Revija Horizont
Na vhodno stran Predstavitev revije Horizont Naroi revijo in dobi nagrado Pretekle tevilke revije Horizont

iskalnik:

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Kako si organizirate potovanja?

Preko turističnih agencij

Preko spletnih agencij

Individualno

Informacije

Naslov uredništva:

Revija Horizont

Radvanjska cesta 112,

2000 Maribor


Tel: 02 3312 758

Fax: 02 3312 757


e-naslov:

urednistvo@revijahorizont.com

 

Tajska avantura z GAP ADVENTURES

Prispevek poslal(a) Mojca Koprivnikar



Po res zelo kratkem premisleku, da se letos, ko se doma obeta še sneg in je še mraz, odpravim na popotovanje po izjemno vroči Tajski, je končno prišel tisti veličasten 17.marec, ko sem se s starši odpravila proti letališču Munchen, kjer me je čakalo letalo, ki je letelo najprej proti Dusseldorfu in nato naprej proti Bangkoku. Skoraj enajst urno vožnjo sem docela prespala, ko smo pričeli pristajati pa sem se prebudila v izjemno sončno in svetlo Tajsko jutro, saj smo v Bangkoku pristali malo po 10h zjutraj. Že ob samem bližanju letala Tajskim tlem me je fasciniralo. Riževa polja, palme, jungla in vse ostale posebnosti monsunskega podnebja in rastja so me prevzela. Prav tako me je zajel občutek neskončne radosti ob misli, da sem si izpolnila še eno željo in se sama podala na pot raziskovanja neznanega, drugačnega.
Že ob prihodu na letališče sem doživela prve prijetne stike s Tajci in se srečala z nasmejanimi in prijaznimi obrazi domačinov. Na izhodu pa me je čakal moj taksist, ki me je peljal do naše točke srečanja, hotela. Bil je izjemno prijazen gospod, ki ni znal veliko angleško, a se je vseeno trudil da mi je razložil mimoidoče posebnosti. Hitro sem začutila notranji ponos Tajcev in spoštovanje, ki ga gojijo do kraljeve družine. Najina vožnja je bila bolj ko ne v tišini, saj tudi sama nisem čutila potrebe po besedičenju. Zelo sem si želela opazovati novo deželo in vsrkati v sebe veliko opaženega. Toliko novih in drugačnih stvari, ljudi in narave, da enostavno ne utegneš veliko govoriti. Na vsake toliko časa sem mu postavila le kakšno vprašanje, da sem lahko potešila svojo neustavljivo radovednost. Medtem, ko mi je on razlagal, da so Bangkokške ceste polne prometa in da je običajno velika gneča na cesti in mi na nek način opravičeval situacijo, da še ne bova kmalu prispela do hotela, sem jaz pomirjeno in radostno opazovala in se učila. Kako nenavadno, a ljubko. Sproščanje in hlajenje domačinov, na pločnikih ob glavni cesti in lovljenje rib v reki ob glavni, zelo prometni cesti sem vzela izjemno poučno in z zanimanjem. Daleč je svet materializma in kapitalizma trenutno za mene, sem pomislila. Res je bilo tako, vse te tedne.
Torej, moje resnično in iskreno spoznavanje Tajske in učenje o tajski družbi se je pričelo z dvema Američankama, Sami in Kalene in seveda našim vodičem Teejem(pravi Tajec z dušo). Rob pa jo je ucvrl nekam po svoje do našega prvega premika proti severu. Dan po sestanku smo se dobili v recepciji hotela, da se odpravimo na prostovoljni izlet t.i. Canal Tour. Z vodičem smo se odpravile po zaudarjajočih ulicah Bangkoka in kot sem razbrala iz hitrega razmišljanja in še hitrejšega reagiranja Teea, smo gotovo iskali bližnjico do pomola, saj smo korakali po precej zakotnih ulicah,ki so se zdele kot labirint. Opazovanje medtem me je navdihovalo in vsrkavala sem ogromne količine novega,neznanega in izjemno vsebinsko polnega znanja. Razno slišane zgodbe in svarila o potepuških psih na ulicah Bangkoka niso izmišljene, saj jih je res ogromno, a večinoma ne izgledajo nevarni, pa ne zaradi pasme oz. česarkoli drugega, kar označi psa za nevarnega, pač pa zaradi izjemno pasivnih položajev, ki jih ti psi zavzemajo. No, predvidevam, da zaradi vročine in utrujajoče vlage v zraku. Vsi pa imajo približno iste poze. Božanje in ogovarjanje pa je nevarno. Na ulicah Bangkoka resnično vidiš marsikaj, a je toliko vsega materiala, ki se ti ponuja za razmišljati in obdelovati, da je kar težko vse povleči v sebe in si zapomniti vse detajle. Verjamem, da je tolikšna količina vsega, da nekaterih stvari ne bom mogla nikoli povedati.Prav tako sem opazila, da Tee povprašuje domačine o poti, kam moramo iti, a bila sem popolnoma brez skrbi. Pravzaprav celotno pot potovanja nisem vedela kaj lahko pričakujem, vedno je bilo nekaj novega, nepričakovanega, a tako norega, da me še vedno polni z navdušenjem pa čeprav ne morem fizično izkusiti dogajanja. Tako smo prispeli do našega podolgovatega čolniča, z nečim perju podobnim ob krajih oz. repu in glavi čolniča. Vstopili smo, se posedli in pričela se je naša vožnja, ki niti ne vem koliko časa je trajala, a bila je z vetrom v laseh. Doživela sem prve stike s templji, Buda kipi in osebno spoznala kako živijo domačini v kolibah na vodi. Preprosto, a verjamem duhovno bogato in srečno življenje si delijo in živijo mnogi Tajci, verjamem da predvsem tisti neobremenjeni z globalizacijo in modernim svetom. Otroci, kopajoči se v precej umazani reki-roko na srce, so nam na vsakem čolničastem ovinku mahali in se nam nasmihali. Vodič med tem pove, da imajo otroci poletne počitnice in so prav zato še bolj razigrani. Prav prijetno in radostno je opazovati, kako so ti otroci veselih obrazov, ne zavedajoč se, kaj je kapitalizem in kako daleč je od tega trenutka njim materializem.Za trenutek sem skupaj z njimi skušala ujeti v preprostosti ujeto srečo in navdušenje v brezmejni svobodi ter začutiti tisti občutek neskončnosti brez skrbi. Uspelo mi je in skušala sem vzdrževati to neskončnost trenutka skozi celotno potovanje. Zdi se mi, da sem se zaljubila v Tajsko, deželo smehljaja.
Po našem čolničastem izletu z ladjico smo se odpravili proti,verjetno najbolj znanem templju v Bangkoku kot tudi na Tajskem, imenovanem Wat Po. Še pred ogledom pa sem v trebuhu začutila neznosen občutek lakote. Kako naj izrazim željo po hrani, sem pomislila,ne da bi izpadla center pozornosti. Ah,če se ne odpravimo na malico ali kosilce bom pač potrpela,saj je bilo okoli mene toliko lepote, ki je polnila občutek praznosti trebuha,ki je klical po Tajski pojedini. No, na mojo srečo pa se je vodič kmalu po mojem notranjem dialogu s lakoto, oglasil s popolnoma istim vprašanjem,namreč če smo slučajno lačne. Mislim,da smo bili vsi skupaj potrebni kvalitetne hrane. Ustavili smo se v prvi ob cestni »restavraciji«oz. je bila to t.i. hrana iz ulice. Niti približno mi ni bilo jasno kaj bom dobila pred seboj za pojesti,gojila pa sem tudi še nekaj predsodkov o hrani z ulice in razmišljala o raznih opozorilih o driski in podobnih zadevah. Hitro sem opravila s tem in prav strastno pohlastala t.i. nudel soup, ki je bila slastna. Med našim obedovanjem sta me Američanki povprašali,če pri nas nimamo kitajskih in podobnih restavracij,ker nisem želela jesti s palčkami. Pa sem jima prijazno razložila,da seveda imamo azijske restavracije,vendar nekako ne maram jesti s palčkami.V tistem trenutku pa me Tee vpraša«you don t like nudels?« Pravzaprav je bilo to precej zaskrbljeno slišati iz njegovih ust,a sem ga kaj hitro pomirila,da me je napak razumel,da so nudelni odlični le s palčkami ne maram jesti. Obrok je bil res enkraten in me napolnil z novim Tajskim zagonom in energijo. Čeprav je bilo juhice preveč za moj želodec je bila res slastna. Ne le,da je bila slastna,za naše razmere je bila tudi napol zastonj. Plačali smo naš obrok in se odpravili proti templju. Morda nismo ujeli najboljšega trenutka za ogled templja, saj ga prenavljajo in je bil del kompleksa pravo malo,a urejeno gradbišče. Opazila pa sem tudi,da je Tee prišel v svojo vlogo entuziastičnega budista,saj se je pošteno razgovoril. Kot je že predhodno,ponosno poudaril,da je budist,mu je bilo tokrat to iz neotipljivega prebrati. Čeprav ga nisem vedno čisto razločno razumela,ker je njegova angleščina malce tajskega naglasa,sploh pa ker moj prvi jezik ni angleščina,sem se trudila kar največ vsrkati vase o legendi Buddhe. Pol tega mi je osebno prav gotovo budizem najbližja in najbolj domača religija vseh religij. Lahko bi rekla,da budizem najglobje čutim in ga na nekakšen svoj,unikaten način poskušam živeti. Ob ogledovanju prekrasne arhitekture budističnega templja,zlatih budovih kipcev in poslušanju razgovorjenega vodiča, sem se spomnila in kako vroče je pravzaprav tukaj in hkrati mi je šinilo,kako lahko nenadoma pozabiš na težko vlago v zraku in vroč zrak ob vseh lepotah novo videne dežele. Nenadoma sem zagledala tistega oranžnega meniha in zopet pozabila kako vroče je. Kljub temu,da menihi seveda niso prav nič posebnega na tajskih ulicah je mene prevzel pogled na njega .Težko je opisati vendar do budističnih menihov gojim posebno spoštovanje in čiste,lepe misli. V vodiču sem pred odhodom zasledila,da ni vljudno in spoštljivo buliti v meniha,sploh ne v oči in sploh ne za žensko,zato sem to spoštovala in pogledala stran. A prav verjetno je bil tudi ta moj pogled vstran precej očiten. Kljub vsej svoji svobodomiselnosti in flegmatičnosti sem vseskozi gojila spoštovanje do celotne tajske kulture,kljub manjšim spodrsljajem,ki so se zgodili,a o tem kasneje.
Ko smo si ogledali Wat po smo se s taksijem odpravili nazaj proti našem hotelu,kjer nas je čakal še preostali del naše skupine in od koder smo se odpravili proti železniški postaji in nato na spalni vlak,kjer smo skupaj prenočili našo prvo noč.
Do tistega trenutka tudi nisem vedela kako zelo mi bo severni del Tajske s Chiang Maiem skupaj všeč in da se bom tam pravzaprav počutila kot doma,kljub temu da je to območje kjer ni morja in vonjav rajskih plaž in ni toliko turizma. Tam sem spoznala kako zelo se čutim z predeli,kjer ni toliko tistega tipičnega turizma,kako zelo mi je všeč drugačnost.Polna življenja in radovedna…da zaljubljena sem v svet,v potovanja in Tajsko…ne nisem se zaljubila v moškega,ljubim radovednost,raziskovanja,spoznavanje drugačnosti.To je moja ljubezen.
Še zadnjič pred našim odhodom smo se srečali s hotelom v katerem smo prenočili. Spet sta nas na vhodu pričakala dva prijazna nosača,ki sta skrbno varovala našo čakajočo na odhod se prtljago,naše popotniške nahrbtnike.Ko smo vsi štirje prispeli nazaj pa smo se me tri spoznale s še preostankom deklet s katerimi smo v naslednjem tednu oblikovali izjemno harmonično,zaključeno,pustulovsko skupino skoraj da nomadskih popotnikov. Že pri vstopu v recepcijo sem vzdolž zagledala klepetuljasta dekleta. Prepletejočih,segajočih se iz rok v roke smo se predstavili drug drugemu. Vsaka je bila na svoj način posebna,smešna,lepa,mirna,divja,energična,bizarna,malce zamorjena,vesela. Prav gotovo sem najbolj prijeten prvi stik,ki mi je posredno izrekel željo po spoznavanju moje države in kulture ter mene,doživela s Kelly in Kanade. Segla mi je v roko,povedala svoje ime,jaz njej svojega in dejala »from Slovenia?« No, tudi to je meni pomenilo nekaj zelo prijetnega in nekaj mi je padlo od srca,da pa le nekdo pozna Slovenijo in se ob spoznavanju z menoj ne sprašuje iz kako zaostalega predela sveta prihajam. Na nek način se mi je izpostavila tudi Argentinka, bila je lepa,pravo dekle in edina,ki ni bila iz USA ali Kanade. Zaradi prevladujoče populacije Kanadčanov in Američanov sem bila skoraj prepričana,da bosta moji američanki zamenjali skupino in da se bom povezala z Argentinko,a temu ni bilo tako. Sami in Kalene sta ostali moji zvesti prijateljici.Na hitro da sestavim našo skupinico prvega, severnega tedna: Sami,Kalene,Kelly,Tiffany,Silvina,Rob,Sara,jaz in Tee. Tee je naročil taksije in trije skupaj smo se odpeljali proti železniški postaji. Tukaj smo imele že prvo zanimivo prigodo,ki smo jo delile s skupino. Torej, skombiniramo se po avtomobilih,misilm da se je naš taksi odpeljal drugi,a je iz izhoda hotela zavil v drugo smer od prvega. Iskreno, sama niti nisem opazila tega, punci pa se nista dosti menili, saj smo se počutile varno in prav tako smo bile prepričane, da smo v dobrih rokah. Kar smo seveda tudi bile, le da nas je taksisi hotel odpeljati proti letališču in ne proti železniški postaji. Po naklučju nas je med vožnjo v sklumpani angleščini povprašal »train station?« Naš odgovor je bil seveda pritrdilen.On pa nam je razložil,da smo bili že na pol poti proti letališču. Ne ne nismo želele iti domov, naša prava pustolovščina se je šele pričela. Še dobro,da je Tee naredila zadosti veliko rezervo od odhoda iz hotela do odhoda našega spalnega vlaka.No, z izjemo malo daljšega čakanja na nas tri, ni bilo katastrofe, bile pa smo prav gotovo zadnje prispele iz skupine. Ne vem zakaj,vendar skozi celotno potovanje mi je vse delovalo domače,poznano,vse sem sprejemala z izjemno neobremenjajočim se občutkom veselja. Železniško postajo sem si v grobem predstavljala veliko bolj nenavadno in natrpano z čebljajočimi se ljudmi,morda še živalmi.kot se je izkazalo sem se kar pošteno zmotila,saj je bila postaja za razmere Tajske na nivoju.Velik prostor,predvsem enostaven z veliko trgovinc in restavracij oz.snack bari. Mi smo si našli svoj prostor pod streho postaje čakajoč se na bording za vlak. Izmenjavali smo se,saj je nekdo moral skrbeti za naše napolnjene nahrbtnike. Med tem pa smo imeli dovolj časa,da smo se pričeli bolj spoznavati. Deležna sem bila precej vprašanj,a tudi sama sem jih postavljala saj sem bila v družbi izjemnih ljudi med katerimi je bilo tako čutui veliko pozitivne energije. Med našo vneto debato nas Tee opomni, da je čas, da se odpravimo proti vlaku.Pričetek poti je kazal na tišino,saj smo bili precej utrujeni, a kaj kmalu naju je s Sami zagrabil delerij smeha,ki je bil prav gotovo posledica utrujenosti. Ker imaš vedno dve izbiri, je bila tudi tokrat izbira samopomilovanja ali pa doza smeha,ki ti da veliko povratne energije. Mislim, da smo v tistem trenutku že pričele loviti začudene poglede v smislu kaj se pa tam dogaja. Običajno je takšen smeh pošteno nalezljiv, a tokrat, verjetno zaradi utrujenosti tudi ostalih in še ne tako zaupno sklenjenih poznanstev, ni bil. Tudi midve sva se s časom umirile, pravzaprav sva bile na koncu prve, ki sve zaspale oz.kazali znake zaspanosti. Še pred našim vlakolozno-skupinskim spanjem so nam postregli slastno večerjo. Kdo bi si mislil, da na vlaku lahko dobiš postreženo tako dobro hrano.
Ko je odbil moj čas sem se skobacala v svojo posteljo, ki ni bila nič slabša od domače in počasi potonila v sanjavi spanec. No, ravno sanjavi ni bil, bil pa je kar kvaliteten glede na hrupne okoliščine. Kljub vsemu sem si zaradi vsega hrupa v uho potisnila zamaške proti hrupu in tako mi je bilo omogočeno spanje.
Se nadaljuje...

Brezplačen izvod

Naroči brezplačni izvodČe želite prejeti brezplačni izvod revije Horizont nam pišite na naš e-naslov pripišite vaše ime, naslov in telefonsko številko in poslali vam ga bomo brezplačno! (brezplačni izvod lahko naročite le enkrat)

Dogodki

Nova Zelandija v enem mesecu

19.09.2017 - dvorana Zemljepisnega muzeja, Gosposka ulica 16 v Ljubljani

Videti Galapagos in razumeti Darwinov razvojni nauk

17.10.2017 - dvorana Zemljepisnega muzeja, Gosposka ulica 16 v Ljubljani

Vietnam – kmetijstvo in pokrajinska pestrost

21.11.2017 - dvorana Zemljepisnega muzeja, Gosposka ulica 16 v Ljubljani

Zanimive povezave

ODKLOP

www.odklop.com

HRVAŠKA TURISTIČNA SKUPNOST

croatia.hr/sl-SI/Homepage

DUŠAN BERDNIK - POPOTNIK

www.duletravel.com

KLAS Avtobusni promet MS

www.apms.si

Kompas Novo Mesto

www.kompas-nm.si

Agencija Van GOGH

www.agencija-vangogh.si

QUO VADIS d.o.o.

www.quovadis.si

SONČEK

www.sonchek.com

KO DOGODIVŠČINA NE MORE POČAKATI NA JUTRI

www.nkbm.si/kredit-za-aktivne

Bookingpoint

www.bookingpoint.net

EXPLORA

www.explora.si

POTOVANJA PIRC

www.last-minute.si

STA Potovanja

www.stapotovanja.com

IZLETNIK Celje

www.izletnik.si

Potepuh

www.potepuh.si

PUTRA

www.putra.si

POZEJDON TURIZEM

WWW.POZEJDON-TURIZEM.COM

 
Aktualna številka
Nasveti za potovanja
Članki
Potopisna predavanja in dogodki
Priprava na potovanje
Vaši prispevki
Multimedija
Nagradne igre
Naroči revijo Horizont