicijo in ohranjeno kulturno dediščino davno japonsko kulturo, ki se izraža v številnih templjih, torijih, muzejih in prav gotovo še pri starejših domačinih, ki živijo še vedno tradicionalno japonsko življenje. Mlajše generacije pa že počasi opuščajo tradicionalne vrednote. V Kyotu se je do danes ohranilo 1600 budističnih templjev, 400 šinto svetišč, palač in znamenitih japonskih vrtov. Leta 1994 je mednarodna organizacija UNESCO veliko znamenitosti japonske kulturne dediščine tudi zaščitila. Prav zato Kyoto vsako leto obišče okoli 20 milijonov turistov, večina med njimi je Japoncev. Turistov iz Evrope je na Japonskem malo, saj velja Japonska za drago državo, kar sva na svoji koži občutila sama.

Samo mesto je naju popolnoma prevzelo, kajti že po arhitekturi spoznaš sožitje med tradicijo in sodobnostjo, enako je v določenih predelih. Prvič sva se s tem srečala v Gionu. V starem predelu še vedno vidiš stare japonske lesene hiše, ki so si med seboj zelo podobne. Danes v njih živijo gejše ali pa so tradicionalne japonske restavracije, kjer ponujajo drage menije. V novem predelu pa je pravo nasprotje. Tukaj so visoke stavbe z trgovinami. Vsaka stavba ima svoj ekran, tako da človek dobi občutek, da nikoli ljudje ne zaspijo. Sam Gion je znan predvsem po gejšah, kajti v starem delu, če imaš srečo srečaš gejšo, ki se odpravlja na delo. Sama beseda gejša pomeni osebo umetnosti oziroma žensko, ki pooseblja umetnost. Deklice, ki se odločijo, da bodo opravljale poklic gejše, jih čaka dolgo šolanje in te se v začetnem obdobju imenujejo maiko. Ko maiko osvoji vse veščine tradicionalnega japonskega umetnostnega plesa, glasbe in petja postane gejša. Gejše ohranjajo kulturno izročilo z namenom razvedriti gosta. Uspešna gejša ponazarja lepoto, milino, umetniški taletn, brezhibno vedenje in uglajenost. Gejše so pri samih Japoncih zelo spoštovane. Imela sva srečo in videla gejše, ki resnično predstavljajo žensko lepoto, čeprav prvi pogled nanje ti da občutek, da so kot lutke. Gejše je mogoče srečat tudi v okolici Giona. Midva sva jih ponovno srečala na poti do templja Kiyomizu-dere in tukaj sva spoznala, kako spoštljiv odnos do gejš imajo starejši Japonci, medtem ko otroci, ko vidijo gejše se jih razveselijo in na vsak način jih želijo slikat. S slikanjem so včasih problemi, kajti njihovi spremljevalci jih ne dovolijo fotografirat in tudi same se ob tem če jih masa turistov fotografira ne počutijo dobro. Ko same tako hodijo po ulici in se zanje nihče prav ne zanima, pa so sproščene in zelo nasmejane, obnašajo se kot čisto navadna dekleta.
Budistični tempelj Kiyomizu-dera, ki je letos tekmoval za novih sedem čudes sveta, spada med japonske najpomembnejše znamenitosti. Sam tempelj je v celoti zgrajen iz lesa in na leseni terasi turistom ponuja čudovit pogled na celotni Kyoto. Sama terasa je znamenitost templja zato, ker so v preteklosti posamezniki prišli na njej do pomembnih odločitev v svojem življenju. V bližini templja so tudi trije izviri vode, ki se skupaj stekajo v potok. Ta voda naj bi po izročilu imela zdravilne učinke. Povsod so narejeni zbiralniki vode in zraven priložene železne posode iz katerih lahko piješ vodo. Ta voda naj bi zdravila, zraven tega pa prinašala dolgo življenje in uspeh. Do samega templja sva se povzpela po ozki ulici, kjer je polno trgovinic, katere ponujajo različne japonske spominke. Sama ulica je zelo zanimiva, kajti še vedno so ohranjene stare tradicionalne hiše in daje utrip življenja iz časa, ko je Kyoto bil prestolnica Japonske.
Vsekakor pa je največja turistična znamenitost Japonske ogled Kinkakuja oziroma tako imenovanega zlatega paviljona. V bistvu je bil ta paviljon namenjen cesarju za oddih. Sam paviljon je zgrajen iz lesa in pozlačen . Ima pritličje in le dve nadstropji, kajti cesar je želel, da višina paviljona ne sme presegati višine dreves.
V samem Kyoto se da videti tudi, kje so živeli cesarji v času glavnega mesta. Za to si je treba odpraviti v Kyoto Gosho oziroma cesarsko palačo. Palačo si lahko ogledate le, če se boste vsaj eno uro prej oglasili v posebni agenciji in pokazali potne liste ter dobili dovoljenje, kajti ogled je možen samo v spremstvu japonskega vodiča. Ogled palače je voden in dvakrat na dan poteka tudi v angleščini. Palača je vse do leta 1868, ko se je cesarska družina preselila v Tokyo, predstavljala njihov dom. Najpomembnejša palača v celotnem kompleksu je palača Shinshinden, ki je predstavljala prostor za sprejem gostov in danes velja za simbol cesarske palače. Občudovanja vreden je vsekakor park, ki predstavlja tradicionalen japonski park. Za te parke je značilno, da se skrbno oblikovani in negovani.
Zanimiv je tudi ogled gradu Nijo, ki je predstavljal rezidenco prvega šoguna iz rodbine Tokugava Ieyasuja. Japonski pričnejo vladati šoguni v 12. stoletju in imajo vodilno vlogo vse do 19. stoletja. To obdobje se v Japonski zgodovini imenuje šogunat. V času šogunata še vedno priznavajo cesarja, vendar politično, gospodarsko vlogo ima šogun, ki je resničen voditelj države. Prav v tem času je nastal tudi poklicni sloj bojevnikov samurajev in njihova prva naloga je bila, da so ščitili posestvo šogunov, kasneje pa so prevzemali vojaško vlogo v državi. Samuraji še danes pri Japoncih vzbujajo strah in spoštovanje. Eden tradicionalnih spominkov Japonske je tudi samurajski meč. Sam meč je predstavljal samurajevo identiteto. Verjeli so, da je v meču samurajeva duša. Obrtniki, ki so jih izdelovali, naj bi imeli nadnaravne moči. Izdelovanje mečev pa je takrat veljalo za umetniško dejavnost. Kompleks Nijo predstavlja danes življenje v obdobju šogunov, kar je izredno lepo prikazano v posameznih palačah. Najznačilnejša palača celotnega kompleksa je palača Ninomaru, kjer so se ohranila zanimiva tla, kajti vsak tvoj korak se sliši. Tla so izredno škripajoča. Takšna so bila narejena na zahtevo šoguna, kajti le tako je takoj slišal, če je kdo v njegovi palači.
Do teh in še ostalih znamenitosti se v Kyotu preprosto da priti. Kajti na mestu kjer prodajajo dnevne avtobusne karte se zraven dobi načrt, do katere znamenitosti vozi kateri avtobus. Samo čakanje na avtobus je zelo zanimivo, kajti za nas nerazumljivo,a na Japonskem resnično - na avtobus se čaka v vrsti. Sama sva se kar hitro navadila na to. Še ena drugačnost kot pri nas, na avtobus se gre od zadaj, ko izstopiš pa plačaš šoferju za vožnjo. Vožnja z avtobusom se nama je zdela vedno zanimiva. Kajti na avtobusu je bila vedno tišina. Večina Japoncev je spala ali pa so gledali na svoj mobilni telefon, ta slika se je povsod ponavljala. Avtobusi so bili tudi zelo turistično naravnani, kajti vozili so na vse destinacije zelo pogosto in na turističnih točkah je vedno bilo v angleščini povedano, kateri turistični točki se približujemo. Vsi avtobusi so stali na glavni postaji oziroma Kyoto-eko. Celoten kompleks je eden najmodernejših v Kyotu in vsakemu turistu ponuja več aktivnosti, zraven postaje za avtobuse in hitre vlake je ogromno restavracij in najrazličnejših trgovin, hotel, in prav tako gledališče. Vse to lahko najdemo v 15 nadstropjih.
Japonska hrana, mislim da ni za vsakogar. Že na letalu sva spoznala, da japonska hrana ne bo za naju. Na postaji Kyotu so na srečo restavracije, ki ponujajo tudi italijansko hrano in povsod je tudi Mcdonalds, tako, da tudi na drugem koncu sveta lahko uživaš v evropski hrani. V restavracijah imajo tu pa tam angleške menije. Če jih ni, se da tudi preprosto naročiti, kajti izložbe pred restavracijo prikazujejo svojo ponudbo v plastičnih prikazih hrane, tako da po izgledu si lahko naročiš. Midva sva si, preden sva odšla v restavracijo slikala hrano, kaj želiva jesti in če ni bilo angleških menijev, sva natakarici samo pokazala, kaj želiva in sva se vedno dobro najedla. Edino kar sva pogrešala je bilo sadje. Sadje je na Japonskem gromozansko drago in se ga da kupiti le v kosih in ne v kilogramih. Tudi težko ga je bilo kupiti, kajti trgovine nimajo velike zaloge sadja ali pa ga sploh ne prodajajo.
Najbolj pa si bova Kyoto seveda zraven kulturnih znamenitosti zapomnila po prijaznosti ljudi in po navadi vseh Japoncev – priklanjanju. Na začetku se nama je ta navada zdela nenavadna in včasih prav smešna, še posebej zjutraj ko se je kar pet sobaric ti priklonilo. Na koncu sva to navado vzljubila. Če kdaj koga nisva razumela, najbolj pogosto se je zgodilo to v trgovinah, sva se prisrčno nasmejala in priklonila ter jim s tem izkazala prijaznost.

HIROŠIMA – BOLEČ SPOMIN JAPONCEV
Iz Kyota sva se s hitrim vlakom shinkansen odpravila v Hirošimo, kjer sva se na lastne oči prepričala o grozotah atomske bombe. Hirošima, ki sva jo sama spoznala, se je izkazala za mesto kjer je le malo napisov v naših črkah. Hirošima je bila v preteklosti pomembno pristaniško mesto za Japonce, ki je svojo katastrofo doživela leta 1945, natančneje šestega avgusta ob osmi uri in petnajst minut. Ta dan so Združene države Amerike prvič uporabile grozovito orožje in na Hirošimo je padla prva atomska bomba v zgodovini človeštva. S tem so se Američani maševali za Japonski napad na Pearl Harbour leta 1941. Američani so dolgo izbirali katero mesto bodo izbrali za eksplozijo atomske bombe. V poštev je prišel tudi Kyoto, a kaj hitro so ta načrt ovrgli, saj so se zavedali, da Kyoto vsebuje celotno kulturno dediščino japonske zgodovine. Nato je padla kocka in odločitev je bila sprejeta za Hirošimo, ki je tedaj predstavljala pomembno pristaniško mesto in v samem mestu je bila stacionirana japonska vojska. Po padcu atomske bombe z imenom Little boy iz letala Enola Gay je v nekaj sekundah mesto v premeru 12 kvadratnik kilometrov bila ena sama ruševina in ubitih je bilo približno 78000 ljudi, med njimi veliko šoloobveznih otrok.
Ponovna gradnja mesta se je pričela leta 1949 in danes predstavlja pomembno industrijsko središče Japonske.
Japonci se še dan danes z grenkobo spominjajo tega časa in veliko jih obišče spominski park v Hirošimi, ki je zgrajen v bližini epicentra bombe. V parku je ohranjen iz časa bombandiranja še A-Bomb-Dome, pravi ostanek moči atomske bombe, ki vsakemu obiskovalcu, da vedeti, kakšno moč je v resnici imela atomska bomba. V spomin žrtvam je postavljen lok iz betona in gori večni ogenj. V hodniku žrtev spoznamo zgodbe posameznih žrtev. Celotno dogajanje in posledice atomske bombe so prikazane v spominskem muzeju miru. Obisk muzeja te prevzame, kajti zelo nadzorno in z veliko ohranjenimi stvarmi je prikazano dogajanje ob padcu atomske bombe. Mislim da določeni prizori in zgodbe prav nobenega obiskovalca ne pustijo ravnodušnega, celotno dogajanje v muzeju te zelo prevzame. Po končanem obisku, sva resnično sama na nek način občutila, kakšno tragedijo so preživljali ljudje in od tedaj naprej resnično upava, da se ta zgodovina nikoli ne bo ponovila. Muzej so na dan najinega obiska obiskali številni šolarji, od tistih v najnižjih razredih do tistih v najvišjih. Sama sva se spraševala, kako bodo najmlajši sprejeli te dogodke, a hitro sva spoznala, da takoj otrokom že v zgodnjih letih poskušajo približati posledice atomske bombe v upanju, da se bodo večno borili za mir. Ko sva sedela v parku, sva prišla do enega zanimivega zaključka. Kajti, če Japonce zavedno fotografiraš ali se med seboj sami, potem stari in mladi vedno s prsti prikazujejo »peace«, znak miru. Mogoče prav zato, ker eden od številnih narodov bijejo že dolgo bitko za večni mir na svetu, kajti sami želijo, da nihče na svetu ne bi doživel enake tragedije kot so jo sami z uporabo atomske bombe.

MIYAJIMA
Iz Hirošime se da s trajektom priti na otok Miyajima. Otok Miyajima sodi med tri najlepše pokrajine na Japonskem. Še posebej priljubljen je med fotografi iz celega sveta. Največja znamenitost otoka je svetišče Itsukushima. Najlepši in najpogostejši motiv fotografov na Japonskem pa je tori, ki je bil zgrajen leta 1875 in je največji med vsemi na Japonskem. Sami izvor torijev se povezuje s šinto religijo. Večina Japoncev pripada budistični kot šintoistični religiji. Tori simbolizira vrata v sveto območje svetišča. Še posebaj lep je tori , če je plavajoč. Leta 2004 ga je uničil močan tajfun, vendar so ga hitro obnovili. Plavajočega dorija doživite le ob visoki plimi. Midva na žalost v času najinega obiska nisva imela te sreče, a zato sva se lahko sprehodila do njega in se na lastne oči prepričala o njegovi velikosti in mogočnosti. Sam otok Miyajima je prečudovit, kajti na velikosti 30 kvadratnih kilometrov, kolikor jih otok sam premore, je ohranjene kar nekaj kulturne dediščine in vsekakor vsakega turista prevzame prečudovita narava. Moteč dejavnik na otoku pa so seveda srne. Teh je mnogo in so zelo udomačene. Prosto se sprehajajo po otoku med turisti. Ker sem velik ljubitelj živali so mi postale zanimive in takoj sem jim ponudila kekse. Vendar s tem sem naredila napako, kajti kako daš eni jih imaš okoli sebe naenkrat deset in postanejo kar malo vsiljive. Ko se začneš premikat seveda gredo srne za tabo in s težavo se jih znebiš. Tako da je bolje da jih pustiš lepo na miru.

NARA
Iz Kyota sva še odpotovala v Naro in si ogledala prvo prestolnico Japonske. Nara zaradi svojih dobro ohranjenih znamenitosti vsako leto obišče veliko turistov. Drugače je Nara pomembno univerzitetno mesto Japonske.
Ogledala sva si znameniti Nara park. Že ob vhodu vanj so naju na veliko ponovno pozdravile srne in tokrat sem jih raje le občudovala. V Naro sva se odpravil ogledati velikega budo. Buda se nahaja v templu Todaiji, ki sodi med najbolj znamenite templje na Japonskem. Todaiji je prav tako simbolj mesta Nare. Tempelj je največja lesena zgradba na svetu. Sam buda Daibutsu je narejen iz brona. Visok je 16,2 metra in 452 ton težak.

TOKYO
O dolgem bivanju v Kyotu sva se odpravila še za 5 dni v Tokyo. Ponovno sva potovala s hitrim vlakom shiinkansenom. Veliko denarja se pri prevozu na Japonskem privarčuje, če imamo JR Rail pass. To vozovnico sva si midva naročila v Sloveniji, kajti na Japonskem jih ne moreš kupit, saj so namenjene le turistom. Uporabljala sva jo na vseh JR linijah.
Nad prevozom s vlakom shinkansenom sva bila navdušena, kajti nisva mogla verjeti, kako hitro lahko premaguješ oddaljene kraje, saj sam vlak pelje nekaj manj kot 300 kilometrov na uro. Tako sva v Tokyo, ki je od Kyota oddaljen kar 510 kilometrov prispela v dobrih dveh urah in pol. Torej tako sva počasi že miselno zapuščala tradicionalno Japonsko in se pripravljala na kulturni šok sodobne Japonske. Vsekakor je Tokyo središče napredne tehnologije na Japonskem.
Tokyo je današnja prestolnica Japonske, ki je postal prestolnica šele leta 1868. Pred tem se je Tokyo imenoval Edo. To mesto je bilo od 17. stoletja pomembno politično središče, saj je bil tukaj sedež šogunata.. Danes predstavlja Tokyo največje mesto na svetu, saj ima samo mesto več kot osem milijonov ljudi; skupaj z ostalimi predmestji pa tvori največje metropolitansko območje na svetu s približno 35 milijoni ljudi. Sam Tokyo je središče političnega, gospodarskega in izobraževalnega delovanja Japonske.
Najlepši pogled na Tokyo se da videt iz Tokyskega stolpa, ki je visok kar 333 metrov. Predstavlja čisto kopijo Eifflovega stolpa v Parizu in je višji za 13 metrov. Japonci so ga zgradili kot simbol hitro vzpenjajoče ekonomske moči. Sam stolp obiskovalcem ponuja razgled iz dveh razglednih ploščadi iz 150 in 250 metrov. Ob jasnem vremenu pa je iz stolpa mogoče videti tudi goro Fudži. Iz višine sva takoj spoznala, da je Tokyo moderno in sodobno mesto s številnimi nebotičniki, prav tako pa se še najde nekaj strodavnih templjev, ki ponazarjajo staro japonsko kulturno dediščino.
Iz mestnega vrveža sva se šla odpočiti v Ueno park. Ueno park velja za enega med najstarejšimi parki v Tokyu, saj ga je zasnoval prvi šogun Ieasu. V 19. stoletju je park postal javni in danes sodi med največje javne parke v Tokyu. V samem parku se nahaja veliko muzejev in galerij. Največja značilnost samega parka pa je živalski vrt Ueno. Je prvi in najbolj popularen živalski vrt na Japonskem. Slovi predvsem zaradi svoje pande, ki biva v njem. Prva panda je v živalski vrt prišla leta 1972, ko so Japonski in Kitajci normalizirali diplomatske odnose.V samem praku se nahaja tudi veš kot 1000 češnjevih dreves in v času cvetenja je park eden izmed najbolj popularnih parkov na Japonskem. Sam park za Japonce predstavlja prostor za sprostitev od napornega in stresnega življenja, saj ljudje v pisarnah delajo dneve in noči. Da včasih sva dobila občutek, kot da ne grejo nič domov. Resnično Japonci so deloholiki. Slaba stran tega pa parka so brezdomci, ki jih je mnogo v njem. Niso nasilni in ne prosijo, samo živijo v svojih papiranatih kočah in mimoidočim včasih vzbujajo čuden občutek.
Najstarejši in najbolj duhovni predel Tokya danes predstavlja Asakusa. Največja znamenitost Asakuse je vsekakor budistični tempelj Sensoji, ki je bil zgrajen v 7 stoletju. Do samega templja vodi Nakamise. To je posebna ulica, ki se prične pri Sensoji toriju in vodi direktno do vhoda v sensoji tempelj. Nakamize slovi predvsem po številnh trgovinicah, kjer prodajajo najrazličnejše spominke. V daljni preteklosti je dala Asakusi svoj značaj reka Sumido. Sama sva spoznala to reko, saj sva šla z ladjo na izlet po reki, kjer sva spoznala predele Tokya ob reki. Pot nas je vodila po predelu, ki je bil zgrajen po drugi svetovni vojni. Ob sami reki so večinoma stanovanjska območja z visokimi stopnicami. Peljali smo se mimo 13 različnih mostov, ki so različni tako po obliki kot tudi po barvi. V daljavi pa sva videla tudi znameniti most Rainbow Bridge, ki je kopija mostu Golden Gate v San Francisu.
Najdražji in najbolj prestižni predel Tokya je Ginza. V tem predelu naj bi en kvadratni meter nepremičnine verjeli ali ne vreden kar 100.000 ameriških dolarjev. Ime je dobila po kovanju srebrnih kovancev v 17. stoletju. Leta 1872 jo je prizadel hud požar in večino stavb je do tal pogorelo. Ponovno jo je zgradil britanski arhitekt, ki je dal ulici značilne elemente britanske in pariške arhitekture. Danes spominja na Newyorški Manhattan predvsem zaradi poimenovanja ulic – avenije. V tem predelu se nahajajo številne trgovine s priznanimi svetovnimi blagovnimi znamkami, številne galerije in nobel restavracije. Največji simbol Ginze je urni stolp, ki je bil zgrajen v angleškem stilu. Prevzame pa te Sony zgradba, kjer predstavlja sony svoje izdelke za prihodnost.
Odpravila sva se tudi v Akihabaro, kjer sva si ogledala številne trgovine, ki so prodajale sodobno tehnologijo, ki je pri nas še nekaj let ne bo. Trgovine same ponujajo cenejšo elektroniko, zato jo obišče veliko tujcev. Akihabara pa je tudi mesto, kjer se da določene tehnične stvari tudi po ugodnih cenah kupiti. Svetovali so nama naj kupujeva le v »Duty free« trgovinah, saj le v teh imajo stvari tudi angleške menije. Oba so prevzeli mobilni telefoni, saj imajo takšne kot jih še mi pri nas dolgo ne bomo imeli.
Že v večernih urah v Ginzi sva spoznala zaradi velikih televizorjev na stavbah, da mesto nikoli ne zamre. Prav enako sva doživela, ko sva v večernih urah obiskala predel imenovan Shibuya. Shibuya predstavlja nakupovalno središče za mlade, saj resnično na cesti nisva nikakor srečala, ki bi bil star več kot 30 let. Sam predel je zelo barvit in v njem se kalijo mladi modni oblikovalci in glasbeniki. Povsod so visoke stolnice, v katerih so različne trgovine. Te promovirajo svoje izdelke na gromozanskih ekranih, ki so na vsaki stavbi. Pri vsem tem občutiš, kot da mesto nikoli ne zamre, ampak življnje teče cel dan. Tukaj sva spoznala tudi, kaj se pravi prava gneča, kajti prehod je naenkrat prečkalo množice ljudi, da nisva niti mogla verjeti. Za Japonce je sploh značilno takrat ko je največja konica je povsod gneča, ali si na postaji, ali na avtobusu, povsod stojiš kot sardelica v konzervi. Za naju, ki nisva navajena takšne gneče, je bilo včasih neprijetno, saj je bilo povsod kamor si se obrno mnogo ljudi.
Visoki nebotičniki pa so naju prevzeli v predelu Shinjuku, kjeje tudi politično in gospodarsko središče Tokya. Sami nebotičniki, pravzaprav simbilizirajo Japonsko gospodarstveno moč. Drugače pa Shinjuku predstavlja poslovno, trgovinsko in zabavno središče Tokya, kjer življenje nikoli ne zamre, saj na sami postaji Shinjuku, se po pričevanju domačinov dnevno menja okoli dva milijona potnikov, kar sva po gneči prepoznala tudi sama.
Tako kot sva v Kyotu iskala gejše , sva v Tokyu iskala sumo borce. Zato sva odšla Ryogoku, ki je mesto sumo borcev. Povsod je vse v znamenju njih. Sumo borci so imeli v tem času turnir, zato se je pred šporno dvorano zbrala prava množica ljudi, ki je navijala za svoje junake. V samem predelu Ryogoku se nahaja muzej Edo, kjer je prikazan nastanek mesta Tokyo. Muzej je zanimiv, saj prikazuje vsakdanje živjenje v samem mestu, tako kot v gledališu kot v hiši, kako so ljudje živeli. Razstavljena pa je sedanja hiša in ogledal sva si kako izgleda današnje življenje Japoncev, ki je še vedno tradicionalno, kjub napredni tehnologiji, vsekakor pa nas na to spominja obred čaja, ki je po celotni Japoncki še vedno zelo cenjen.

Japonska je resnično dežela vzhajajočega sonca, saj kljub temu, da izvrstni japonski znanstveniki razvijajo robote, ki bodo počasi že nadomestili človeka, je v samih Japoncih še vedno mnogo topline in prijaznosti ter dobrosrčnosti, ki te prevzame in po vrnitvi domov še danes pogrešava prav to.


KORISTNI NASVETI ZA OBISK JAPONSKE
Kot sem že omenila je najbolje za prevoz si doma naročiti JR Rail Pass, saj tako boste veliko privarčevali pri sami vožnji, ki je za turista precej draga. Dnevna avtobusna karta je prišla 500 yenov in vožnja na avtobusu pa 230 yenov.Prevoženi kilometer v taksiju v KYotu stane od 590 do 660 yenov, odvisno kateri taksi vzamete. V Tokyu, ki je seveda dražji od Kyota pa stane prevožen kilometer s taksijem 690 do 720 yenov. Vstopnine v večina templjih in muzejih so 600 do 900 yenov, odprti pa so do 17 ure. Pazite, ker ob ponedeljkih so muzeji, galerije, … zaprti, v primeru, še je državni praznik na ponedeljek pa so zaprti v torek. Tako avtobusni prevozi kot rudi hitri vlaki vozijo zelo pogosto. V mestih kot tudi na železniških postajah so zelo dobre označbe, samo slediti jim je treba in vse se najde. Država je zelo varna, tako da vas ni treba biti strah, da vam bo kdo kaj ukradel, ampak previdnost ni nikoli odveč. Denar lahko menjate v bankah, pogosto pa vam ga kar zamenjajo v hotelih, opozorim vas lahko na to, da je euro več vreden kot dolar, je boljša menjalna valuta.

Uživajte in se prepostite japonski kulturi.

MOJCA KOKOT

Brezplačen izvod

Naroči brezplačni izvodČe želite prejeti brezplačni izvod revije Horizont nam pišite na naš e-naslov pripišite vaše ime, naslov in telefonsko številko in poslali vam ga bomo brezplačno! (brezplačni izvod lahko naročite le enkrat)

Dogodki

Vietnam – kmetijstvo in pokrajinska pestrost

21.11.2017 - dvorana Zemljepisnega muzeja, Gosposka ulica 16 v Ljubljani

Zanimive povezave

ODKLOP

www.odklop.com

HRVAŠKA TURISTIČNA SKUPNOST

croatia.hr/sl-SI/Homepage

DUŠAN BERDNIK - POPOTNIK

www.duletravel.com

KLAS Avtobusni promet MS

www.apms.si

Kompas Novo Mesto

www.kompas-nm.si

Agencija Van GOGH

www.agencija-vangogh.si

QUO VADIS d.o.o.

www.quovadis.si

SONČEK

www.sonchek.com

KO DOGODIVŠČINA NE MORE POČAKATI NA JUTRI

www.nkbm.si/kredit-za-aktivne

Bookingpoint

www.bookingpoint.net

EXPLORA

www.explora.si

POTOVANJA PIRC

www.last-minute.si

STA Potovanja

www.stapotovanja.com

IZLETNIK Celje

www.izletnik.si

Potepuh

www.potepuh.si

PUTRA

www.putra.si

POZEJDON TURIZEM

WWW.POZEJDON-TURIZEM.COM

 
Aktualna številka
Nasveti za potovanja
Članki
Potopisna predavanja in dogodki
Priprava na potovanje
Vaši prispevki
Multimedija
Nagradne igre
Naroči revijo Horizont