Revija Horizont
Na vhodno stran Predstavitev revije Horizont Naroi revijo in dobi nagrado Pretekle tevilke revije Horizont

iskalnik:

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Kako si organizirate potovanja?

Preko turističnih agencij

Preko spletnih agencij

Individualno

Informacije

Naslov uredništva:

Revija Horizont

Radvanjska cesta 112,

2000 Maribor


Tel: 02 3312 758

Fax: 02 3312 757


e-naslov:

urednistvo@revijahorizont.com

 

GVATEMALA in HONDURAS

Prispevek poslal(a) OLGA PAUŠIČ

BANANE, KAVA, ŽAD, VULKANI IN…ZGODOVINA

GVATEMALA ( v jeziku Majev DEŽELA DREVES ) je dežela izjemnih nasprotij: bogastvo in revščina se prepletata na vsakem koraku, čudovita , raznolika narava in divjina pragozdov, kjer kot da se je čas za vedno ustavil, da pestuje v svojem neskončnem naročju sledi nekdaj mogočne kulture Majev.

TEŽAVE NA MEJI

Potovala sva skupaj s skupino pustolovščin željnih turistov iz Berlina. Dežela naju ni sprejela posebno prijazno.Iz Belizeja smo prispeli na gvatemalsko mejo pri S.Ignaziju v poznih popoldanskih urah.Prepričana sva bila, da ne bo težav, saj smo Slovenci vendar stopili v Evropsko unijo in torej ne potrebujemo vize za vstop v Gvatemalo.Za vsak primer sva imela s seboj pismo gvatemalskega ambasadorja z Dunaja, ki je potrjevalo navedeno dejstvo.A glej ga, zlomka!Takoj so naju izločili iz vrste čakajočih pri okencu na mejnem prehodu.Slovenca, opa, brez vize ne bo šlo! Vodič nama je priskočil na pomoč, razlagal vljudno, nato že vidno razburjeno, mahal uslužbencem pred nosom s pismom gvatemalskega ambasadorja, a nič ni zaleglo.Po dolgi telefoniadi z višjimi pristojnimi je iz ropotajočega faksa v kotu pisarne prilezel dolg seznam držav, katerih prebivalci lahko brez vize vstopajo v Gvatemalo…in očitno je bila med njimi navedena tudi naša država, kajti kmalu potem sva končno dobila pečat v potni list.Očitno je Slovenija zelo malo znana v svetu, kjer niti okrožnice ambasadorjev ne veljajo kaj prida.

Dobrih 40 kilometrov smo se vozili po makadamski cesti, levo in desno pa pragozd.Neprehodna goščava z lianami prepletenih drevesnih velikanov, ki so zbujali spoštovanje.Pred Floresom se je pa cesta na mah spremenila v gladko asfaltirano, solidno prevozno pot.Srečevali smo le malo vozil, saj turizem v Gvatemali še ni dosegel polnega zamaha, v mraku pa tudi ni priporočljivo potovati po deželi, v kateri je veliko kriminala.Flores ob jezeru Peten Itza je zelo lepo in predvsem zgodovinsko mestece.Po prihodu Špancev na ozemlje Majev v 16. stoletju je bil Flores eno zadnjih še živih religioznih središč Indijancev, ki so jih nato konkvistadorji pregnali v pragozd, mesto pa porušili.

SREČANJE Z ZGODOVINO MAJEV

Naslednje jutro nas je čakalo skrivnostno majevsko središče sredi pragozda, TIKAL.Kljub silni vročini ( 39 stopinj Celzija) in sopari se za čudo komarji niso pojavili.Dobro opremljeni z zalogami pitne vode v plastenkah smo se odpravili na ogled enega najveličastnejših krajev v Srednji Ameriki, majevske metropole, ki je bila zgrajena nekje leta 600 pred našim štetjem, se kasneje širila, mesto s 100 000 prebivalci pa je doseglo svoj razcvet v 8. stoletju n.št., nato so ga pa Maji iz skrivnostnega razloga zapustili in prerasla ga je džungla.Piramide in templji štrlijo nad visokimi drevesi kot osameli pomniki zgodovine, kot molčeči stražarji, ki varujejo zapuščino Majev.Prepoteni in čisto brez sape smo prilezli na vrh piramide Dvoglave kače, in ko smo se razgledali po okolici 70 metrov pod sabo, se je šele pokazalo, kako veliko zgradb in še neočiščenih objektov skriva pragozd v svojem razkošnem zelenju.Od vseh strani pa ptičje petje, vreščanje opic in rezko oglašanje tukanov.IN sonce, ki žge, kot za stavo.

Največ turistov smo srečali na glavnem trgu, kjer kraljuje tempelj Velikega Jaguarja, trg pa obkrožajo stanovanjski objekti, začasna bivališča plemstva, duhovščine, pa pokopališče, Tempelj mask in zadaj še igrišče za pok-a-tok ( peloto), igro z gumijasto žogo, ki je bila priljubljena ne le pri Majih, ampak so jo obvezno igrali tudi Azteki.Človek bi se najraje povzpel na sleherno od piramid, a v vročini in sopari se utrudiš, da si po nekaj urah ob vse moči.Doživetje je pa vsekakor nepozabno!

NENAVADNO MESTO V PRAGOZDU

Pot nas je vodila do največjega gvatemalskega pristanišča PORTO BARRIA ob reki Rio Dulce.Od tod potujejo v širni svet dragoceni tovori banan in kave.Plantaže banan zaposlujejo že od nekdaj največ domačinov , po proizvodnji kave pa je Gvatemala peta na svetu.Sadja je nasploh ogromno in še poceni ga dobiš.Vsekakor je skodelica sadne solate ali krožnik narezanega sadja obvezna sestavina vsakega obroka.Spotoma smo si ogledali plantažo banan in na haciendi z nasadom kave izvedeli marsikaj o proizvodnem postopku , si nabrali zrela zrna kave, seveda pa gvatemalsko kavo tudi pokusili.Bila je odlična, vroča in kar gosta, pa celo pepelnike so nam ponudili- Gvatemalci namreč ne kadijo.
Po Riu Dulce smo se z motornimi čolni odpeljali globlje v pragozd do nenavadnega mesta LIVINGSTONA.Ustanovili so ga afriški sužnji, ki so se v 18. stoletju tja zatekli pred britanskimi preganjalci.Večina prebivalcev je temnopoltih, mestece pa nenavadno živopisno in zelo živahno - prava paša za uho in oko.Pisano prepleskana lesena poslopja, številne stojnice na ulicah, karibska glasba vsenaokrog, prodajalci izdelkov domače obrti, veliko dišeče hrane in nenavadno sproščenih, prijaznih ljudi.Govorijo melodičen jezik garifuna, mešanico vseh mogočih jezikov.Nenavaden kraj, povsem drugačen od vseh drugih, ki smo jih imeli priložnost obiskati.Med večerjo se nam je predstavila skupina domačih plesalcev in glasbenikov.Ob spremljanju njihovega živahnega nastopa so nas kar zasrbeli podplati.Vroči tropski ritmi in vroča tropska noč, ki jo je sklenilo silno neurje z grmenjem in bliskanjem!

BISERA SREDNJE AMERIKE

Na poti proti ANTIGUI, ki slovi kot eno najlepših mest v Ameriki, smo se ustavili v QUIRIGUI, starem majevskem središču, znanem po čudovitih stelah s podobami in hieroglifi.Le-ti pričajo, da je bila Quirigua trgovsko središče, obenem pa tudi vojaška postojanka.Prebivalci so imeli dobre stike tako s Tikalom kot s Kopanom v Hondurasu.Videli smo eno redkih majevskih zgradb, ki jo zaljšajo okna.Maji namreč niso dolbli oken v svoja kamnita svetišča.

ANTIGUA nas je prevzela s svojo urejeno kolonialno podobo.Krasne ulice z zanimivimi, visoko ograjenimi stavbami v španskem slogu iz 16. stoletja.Mesto španskih osvajalcev leži ob vznožju vulkana Aqua.Leta 1773 je Antiguo prizadel močan potres, a danes si jo turist lahko ogleda v vsem njenem sijaju.Na ulicah naletiš na stotine prodajalcev izdelkov domače ljudske obrti, ulične glumače, glasbenike ljudje so prijazni in videti je, da živi prebivalstvo precej bolje kot ljudje na podeželju. Antigua je zelo popularna med tujci, predvsem Američani, ki si v mestu kupujejo hiše oziroma stanovanja.
Zanimivo je bilo spoznati, kako nastajajo izdelki in okrasje iz žada.Žad je bil Majem sveta kamnina, v grobovih majevskih vladarjev so arheologi našli prekrasne predmete iz žada.Najznamenitejša je Pakalova posmrtna maska iz zelenega žada, najdena v templju v Palenqueju.Zaman je osvajalec Hernando Cortez iskal pri Majih tako zelo želeno zlato, ker ga Maji niso imeli.Zaljšali so se in v religiozne namene uporabljali žad ter srebro, orodje pa izdelovali iz obsidiana, črne vulkanske kamnine, ki jo še danes kopljejo tako v Gvatemali kot v Mehiki.Zanimivo je bilo videti veliko težko oboroženih varnostnikov, ki varujejo v Antigui pomembnejša poslopja in lepo urejene trgovine za turiste.Prav radi so se dali fotografirati.

Iz Antigue smo se odpeljali v gorati del Gvatemale.Temperature so postale znosnejše, pragozd je ostal globoko pod nami.Dežela je zelena, kot da bi dihala večno pomlad.Majhne vasice ob edini asfaltirani cesti, ki pelje od Puerta Barria do La Mesille na mehiški meji, so pa prava podoba revščine.Hiše, bolje rečeno kolibe, so pretežno lesene, pred njimi smo videli družinsko življenje: ženske kuhajo zunaj na odprtih ognjiščih, perejo perilo v koritih na prostem ali v potokih, veliko je otročadi in psov vseh vrst.Na dvoriščih je tudi živina, kjer jo pač imajo.Povsem drugačna podoba kot v Floresu ,Antigui, okolici Tikala.Zanimivo je tudi, da imajo v bližini naselij in v samih vaseh položeno veliko število ležečih policajev, tako da je vožnja z avtobusom prav polževa.

SUTUHILI - POTOMCI MAJEV

Kmalu se je pod nami zableščalo čudovito jezero Atitlan, obdano z vulkani Atitlan, Toliman in San Pedro.Hladno visokogorsko jezero ( 2200 m) je eno najlepših v tem delu sveta.Ob njem so se naselila številna plemena Indijancev, potomcev Majev.Naš cilj je bil, da obiščemo vasico Santiago, v kateri živi 3o ooo Sutuhilov.Z ladjo smo prečkali jezero, modro kot akvamarin.Kot večina Indijancev v Ameriki so tudi potomci Majev potisnjeni na rob družbe.Večinoma nepismeni so obsojeni na revščino, ki jo začutiš, še preden stopiš mednje.Tudi v Santiagu je bilo tako.Sutuhili se preživljajo z ribolovom, nekaj s kmetijstvom, izdelujejo predmete ljudske obrti, v novejšem času pa je postal tudi turizem priložnost za zaslužek.Kraj, naslonjen v breg, je velikanska gomila lesenih koč, okrog katerih kraljujejo kupi smeti in vonj po bedi.Vabili so nas, da si ogledamo notranjost njihovih domov, seveda vse proti plačilu.Veliko otrok na ulicah nam je ponujalo spominke, kemične svinčnike z našimi imeni, tudi lepe tapiserije in okrasje iz nanizanih steklenih kroglic- to je v Gvatemali zelo priljubljeno.Izpraznili smo žepe in razdelili mednje sladkarije, ki smo jih še imeli.Otroci pač.Namesto v šoli preživljajo dneve na ulicah, da prispevajo čimveč kecalov v družinski proračun.Tudi v Santiagu, kot v večini gvatemalskih mest, se življenje odvija na ulicah, predvsem pa na tržnici, ki je resnično paša za oči.

Indijanci se oblačijo v svoje noše, ki so zelo pisane, za vsako vas je značilna nekoliko drugačna oprema.O tem smo se lahko prepričali na tedenskem krajevnem sejmu v Sololi na drugem bregu jezera, kjer so se zbrale branjevke in prodajalci iz številnih okoliških vasi.Za turista so zelo zanimivi izdelki iz usnja, tapiserije, oblačila, krojena po evropski modi, a okrašena z narodnimi motivi, izdelki iz žada. A za vsak nakup se moraš pogajati - to pač pričakujejo, je neke vrste šport in zabava obenem.Čeprav se ti zdi že "izklicna" cena smešno nizka, je ne smeš kar sprejeti, kajti prodajalec bi zameril.Le hrane na takšnih krajih ni priporočljivo uživati, kajti za higieno jim ni kaj dosti mar.

DEŽELA KECALA

Iz goratega dela dežele smo se spustili v nižavje in se ustavili v drugem največjem kraju Gvatemale, QUETZALTENANGU.V Gvatemali je marsikaj povezano s quetzalom ( kecalom), čudovitim ptičem, katerega razkošno perje je v davnini krasilo glave majevskih kraljev.Danes je ptič zaščiten, težko naletiš nanj.Kecal je simbol države, naziv denarne enote (1 US dolar= 7 kecalov), Quetzal se imenuje veriga gvatemalskih bencinskih črpalk itd.
Spet vročina in neznosna sopara.Mesto je pomembno upravno in kulturno središče, posebej lepo je urejeno središče z velikim trgom, parkom in lepo ohranjenimi starimi stavbami.Presenetilo me je, ko smo izvedeli, da je obisk vseh kulturnih ustanov v mestu brezplačen.Narodni zakladi so dostopni vsem!

Na poti proti mehiški meji je bilo vse več vojaških patrulj, preverjali so, če nosimo s seboj sadje, kajti določenih vrst sadja ne dovolijo prenesti čez mejo.Predvsem pa iščejo begunce- iz Gvatemale jih namreč veliko hiti v Mehiko in nato tudi dalje v ZDA, da bi si ustvarili boljše življenjske pogoje.V La Mesilli , na mejnem prehodu, smo presenečeni srečali mlada Slovenca z nahrbtnikoma na plečih.Fant in dekle sta vstopala v Gvatemalo in pri carinskih formalnostih nista imela nobenih težav!Torej je bila gnjavaža, ki sva jo preživela midva z možem pred tednom dni, le nečemu koristna. Gvatemala je odprta tudi Slovencem!

COPAN




Copán

SKRIVNOSTI PRAGOZDA

Ko sta se davnega leta 1839 ameriški odvetnik - pustolovec John Stephens in angleški risar Frederick Catherwood napotila v takratni Britanski Honduras ( danes Belize) in odplula po Riu Dulce v Honduras, da bi našla sledi skrivnostne majevske civilizacije, prav gotovo nista slutila, kako veličastno bo njuno odkritje, kako bo še desetletja ali stoletja prevzemalo obiskovalce, turiste, raziskovalce, ljubiteljske arheologe in zgodovinarje.Ni dvoma - Copan sodi med najveličastnejša majevska mesta.Splača se potruditi do oddaljenega kraja, še danes skritega v pragozdu Hondurasa.

COPAN

Popotnik, ki ga pot zanese v Gvatemalo, bi storil nedopustljivo napako, če se ne bi odločil preživeti dneva ali dveh v Copanu.Tudi mi smo nestrpno čakali , da lahko stopimo v sveto mesto, ki sta ga Stephens in Catherwood pred sto in toliko leti kupila od nekega domačina za vsega 50 dolarjev!Na poti od Puerta Barriosa proti Antigui ( Gvatemala) smo pri Zacapi zavili proti honduraški meji, ki smo jo nameravali prečkati na mejnem prehodu Chiquimula.Zelo smo hiteli, kajti mejni organi delajo ob sobotah le do 16.ure, v nedeljo pa sploh ne delajo!Bila je namreč sobota.Voznik avtobusa je napel vse sile, a nam je uspelo prav za las, kajti na gvatemalski strani meje so zaradi hude julijske vročine delali podvojeno počasi.A nam je le uspelo.Kasneje se je izkazalo, da je mogoče po nekakšnem "turističnem" dogovoru priti iz Gvatemale v Honduras brez slehernih carinskih formalnosti, če gre le za izlet v Copan.

10 kilometrov od državne meje leži mestece Copan ob istoimenski reki.Leta 1839, ko sta se do tja prebila Stephens in Catherwood, je vasica obsegala šest revnih koč s strehami iz vejevja, danes pa je Copan zelo simpatično turistično mestece, polno pisanih trgovinic s spominki, turist pa lahko izbira med več evropskemu okusu ustreznimi hoteli, ki imajo vsi po vrsti tudi plavalne bazene.Poskrbljeno je tudi za popotnike z nahrbtniki, torej za vsak okus in za vsak žep.Hitro smo ugotovili, da je turizem v Hondurasu ( v primerjavi z Gvatemalo) kar drag.A vendar - če si že uspel priti tako daleč, ne bodi "škot"!

NOČ V COPANU

Središče mesta je glavni trg, kjer se dogaja vse, kar je vredno omembe.Napotili smo se v smer, od koder je vabila živahna glasba in živžav mnogih glasov.Lepo urejen, ves s cvetjem zasajen trg ,je oživel šele po 22.uri.Razumeli smo, da je običaj pokazati se someščanom v najboljši obleki, ki jo premoreš.Opazovala sem simpatične mlade družine, kako se z roko v roki sprehajajo po trgu med cvetličnimi gredami.Kot nekakšen sobotni ritual.Res pa je, da šele , ko se ozračje kolikor toliko ohladi, lahko normalno funkcioniraš.In to je približno pred polnočjo.Vneti trgovci ponujajo vse mogoče.Še najbolj osveži res hladno pivo.Za 1 US dolar dobiš 17 honduraških lempir in skoraj toliko moraš odriniti za steklenico najpopularnejšega honduraškega piva Salva Vida.(Denarna enota je dobila ime po majevskem vojskovodji Lempiri, ki je bil zadnji, ki se je s svojo vojsko skušal ubraniti Špancev l. 1536, a je upornike dokončno strl Pedro de Alvarado.)

2
Zelo prijetno je sprehoditi se po ozkih mestnih uličicah, kjer je vsaka ,če ne v celoti, pa vsaj delno tudi prodajalna.Ljudje so prijazni, ustrežljivi, in čeprav so nas v hotelu opozorili, da ni priporočljivo tavati sredi noči po Copanu, sem imela ves čas prijeten občutek, da smo turisti v mestu zelo dobrodošli.

SVETO MESTO COPAN

Naslednji dan je bil namenjen obisku ruševin starodavnega majevskega centra COPANA.Le kaj več kot kilometer ob rečici Copan - in že smo zaznali dokaj velik turistični vrvež.Seveda, saj je bila nedelja, že zgodaj zjutraj soparna, vroča, da se ti zdi sleherni kos oblačila povsem odveč.Pri vhodu v narodni park so nas živahno pozdravljale velike pisane are, ki so prav rade sprejele sleherni dar velikodušnih prišlekov.Oboroženi z litri in litri ustekleničene vode smo se napotili na ogled znamenitega mesta.Priporočljivo je imeti pri roki tudi kakšno sredstvo proti komarjem - a ta dan je kazalo, da zaradi hude vročine niti komarjev ne bomo srečali.

Mesto je bilo ustanovljeno okrog leta 1000 pr.n.št., štelo je približno 20000 prebivalcev, čeprav je treba vedeti, da le-ti niso bivali v samem mestu, saj so bila majevska mesta predvsem kraj zbiranj, prizorišče obrednih svečanosti ob določenih pomembnih dneh v letu.Maji so verovali v veliko bogov in ti so kar naprej hlepeli po daritvah, žrtvah, tudi človeških.Voda, ogenj, veter in sonce so bili osnova verovanja Majev.Bili pa so izvrstni astronomi in prav Copan velja za mesto, v katerem so se močno posvečali čaščenju zvezd.Posebno velike pozornosti je bila deležna Venera, najbrž zaradi svoje močne svetilnosti.

COPANSKI VLADARJI

Ve se, da je bil ustanovitelj dinastije v Copanu Jax Kuk Mo ( Veliki sin kecala in are), katerega grobnica je bila pred leti pomembno odkritje arheologov. Dolgo je veljalo prepričanje, da majevske piramide niso bile grajene z namenom, da bi v njih našli svoje zadnje počivališče kralji.Dokler niso našli kar nekaj celo še neoskrunjenih grobnic v sklopu piramid ali v podzemnih hodnikih.Skupno se je v Copanu zvrstilo 16 vladarjev, katerih podobe so vklesane na veliki oltar (oltar Q )v centralnem delu mesta.Podobe kraljev kažejo vse znake ideala lepote pri Majih: poševno čelo in podaljšano lobanjo so dosegli s pritrjevanjem lesenih okvirjev na glave otrok, zaželena je bila škiljavost, zato so si pritrjevali na nosove ploščice, v zobovje so bili vdelani okraski iz žada, okolica oči in zgornji del ličnic so bili bogato tetovirani.Seveda je omenjeno veljalo le za elito.Sleherni izmed vladarjev se je dal upodobiti na kateri izmed številnih stel, ki so postavljene po vsem območju mesta.Eden najpomembnejših copanskih kraljev se je imenoval Osemnajst zajcev.Njegova usoda je bila še posebno krvava: padel je v ujetništvo bojevnikov iz bližnje Quirigue in ti so ga obredno kruto umorili.

Zgradbe v Copanu so veliko elegantnejše, bolj razkošno okrašene s podobami bogov, hieroglifi in ornamenti, kot tiste v Tikalu. Znamenite , do 70 metrov visoke piramide v Tikalu, dajejo vtis nedosegljive veličastnosti , medtem ko so stavbe v Copanu bistveno nižje, a elegantnejše, imenitnejše zaradi prefinjenega okrasja. Posebej lepa, občudovanja vredna je Piramida hieroglifov, ki jo krasi stopnišče, visoko 22 metrov. 63 stopnic je od dna do vrha popisanih z več tisoč hieroglifi, ki uprizarjajo zgodovino in dosežke kraljev copanske dinastije.Piramido hieroglifov je dal zgraditi kralj Smoke Shell ( Kadeča se školjka) l.

3
743..Hieroglifi na stopnicah pa žal še do današnjega dne niso v celoti razvozlani, ker so arheologi med restavriranjem piramide pomešali kamne in stopnice napačno znova sestavili.

ČAŠČENJE BOGOV

S sivih sten, ki so nekoč žarele v rdeči barvi, pozdravljajo prišleka mogočne podobe majevskih bogov, ki so skoraj vsi videti grozljivi, hudobni.Posebno bog stvaritve, oziroma bog sonca , Kinič Ahao, te pogleda tako, da ostrmiš.Iz zapisov vemo, da so Maji v Copanu po cele dneve plesali obredne plese pred podobo sončnega boga z željo, da sonce ne bi zvečer za vedno zašlo.Enako grozljiv je bog dežja Chac , upodobljen z dolgim, povešenim nosom in vedno solzen.Njegove solze so simbol dežnih kapelj.Maji so imeli ogromno bogov. Delili so jih v štiri skupine: bogovi tostranstva, božanstva na nebu, bogovi podzemlja in božanske duše umrlih vladarjev. Veliko je bilo obrednih žrtvovanj, saj so neprestano skrbeli za naklonjenost svojih božanstev.Poleg materialnih dobrin so bila pogosta žrtvovanja ljudi, običajno so bili to ujetniki z bojnih pohodov, pogosto so pa žrtvovali svojo kri tudi člani kraljevskih družin.


PODZEMNI HODNIKI

Zanimivo v Copanu je tudi to, da so imeli zgrajeno kanalizacijo, imeli so vodovod, poznali so tudi savno, ki je predvsem svečenikom služila za očiščevanje telesa in duha.

Obiskovalec lahko na vsakem koraku občuduje prekrasne stele s podobami vladarjev in prizori iz življenja Majev.Umetniški vtis je resnično osupljiv. Kralji so upodobljeni v vsem svojem sijaju.Glave so si krasili s peresi ptiča kecala, ogrinjala so imeli bogato okrašena s školjkami in žadom .
P od stavbami v mestu si je mogoče ogledati tudi omrežje podzemnih hodnikov, za katere se pravzaprav ne ve, čemu so bili namenjeni.So pa zelo ozki, strmi in te hitro zgrabi klavstrofobija.V Jaguarjevem tunelu, dolgem 700 metrov, so arheologi leta 1834 našli prvo majevsko grobnico in v njej človeške kosti, rezila iz obsidiana ter zelo zanimivo dekorativno masko s podobo papige. Trenutno sta na ogled le dva tunela, veliko napol zasutih pa še raziskujejo.Pošteno smo se začudili, kajti za ogled tunelov smo morali plačati več kot za vstopnino v mesto Copan ( 10 + 18 dolarjev).

PELOTA - OBREDNA IGRA Z ŽOGO

Politično središče Copana je bila " mestna hiša", v kateri so se občasno sestajali predstavniki 9 mestnih četrti Copana.Pod mestno hišo se razprostira glavni trg, imenovan Jaguarjev trg in nedaleč od njega je nepogrešljivo igrišče za pok-a-tok (pelota - obredna igra z gumijasto žogo).Igrišče za peloto najdemo v prav vsakem majevskem mestu.Posebnost tega v Copanu je, da so prostori na "tribuni", namenjeni eliti, označeni s kipci papig ar.Kako je pravzaprav potekala znamenita igra s težko žogo iz kavčuka, ni znano.Tudi pravila poznamo le približno, pa še to bi bilo zanimivo vedeti, zakaj pravzaprav so jo igrali.Strokovnjaki predvidevajo, da je bila ekipa poražencev po končani igri žrtvovana bogovom.Da so v igri sodelovali predvsem moški iz plemstva, pa dokazuje dobro ohranjeno okostje iz grobnice kralja Yaxa Kuk Moja, na katerem so arheologi ugotovili več tipičnih poškodb ( zlom ramena in grodnice), do katerih bi lahko prišlo prav med igro z žogo.

IMENITNI GRADITELJI
4
Pogosto se postavlja vprašanje, kako pravzaprav so Maji s primitivnim orodjem in brez prevoznih sredstev zmogli uresničiti svoje velike gradbene projekte.Delovna sila ni bila problem, kajti na nadvse rodovitni zemlji je uspevalo vse, kar so za življenje potrebovali, v času zorenja plodov pa je bilo na voljo ogromno prostih rok za gradbena dela.Material so verjetno dovažali na gradbišča s čolni po kanalih, kjer so zbirali v deževni dobi vodo za namakanje polj.Vera je bila tako močna v zavesti vseh prebivalcev, da jim noben napor, nobeno odrekanje ni bilo pretežko.Podobno ugotavljamo za Inke, Egipčane in druge kulture,
ki so se spopadale z gradnjo velikih objektov.
Podobno kot Inki so bili tudi Maji izjemno sposobni arhitekti in graditelji.Številne prekrasne piramide, na tisoče stel, hieroglifov, kipov privablja iz leta v leto večje število obiskovalcev.Ogromno zgradb velikih mest je še zmerom skritih v objemu pragozda, a zahvaljujoč nabiralcem gumija, ki tudi danes vneto iščejo drevesa sapotilje v pragozdu, se vedno znova zgodijo nova odkritja. Eno takšnih je Kalakmul v Mehiki, kjer orjaške piramide podobno kot v Tikalu, rasejo iznad mogočnih krošenj sredi pragozda.

Copanci so se veliko tudi spopadali s sosedi.Trn v peti jim je bila Quirigua ( Gvatemala).Pogosto je šlo le za to, da bi na vojaških pohodih ujeli čim več ujetnikov za žrtve vedno žejnik bogov.Kralja Osemnajst zajcev, ki je nasledil v bojnih pohodih zelo uspešnega vladarja Dima Imixa, je v boju zajel quriški poglavar Cauac Sky in ga tudi obredno žrtvoval bogovom.

ZATON VELIKE CIVILIZACIJE

Prebivalstvo Copana se je preživljalo s kmetijstvom.Ob reki Copan je bilo ob naselitvi dovolj plodne zemlje, kakor pa se je mesto širilo, so morali s krčenjem pragozda zagotavljati vedno več rodovitnih površin, da bi prehranili 20000- glavo prebivalstvo.Urbani del velikega centra se je začel širiti na plodne površine, zaradi velikega poseka gozdov je sledila erozija prsti in vse to je počasi onemogočalo kmetovanje, posledice so bile grozljive.Okostja, najdena v Copanu, pričajo, da so ljudje umirali zaradi podhranjenosti, lakote, zraven so prišle še nalezljive bolezni.Seveda se to ni zgodilo kar čez noč.Kmetje so vztrajali še stoletje ali dve, a nekoč rodovitna dolina je bila ekološko uničena in okrog leta 1200 je Copan dokončno pogoltnil pragozd.

Ko smo po dobrih šestih urah sprehoda po zelenicah velikih trgov v Copanu zapuščali mesto, me je prevzel prijeten občutek, da sem spoznala nekaj prav posebnega , namreč to, da je bila kultura Majev v bistvu zelo uprta v človeka, v vsakdanjik slehernega člana skupnosti.Le tako so mogli z združenimi močmi ustvariti velika mesta sredi pragozda, kakršno je sveto mesto Copan v Hondurasu.



Brezplačen izvod

Naroči brezplačni izvodČe želite prejeti brezplačni izvod revije Horizont nam pišite na naš e-naslov pripišite vaše ime, naslov in telefonsko številko in poslali vam ga bomo brezplačno! (brezplačni izvod lahko naročite le enkrat)

Dogodki

Nova Zelandija v enem mesecu

19.09.2017 - dvorana Zemljepisnega muzeja, Gosposka ulica 16 v Ljubljani

Videti Galapagos in razumeti Darwinov razvojni nauk

17.10.2017 - dvorana Zemljepisnega muzeja, Gosposka ulica 16 v Ljubljani

Vietnam – kmetijstvo in pokrajinska pestrost

21.11.2017 - dvorana Zemljepisnega muzeja, Gosposka ulica 16 v Ljubljani

Zanimive povezave

ODKLOP

www.odklop.com

HRVAŠKA TURISTIČNA SKUPNOST

croatia.hr/sl-SI/Homepage

DUŠAN BERDNIK - POPOTNIK

www.duletravel.com

KLAS Avtobusni promet MS

www.apms.si

Kompas Novo Mesto

www.kompas-nm.si

Agencija Van GOGH

www.agencija-vangogh.si

QUO VADIS d.o.o.

www.quovadis.si

SONČEK

www.sonchek.com

KO DOGODIVŠČINA NE MORE POČAKATI NA JUTRI

www.nkbm.si/kredit-za-aktivne

Bookingpoint

www.bookingpoint.net

EXPLORA

www.explora.si

POTOVANJA PIRC

www.last-minute.si

STA Potovanja

www.stapotovanja.com

IZLETNIK Celje

www.izletnik.si

Potepuh

www.potepuh.si

PUTRA

www.putra.si

POZEJDON TURIZEM

WWW.POZEJDON-TURIZEM.COM

 
Aktualna številka
Nasveti za potovanja
Članki
Potopisna predavanja in dogodki
Priprava na potovanje
Vaši prispevki
Multimedija
Nagradne igre
Naroči revijo Horizont