Revija Horizont
Na vhodno stran Predstavitev revije Horizont Naroi revijo in dobi nagrado Pretekle tevilke revije Horizont

iskalnik:

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Kako si organizirate potovanja?

Preko turističnih agencij

Preko spletnih agencij

Individualno

Informacije

Naslov uredništva:

Revija Horizont

Radvanjska cesta 112,

2000 Maribor


Tel: 02 3312 758

Fax: 02 3312 757


e-naslov:

urednistvo@revijahorizont.com

 

Poskakujoča ženska

Prispevek poslal(a) Ana Zarnik, Tomaz Horvat



Vietnamska avantura

POSKAKUJOČA ŽENSKA

Popotniki vedno hlastamo za manj obljudenimi kraji na tem širnem svetu, kraji, kjer imaš občutek, da si eden izmed redkih, ki jih je videl in doživel.
Sapa, malo mestece na SZ Vietnama na nadmorski višini 1650 metrov je bilo skrivnostno zavito v belo, gosto meglo. Mraz je, okrog 5 stopinj. Vendar mesto je živelo kot pravo malo mravljišče. Po ulicah so se sprehajali številni pripadniki manjšin, ki žive tod okoli in se preživljajo z izdelavo in prodajo zapestnic, uhanov, torbic, pasov… to so male deklice, ki se izpopolnjujejo v trgovskih veščinah že od ranih dni. Malo višje v mestecu je tržnica, kjer prodajajo sadje, zelenjavo, čaje, riž in ostali živež. V spodnjem delu tržnice je kuhinja, iz katere se vijejo dim in omamne vonjave piščančje juhe, pomešane z vonjem gnilega sadja. V zgornjem delu pa ženske iz manjšin šivajo in ponujajo naprodaj njihove tipične obleke in nakit. Polovica žensk pripada manjšini Hmong, polovica pa Red Dzao. Prve so oblečene v indigo modre obleke in pokrite s črno kapo, druge pa v črno-rdeče obleke in rdečo kapo.
Michela sva spoznala že v Hanoiju, prijetnega francoskega fotografa, nostalgično zaljubljenega v Hmonge in vse, kar se plete okrog njih. Čisto po naključje smo se spoznali v hostlu in zopet se čisto po naključju istega večera odpravili na vlak za Sapo. Od takrat naprej smo postali nerazdružljiva naveza.
In Michel pozna skoraj vse prebivalce Sape, saj jo vsako leto redno obiskuje. Na marketu smo poiskali Ma, žensko iz plemena Hmong, Michelovo dobro prijateljico. Veselje, radost in veliki nasmehi so se širili na obrazih, ko sta se pozdravila. Izmenjala sta si kup najnovejših novic,nato pa ga je Ma vprašala:
»Želite videti nekaj res posebnega? Jumping woman? Poskakujočo žensko?«
«Seveda,» smo odgovorili, ne da bi sploh vedeli, kaj to pomeni. Kri po žilah je v hipu začela hitreje teči, domišljija je utrla svojo pot, postali smo radovedni, kam nas bo Ma gnala.
»Šaman, Šaman ritual,« nam je zašepetala in smo šli, toda brez najinega francoskega prijatelja. Bil je preveč utrujen. Najprej smo kosili, nato pa smo se z motorjem odpeljali v vas Maine mame. Pot se je vlekla, pa ne zaradi kilometrov in megle, ampak zaradi pričakovanja in vznemirjenja, da vstopamo v nek drug, nam nepoznan svet azijske magije.
Prispeli smo v vas. Hiše iz lesa, obdane z lesenimi ograjami, so se vlekle ob cesti, po kateri so se sprehajali prašiči, igrali otroci in potikali vaški psi. Kot bi čas premaknil tisočletja nazaj. Nobenega sledu o avtih, elektriki, modernem načinu življenja.
Iz hiše na levi strani ceste so se razlegale čudne melodije. Vstopili smo. Trda tema. Gost dim iz ognjišča. Zadušljiv zrak. In še vedno te čudne melodije. Na sredi prostora sva zagledala silhueto ženske. Sedela je na leseni klopi, hitro premikala noge gor in dol, igrala na tamburin, pri tem pa molila v nekem zamaknjenem stanju. Bila je v svojem svetu, povezana z duhovi, neoziraje se na okolico. Okrog nje so na levi strani sedeli možje in otroci, na desni pa ženske. Ti so se vedli drugače kot šamanka. Otroci in ženske so se smejali, hodili po hiši gor in dol, možje pa so tiho čepeli v svojem kotu in opazovali prišleka. Vse skupaj sva spremljala z vsemi čuti. Kot bi se nama pred očmi odvijal film ljudi iz drugega planeta…
Šamanka je prekinila obred in stekla ven, tam se je pogovarjala s starejšim moškim. Ma nama je razložila, da je ta moški tudi šaman in da mu sedaj govori, kar so ji povedali duhovi. Nato se je obred nadaljeval. Šamanka je pričela metati koruzo po vseh prostorih hiše in pri tem glasno kričala. Otroci so oboževali to početje in so se glasno smejali. Njeno vlogo je prevzel mlajši šaman. Nekaj časa je molil, zatem pa je prinesel plug, s katerim orjejo riževa polja in imitiral oranje po hiši. Spet smeh iz ust malčkov. Z dvema prekrižanima nožema, ki ju je drgnil enega ob drugega, je kot krvoločnež skakal po hiši, pljuval na baklo riževo vino okrog svetega prostora, da je nastal pravi mali kres. Po hiši se je razlegala rumena svetloba, nabita z energijo in močjo ognja. Prevračal je kozolce, najprej v levo smer, nato še v desno…pri čemer smo se vsi skupaj zabavali.
Ko je šaman zaključil svoj del, so moški, ki so prej mirno sedeli na klopi, kot iz topa vstali in zapustili hišo. Zunaj so bili privezali mali prašiček, kužek, raca in petelin…ki so slutili najhujše. Moški so jih odnesli v sosednjo hišo, zaklali in skuhali.
Midva sva ostala z razposajenimi ženskami. Najprej smo se posedli okrog ognja, kjer so pričele vneto debato. Opazovala sva prostor: ognjišče, par posod, ena lesena postelja, žaklji riža. V soju ognja se počutiš kot doma, postaja ti toplo v kolena in v srce. Ti ljudje, ki naju sploh ne poznajo, so naju sprejeli v svoj svet, tako preprost, netežaven…dovolili so, da sva tisti dan spoznala del njegovega duhovnega dela življenja. Kadarkoli si koga pogledal, se je po njegovem obrazu razlil pristen nasmeh, nasmeh sreče, da lahko svoje življenje pokaže in deli s tako drugačnim človekom.
Napočil je čas kosila: piščančje meso, zelenjava, podobna špinači in riž. Jedla sva z ženskami in otroki. Tudi pri mizi se je vse naokrog glasno razlegal smeh in veselje. Smešna je bila moja tehnika kosenja s palčkami, smešno je bilo, kako počasi pijeva riževo vino (ki je bilo po svojih procentih alkohola že bolj riževo žganje), pa tudi, kako one hitro vase vlivajo kozarec za kozarcem, kako nespretna sva v mletju moke…
Ko sva odhajala, se me še dolgo spremljali edinstveni občutki tistega meglenega dne. Podnevi in ponoči, še v sanjah. Ljudje, ki imajo tako malo, lahko dajo tako veliko, kajti njihovo srce je široko odprto. Živijo daleč stran od ponorelega sveta in skrbi, v bistvu sploh ne vedo, kakšen nor svet obstaja tam zunaj. In prav je tako!

Ana Zarnik in Tomaž Horvat


Opis fotografij:
1.fotografija:samanka
2.fotografija:razposajeni otroci
3.fotografija:riževe terase

Brezplačen izvod

Naroči brezplačni izvodČe želite prejeti brezplačni izvod revije Horizont nam pišite na naš e-naslov pripišite vaše ime, naslov in telefonsko številko in poslali vam ga bomo brezplačno! (brezplačni izvod lahko naročite le enkrat)

Dogodki

Nova Zelandija v enem mesecu

19.09.2017 - dvorana Zemljepisnega muzeja, Gosposka ulica 16 v Ljubljani

Videti Galapagos in razumeti Darwinov razvojni nauk

17.10.2017 - dvorana Zemljepisnega muzeja, Gosposka ulica 16 v Ljubljani

Vietnam – kmetijstvo in pokrajinska pestrost

21.11.2017 - dvorana Zemljepisnega muzeja, Gosposka ulica 16 v Ljubljani

Zanimive povezave

ODKLOP

www.odklop.com

HRVAŠKA TURISTIČNA SKUPNOST

croatia.hr/sl-SI/Homepage

DUŠAN BERDNIK - POPOTNIK

www.duletravel.com

KLAS Avtobusni promet MS

www.apms.si

Kompas Novo Mesto

www.kompas-nm.si

Agencija Van GOGH

www.agencija-vangogh.si

QUO VADIS d.o.o.

www.quovadis.si

SONČEK

www.sonchek.com

KO DOGODIVŠČINA NE MORE POČAKATI NA JUTRI

www.nkbm.si/kredit-za-aktivne

Bookingpoint

www.bookingpoint.net

EXPLORA

www.explora.si

POTOVANJA PIRC

www.last-minute.si

STA Potovanja

www.stapotovanja.com

IZLETNIK Celje

www.izletnik.si

Potepuh

www.potepuh.si

PUTRA

www.putra.si

POZEJDON TURIZEM

WWW.POZEJDON-TURIZEM.COM

 
Aktualna številka
Nasveti za potovanja
Članki
Potopisna predavanja in dogodki
Priprava na potovanje
Vaši prispevki
Multimedija
Nagradne igre
Naroči revijo Horizont