Revija Horizont
Na vhodno stran Predstavitev revije Horizont Naroi revijo in dobi nagrado Pretekle tevilke revije Horizont

iskalnik:

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Kako si organizirate potovanja?

Preko turističnih agencij

Preko spletnih agencij

Individualno

Informacije

Naslov uredništva:

Revija Horizont

Radvanjska cesta 112,

2000 Maribor


Tel: 02 3312 758

Fax: 02 3312 757


e-naslov:

urednistvo@revijahorizont.com

 

Filipini ujeti v e-sporočilih

Prispevek poslal(a) Maja Sajovic

Kdaj: jesen 2005
Kje: Filipinsko otočje – otoki Luzon, Samar, Cebu, Siquijor, Bohol, Panay, Boracay, Tablas.

Še mal, pa greva - Kranj
Hm. Jutri popoldan spakirava kolesi in ostalo robo na prikolico, se usedeva v avto, zdrviva proti Munchnu, vkrcava na letalo in drživa pesti, da letališki delavci slučajno ne spregledajo najinih koles. Potem se dolgočasiva na letalu, vihava nos nad instant hrano, po stari navadi prosjačiva za vodo, naveličana zaspiva, v nedeljo, ob enih zjutraj prikorakava iz letališke stavbe, vdihneva vroč soparen zrak in ...

Filipini, prvo javljanje - Naga (otok Luzon)
Z vso brzino drviva na jug, stran od prometa, smoga, gužve. Človek si dobesedno oddahne pri kolesarjenju, ker vetrič blazno blagodejno vpliva na mikroklimo in počutje. No, le v klancih zna biti mal bolj zoprno. Zato v takih primerih staviva na dež, na kakšno fajn pršenje al pa plohico, ker konec koncev si vedno moker. Zdaj pa, al je to od dežja al od švica, je pa totalno nepomembno.
In ker človek sam sebe in kolesa nikamor ne premakne, če ni vsaj za silo sit, se nama parkrat na dan dogaja samo hrana. Zalotila sva se, da jeva, kokr Rimcek (moj kuža, požrešni črni labradorec). To tko mlatva, da kr okol šprica.:-) Še dihat nimava časa. Samo baševa v sebe. Če slučajno na kakšen mastič v omaki naletiva, ga izpljuneva tako kot Ganci, kadar jedo ribe in spotoma med žvečenjem še kosti ven pljuvajo.
Jedača tod okoli je še kar dobra, čeprav ne ravno gurmanska. Vse bazira na rižu in omakcah. Sadje je pa greha vredno. Ob poti se stalno ustavljava in mlatva kokose, banane, liči, ...

In koliko zdravja je v neoluščenem rižu? V Filipinskem ne kaj dosti. Riž sušijo tako, da ga raztresejo po cesti, čezenj pa nemalokrat prihrumijo kamioni in avtobusi, ki se jim, zaradi riža na poti, ne zdi vredno umikati na nasprotni pas. Posušeni riž pospravijo v vreče, zapakirajo in pošljejo v Evropo pod oznako eko. In osveščeni kupci, so zanj vsekakor pripravljeni odšteti nekaj tolarjev več. Ampak to še ni vse, kar v svoji torbici presenečenja skriva filipinski, in prav gotovo, še marsikateri riž. Ko bi le vedeli za vse pesticide, herbicide, fungocide in ne vem kakšne 'cide' še, s katerimi so polja dobesedno preplavljena. Zdaj veste, pa bi bilo mogoče vseen boljš da ne bi.

Da se vam bodo mal sline pocedile - Calbayog (otok Samar)
zajtrk: 3x mango
malica: 2x kokos
kosilo: 1x škampi,1x hobotnica,1x sipa,2x riž,2x slastna zelenjava
malica: banane, ta majhne, ta sladke
večerja: pustite domišljiji svojo pot
suma:1000sit

Ni nama hudega. Le noge in kolesarski duh so že mal utrujeni. Sej ne rečem, super se je skoz vasice vozit, pa mimo nasadov kokosov in banan, pa mal ob morju, pa mal v hrib, ampak človek konec koncev, rabi tud počitek! Zato si po 14 dneh zasluživa počitnice. Siquijor.

Nov delovni dan - Tagbearan (otok Bohol)
Počitnic je konec! In trikrat hura za Siquijor, mali otoček, po katerem se hajkata ene dva tovornjaka, ene trije avtobusi in mal več triciklov in to je vse. Ljubi mir na svetu. Celih pet dni sva samo ležala ob najini hiški na obali, pivo cukala, jedla in plavala. Po parih dneh sva se že tko polenila, da se nama še na tržnico po sadje ni dalo zapeljat. Od vseh šestih hišk na obali, sva bla midva edina stanovalca. Plaža, palme, za noht na mezincu veliki rakci, ribice in korale so bili tam, noč in dan, samo za naju. Ampak, brez 'ampak', seveda ne gre. Veliko koral so tukajšnji ribiči razgonili in uničili z dinamitom, ki so ga uporabljali kot sredstvo za učinkovitejši in hitrejši ulov. Morje je izropano. Mal sva pa tud midva pripomogla k temu, ker sva vsak dan kakšno morsko dobroto s krožnika pospravila. Edino ta majhnih ribic je pa miljon. Tolk majhnih, da se še ust ne splača odpret zanje.:-) Vseh barv. Meni je bla najbolj všeč morska zvezda indigo plave barve. Res je sekala ven.

Po petih dneh, ima vsak normalen človek tropske idile in poležavanja čez glavo. Spravila sva se na ladjo namenjeno na otok Bohol. Po urniku bi mogla odplut ob 21h, ampak so krave(eno po eno), prasce in košare kur, uspeli natovorit šele ob polnoči. Pripadniki višje živalske vrste, smo bili dokaj podobno nastanjeni kot prej omenjeni potniki, le na zgornji palubi je bil zrak za odtenek bolj svež. In večini izmed nas je pripadala postelja. Sicer je, preden sva z Romanom uspela osvojiti vsa pravila igre, ena baba s svojimi punkeljni že mirno zavzela najino ležišče. Midva cepca, pa sva se spravila na plastičen stol ob ograji, kamor je veter vztrajno nosil dež. Na srečo se je na krov vkrcalo tud nekaj malo manj trapastih potnikov, ki so na pomoč priklicali ladijskega sprevodnika, da je zopet vzpostavil pravila sedežnega reda. In od tu naprej, glede na razmere, čisti luksuz. Obe kolesarski torbi tesno ob nogah, fotoaparat pod glavo, anorak čez obraz, sosedova roka tesno ob moji ter sanje o belem oblaku.
Ne vem sicer, al krave sanjajo al ne, potovanje so definitivno preživele, le eni revi so, ker ni bla dovolj kooperativna, oko izpahnili. Ona tko ni imela kej dost besede pri tem, mesar pa zna vihat nos nad posledicami, ki jih je utrpela.
Fajn je, ko da človek enkrat Afriko, predvsem pa Etiopijo skoz. Malenkosti kot so dež, zamuda, čakanje, zaseden hotel ponoči,...in druge neprilike, te sploh ne vznejevolijo. Greš naprej al pa čakaš. Nekej se tko skoz dogaja, če se pa nič pa tud prav, pa mal počiješ na možganih.:-)

Bicikli so že čist divji, midva pa tud!
Pozdravcek vsem!

Kraj za ljubitelje morske hrane - Iliolo (otok Panay)
Najboljš, da kar z današnjim kosilom začnem. Nama se na potovanjih tko vse okol hrane vrti.:-)
-v rakovi lupini pečeno meso zmešano z mal zelenjeve in rozinami - zanimiv okus
-file od ene velike ribe kateri ne vem imena, z zelenjavo na vrhu - slastno
-ta veliki škampi s pikantno omako - mljask
-riž,navaden,kuhan - nenadomestljiv
-filipinsko pivo in kokosovo mleko – železni repertuar

Zdaj pa dovolite, da zavrtim časovni strojček nekaj dni nazaj.
Na Boholu se nama je vse strašno hitro odvijalo. Kolesa so šla kr sama od sebe navkreber in neobvladljivo drvela znamenitim Čokoladnim gričkom v objem. Gričkom, ki so zrasli od 40 do 120m visoko. Ne sprašujte me o njihovem nastanku, ker se še sami znanstveniki ne morejo zmenit med sabo. Zato je čist brez veze, da mi razpravljamo, a so bli to včasih koralni otoki al jih je mogoče kakšna druga geološka sila v luft pognala. Nekej pa je jasno. Pozimi, ko trava in grmičevje na gričkih mal uvenijo, se pobočja obarvajo rjavkasto. Cela pokrajina se tako kopa v čokoladnem odtenku in od tod tud ime 'Čokoladni grički'. Midva sva se razgleda na gričke kr hitro naužila. Bi bilo čist drugače, če njihov pridevnik ne bi bil le odraz bujne človeške domišljije oziroma marketinškega trika. In še sama sreča, da se po njih ne cedi prava čokolada, ker bi znala potlej obtičat na vznožju enega od njih in ne bi nikoli prišla domov.
Zdaj pa naprej, lepo po vrsti, počasi, razumljivo in čitljivo.
Roman me je zbudil po njegovi dobri stari navadi, in še celo mal prej, okrog petih. To povem zato, da se ne boste čudili, zakaj se nama v enem dnevu zgodi toliko, kot bi se normalnemu človeku komaj v treh dneh.:-)
Kmalu po sončnem vzhodu sva sedla na bicikla ter zavila na cesto sumljive kvalitete in smeri. Na začetku sva bla mal skeptična, a naju je pozitivno vzdušje ob cesti čist noter potegnilo in nič drugega nisva imela pred očmi kokr samo en kup prijaznih homo sapiensov, zrelih kokosov, mal slabših primerkov čokoladnih gričkov, lenih vodnih bivolov, živo zelenih riževih polj, bolhastih in garjavih 'rimčkov' (psov), kot ene vrste bonus oziroma posebno darilo za predane obiskovalce, pa nama je pa bog dežja namenil še nevitho. Od fare ta pravo, veliko nevihto. Tako, da so gate mokre, še preden uspeš dobr gor pogledat kva se dogaja. Tako, da brez slabe vesti v lužo velikanko zapelješ, noge dvigneš v luft in od same navihanosti tuliš kokr mulc, kt mu ta stari težijo: «Pa ne u lužo!« »Ha, pa glih u lužo!!!!« Juhuhu, je to fino! Pol se pa še mal ustaviš in kakšen 'sticky rice' z okusom po kokosu, zavit v bananin list použijes. Kt si pa z močmi že na koncu, lačen in žejen, pa še kokosovo mleko popiješ in spet si prerojen.
Po tej dih jemajoči poti, se iz hribov direkt na morje pripelješ ter za mišjo dlako ujames trajekt, ki te pelje na otok Cebu. Na trajektu lahko debelo uro poslušaš koncert Michaela Jacksona. Lahko pa se sončiš ter pustiš, da ti domišljija in misli uidejo z vajeti, zbezlajo na vse strani, v najbolj nemogoče in odročne kotičke. Šele glasovi pristaniških delavcev te postavijo na trdna tla in že hitiš v poslovalnico ene izmed mnogih ladijskih družb. V prvi poslovalnici ti povedo, da je ladja, na katero bi se rad vkrcal, že zasedena. Nato greš k drugi družbi, čakaš mesnato debelo uro in kupiš karto. Nakar te pošljejo v še eno vrsto, da bi kupil karti za kolesa. Seveda čakaš še eno uro. Medtem Romana, ki pred stavbo pazi kolesa, grizejo komarci in ves besen pridrvi do mene, češ kaj mečkam tolk časa!:-)
A sledite? A je že preveč? Ker imam še kr nekej za napisat. No, končno s kartami v žepu, se greva v pocenski hotel samo stuširat, ker smrdiva kokr merjasca. Po tuširanju Maja na vhodu beznice zagleda 'rimčka'. Čist ta pravega, ta črnega rimčka. Še preden Roman pride za mano iz hotela, sem že vsa oblizana in prevohana. Strogo me pogleda in reče:«A ti ni zdravnica lepo povedala, da se v teh deželah ne sme psov božat!?« To nama je rekla zdravnica v svetovalnici za popotnike, ampak ta zdravnica je dajala vtis, kot da ni bila še nikoli dlje kot v Grciji, pa še to s Kompasom. In zdej jo ubogo revo skoz po zobeh vlačiva. Pa samo dobr je hotla. :-) Od rimčka sva se poslovila, ker so nama želodci zavijali in težili proti tajski škampovi pikantni juhi z rezanci. Še s škampi za zobmi, ob sedmih zvečer, pa gas na ladjo. V kabino za 4 osebe. Ker se do kapitanovega piska za odhod, drugi dve osebi nista prikazali ne na postelji, ne med vrati, sva sama v kabini lahko prdela, smrdela in smrčala kokr sva hotla. Roman je še perilo sušil na ta spodnjih dveh pogradih.
No, zdej pa ne rečte, da ni blo to veeeliiiiik za en dan.

Filipini so zakon – San Jose (otok Panay)
Celo uro lahko ždiš na pločniku pa se nobeden ne obdregne vate. Kakšen te pozdravi, spregovori par besed in to je to. Nobenih beračev, ki bi pred tabo stegovali roke in si ob tem nadeli trpeče grimase na obraz. Nobenih pamžev, ki bi skakali naokrog in vzklikali: »Money, money, sweets, sweets!« Nobenega, ki bi ga zanimalo od kod si, kaj si po poklicu, kje vse si že bil in kako se ti dopadejo Filipini. Nobenega, ki bi se fotografiral le za denar. Nobenega, ki bi ga prosil za pomoč, ti ustregel, na koncu pa zahteval plačilo. Nobenega, ki bi kar tako buljil vate. Na Filipinih lahko tudi na najbolj natrpani ulici najdeš svoj mir. Neopazno lahko živiš svoje popotniško življenje. Vsakdo ti bo pomagal, ti vrnil nasmeh, pomahal v pozdrav, nihče se ti ne bo vsiljeval. Kaj še hočeš boljšega?


Zoranov pražen krompir - otok Boracay
V treh dneh sva se premaknila za 280 kilometrov. Severovzhodni Panay je tko krasen za kolesarit, da bi kar še in še. Sploh se ne moreš ustavit, ker z vsakim kilometrom je še malo drugače in še bolj lepo. Pa še Predin je napisal tko krasen komad o praženem krompirju, da ni šans da bi snel slušalke z ušes in prekinil harmonijo gibanja, glasbe in duha. A štekate?

Eksotična razglednica – otok Boracay
Bel pesek, kokosove palme, kristalno morje, ob priliki pa v kader naštimajo še kakšno zapeljivo mladenko povaljano v pesku. Ampak to še ni vse! Če pokličete zdaj, boste brezplačno prejeli še ekskluzivne posnetke iz zakulisja. Presenetila vas bo neverjetna kulinarična ponudba z vseh koncev sveta. Sprehodili se boste lahko po mehkih peščenih ulicah in uživali ob pogledu na stojnice s spominki. S posmehom in obenem rahlo zavistjo, boste na skrivaj buljili v človeške primerke, ki kot naplavljene morske klobase ležijo na obali in se predajajo blagodejnim učinkom tajske masaže. V mini nakupovelnem središču, ki spominja na Gardaland, boste lahko sprostili napete živce in denarnice. Tudi globok vzdih ob pogledu na luksuzne resorte, vam ne bo prihranjen. Vse to in še več, vam ponuja Boracay.

Spet pišem - otok Boracay
Nekako se ne moreva čist vklopit v to okolje in vzdušje. No, ta dva dneva se bom že nekako zamotila in sama sebe prepričala, da se mi, kljub mivki v gatah, dokaj gode!:-)
Še vedno me vsakič znova preseneti, ker tudi na tistih nekaj točkah, kjer naj bi se trlo eksotike željnih ljudi, ni nekega hudega navala. Že res, da se ne gibljeva po najbolj ustaljenih poteh in da se prava sezona začne šele čez dober mesec, ampak hudiča, še v Etiopiji sem srečala več agencijskih turistov, popotnikov in dopustnikov.
Pa še nekaj je, česar človek, ne more kar tako spregledat. Vse sobe, od tiste najcenejše za 800 sit pa do srednje drage za 4000sit, so neverjetno čiste. Človek še doma nima tko čisto pod posteljo. No, vsaj jest ne.

Hollywoodska srhljivka - otok Tablas
A ste za srhljivko, v kateri Roman in Maja, v želji, da bi se prebila na otok Tablas, zaplujeta v totalno divje vode? Sama norčavost ju spelje na čoln, neke vrste mini katamaran na plovcih iz bambusa. Sprva še oklevata, nato pa 'bik potegne štrik' in že čepita v čolnu. Ko posadka zapusti zaliv, morje totalno podivja. Premetava jih kot orehovo lupinico. Prebijajo se prek ožine. 'Čolnmojstri' skačejo iz enega plovca na drugega, na streho, na premec in nazaj. Trudijo se vzdrževat ravnotežje na čolnu. Potniki sprva z velikimi očmi opazujejo dogajanje okrog sebe. Čez čas pa tudi za strah ni več prostora. Zaznavno polje se jim skrči na velikost želodca. Bitko s slabostjo dobijo šele, ko gre film praktično h koncu. Zaman so vsa razpredanja in jadikovanja – tud srhljivke niso več to kar so ble. Začeli so jih snemat v Hollywoodu, zato nobeden ni padel s čolna in se do zadnjega diha boril z morskim psom, noben ni imel razbitega nosu in krvave srajce, nobeden ni izgubil papuča. Edini, za katerega se ni končalo vse brez posledic, je bil moj revček, moja Jagoda, moj vse, ki mu je sol čist razjedla barvo, zglobe in ketnico. Tko da ga je blo treba, hočeš nočeš, mal pocrkljat: ga z vodo umit, z oljem namazat in mal pobožat.

Medtem, ko sta kolesi mirno počivali, se je nama kr smejalo od navdušenja, ko sva se zavedla, kam naju je srhljivka pripeljala. V eno tako fino vas, od koder so naju drug dan zapeljali na bambusov splav na koralnem grebenčku. Tam sva ure in ure plavala, se sončila, salte v vodo delala, ribice in korale gledala, srečala moreno, veeeliko školjko ribojedko in eno blazno smešno ribo, dolgo ene 30cm in le 2 cm široko. Sivo črne barve, namesto repa pa ji je zrastla taka mala pahljača rumene barve s črnimi pikami, podobna repu od pava. Vse sorte. Po sami smešnosti je gladko prekašala tiste ribe, ki ves čas plavajo z glavo navzdol, zgledajo in obnašajo pa se kakor odmrla morska trava. Ko se jim približaš, se nagnejo in bočno pomaknejo vstran, kot trava, ki jo nosi morski tok ali val. Narava pa ima domišljijo!

Razočaranje prve vrste – Odiongan (otok Tablas)
Na tržnici zagledava velik okrogel pladenj ananasove pite. Mamca jo noče rezat na četrtinko, ne na polovico, zato po krajšem premisleku in pod pritiskom, ki ga na naju izvajajo oblački s pito, ki se rišejo nad najinima glavama, kar celo ubodeva. Z veliko, težko, okroglo pito v roki odkorakava proti igrišču. Nestrpna se vsedeva na klopco. Pred nama se odvija košarkarska tekma in Roman pripomne, da bi jest lahko v njihovi ligi igrala center, ker bi bila daleč največja. Ampak zdaj ni časa za košarko, z mislimi in pogledi sva čisto drugje. S slinico v ustih zareževa v slastno pito, dvigneva prvi košček in ... še vedno se ne morem sprijaznit ... iz sredice prigomazi živo rumen, trd žele z vonjem in okusom po ananasu.
A je sploh potreben komentar? V deželi tropskega sadja, ti naredijo umetno ananasovo pito. Sicer bi naju lahko že izučilo, ampak naivna kokr sva, še zmeraj nasedava. Je ni stvari na Filipinih, ki je ne bi vsaj malo povzeli po Američanih. Raznorazne kopije McDonnaldsov, dounat krofkov, z rdečo, vijolično in rumeno pobarvani piškoti, shopping centri, umetne hrenovke in še. Dve tretjini vseh uvoženih izdelkov je ameriškega porekla. Šolski sistem imajo postavljen čisto po ameriško, prav tako zdravstvo in državno ureditev. Se le pozna, da so bili tukaj Američani prisotni vse od začetka 20. stoletja. Tudi vpliv španskih kolonizatorjev ni zanemarljiv. Več kot 80% Filipincev je katoličanov. Pa še bi lahko brskali in kopali v preteklost, ampak dajmo rajši pogledat v prihodnjost. Popoldan greva z ladjo v Manilo. Od tam pa na severni Luzon raziskat filipinske kordiljere.

Z ladjo, avtobusom in kolesom se daleč pride – Banaue (otok Luzon)
Mislila sva, da bova edina potnika, ki se bosta na Tablasu vkrcala na ladjo za Manilo. Na dan D, pa je cel otok migriral v smeri pristanišča. Ko se prebijeva skozi množico ljudi in kontrol, v podpalubje ladje parkirava kolesi, se spraviva v kabino in na luksuzni pograd v višini okna. Valovi nesramno zibajo še zasidrano ladjo. Zleknem se na posteljo in začnem biti boj s slabostjo. Nepremično strmim skozi okno in poskušam mislit na nič, nakar v kabino prikaplja še šest domačinov, cela družina, od stare mame do mulca. Mali neprestano nerga in veka, nakar se še poserje na posteljo in ob tem opravku vsaj za trenutek utihne! Romanu že kr obrvi poskakujejo, da ne govorim o čelu, ki se spremeni v eno veliko zgrbančeno reč. V kabini za štiri osebe, se občasno, ker se razmere iz minute v minuto spreminjajo, znajde celo dvanajst ljudi. Hodijo ven in noter kokr mravljinci, jedo, po posteljah skačejo, vpijejo, serjejo in kakšno rečejo z nama. Sej, nekej časa je zabavno, ampak kako bo človek spal pri vsem tem dogajanju? Na srečo po slabih dveh urah izplujemo, osebje začne pregledovati karte in odvečna navlaka se spravi ven. Le stara mama in njena starejša vnukinja ostaneta. Plujemo, skozi okno piha rahel vetrc, gledam valove in zvezde in lučke na obali in ni mi več slabo in svet je spet lep.
Ob 4h zjutraj iz trebuha ladje potegneva bicikla in poženeva po Manili, po najbolj temačnih in čudnih ulicah od pristanišča do železniške postaje. Roman zapelje vštric z mano in reče: »Samo ustavljat se ne smeva.« In res, tudi rdeče luči v križiščih naju ne zmotijo, da enosmernih cest sploh ne omenjam. Za naju ni ovir. Po dobri uri se prebijeva do avtobusne postaje, kjer hočeva skočit na bus, ki bi naju peljal v hribe. "O, mister, vaš bus se je ravno odpeljal!" Narediva dolge in žalostne obraze, nakar mistru in gospodični predlagajo, naj hitro zdrvita do prve bencinske črpalke, kjer ju bo avtobus počakal. Drviva kokr le gre, ampak busa ne najdeva. »Saj vendar nisva iz Manile, madona!« Skesana se vrneva na postajo in delavcem se tako zasmiliva, da posebej za naju polkličejo še en bus, ki bi moral v tisto smer enkrat zvečer. Posebna vožnja samo za naju. Carja sva! In to za ceno dveh navadnih vozovnic. Med deveturno vožnjo se enkrat ustavimo na topli kokosovi piti. Šofer in sprevodnk nama jo priporočita in glej ga zlomka, začuda ni umetna! Celo slastna je!

Drugi dan
Dovolj lenuharjenja! Zgodaj zjutraj se spraviva na kolo in v eni uri premagava 800m višinske razlike in na koncu rečeva samo še 'uau'. Vsenaokrog hribi, njihova pobočja pa prekopana in spremenjena v terase, po večini riževe. Že pred 2000 leti jim je padlo na pamet, da bi lahko s terasami učinkovito izkoristili zemljo in še danes so tukaj, čeprav vse skupaj zahteva kar veliko dela. Vsako leto jih morajo obnavljati, ker blato se posede in spere do te mere, da utrditveni nasipi popustijo. Pred 15 leti je to območje prizadel močan potres in uničil ogromno teras. Če se ne bi Unesco malce pobrigal za vse skupaj, večino poškodovanih teras prebivalci sploh ne bi obnavljali. Podnebje na 1500 in več metrih omogoča le eno letino (v nižinah do tri), zato se vse več ljudi zanaša na uvoz riža iz nižinskih predelov države.

Tretji dan
Vso kramo in torbe pustiva v sobi ter lahna in poskočna odrineva terasam naproti. Že dolgo je odkar sva šla na izlet, zato je dones prav poseben dan. Hočeva ga čim več; polnega, okusnega, enkratnega, spoščujočega, zaljubljenega, sončnnega in dišečega. Osmo čudo sveta je danes tu samo za naju. Podiva se po klancih gor in dol, nalašč al pa iz nuje zapeljeva na najbolj blatno stran ceste, vriskava, sključene grbave mamce se nama nasmihajo in Roman bi kakšno kar na balanci peljal.

1922 – Bontoc (otok Luzon)
Odprava zelenega zmaja je bila namenjena v Bontoc. Ko sva ljudem ob poti naznanjala, kam naju žene, so vsi po vrsti zmajevali z glavami češ, to je daleč, predaleč za dva človeka na biciklih. Stara mačka sva se jim le porogljivo nasmihala. »Dejte no fantje, 50km da je daleč, ne ga srat!« Pa bi morala stricem ob cesti vsaj malo vrjeti. A jim nisva. Vse dokler se ni začelo mračiti, midva pa sva Bontoc še vedno gledala iz spoštljive razdalje. Splezala sva na 1922 metrov, dihala meglo, lovila veter, bežala pred plazovi in derečimi vodami. Štirje avtobusi so nama pohupali v pozdrav. Nekaj delavcev, ki je kopalo pesek in urejalo cesto, naju je samo začudeno gledalo. Bežala sva pred oblaki. Vsako uro so bili bližje, bolj črni in bolj grozljivi. Na drugi strani prelaza pa nov svet. Lepo, da ni za povedat. Na terasah ne gojijo riža, ampak krompir, fižol, buče in kumare, ki jih zasadijo po različnih vzorčkih, v obliki srčkov, krogov, labirintov in kvadratov. Noro dobro!
Prebrala sva, da se na tej relaciji od Banaue-ja do Bontoc-a, zna zgodit, da kakšno privatno vozilo ustavijo in oropajo. Še dobro, da imava midva dve privatni vozili in so se nesramneži gutovo ustrašili tako okrepljene posadke! :-)
Ponoči je vel orkanski veter. Mal pa še dežuje. Skoraj vse gorske ceste tukaj okoli so zdaj, ko nas je ravno prešel tropski ciklon, neprevozne, tako da nama ostane samo ena varianta. Po zahodni strani gorovja počasi nazaj v civilizacijo.

V tem mestu pa restavracije ponujajo pasje meso. Uboge rimčke bolhaste in garjave pol še spečejo in pojedo. Men še vseen pošteno zapečen merjasec bolj diši!:-)
Pridni bodite!

Zblojen folk – Baguio (otok Luzon)
Prvi dan
Iz mesta pasjejedcev sva se zagnala kokr svinja v buče in potlej skorej kisla ratala.:-) Po enem makedamskem klancu nekam v hribe, da sem si rekla: »Maja, če tle gor prilezeš s tolk opreme, pol pa lahko kamorkol na tem svetu pribrcaš.« In sem. Samo enkrat sem dol stopila, ampak ne zato ker noge ne bi mogle, temveč ker so kolesa podrsavala. Oto se je že na začetku klanca kr v znak obrnu. Mal sem se kregala z njim, čes kva glumi, da je zmatran, on kt skoz zraven čepi in samo uživa. Ampak je že vedu, zakva se je ulegu. Jest bi se tud, že pred hribom, če bi vedla kaj me čaka. :-) Za vse, ki Ota še ne poznate - to je žabec hlačman, ki se na moji balanci vozi.
Zdej pa nazaj k resnim zadevam. Na ta hrib oziroma hribovsko vasico, ki so ji dali ime Sagada, so naju povlekle krste, ki so jih domačini včasih obešali na previsne stene ali pa polagali na vhode pred podzemne jame. V eno sem jest kr pokukala, ker me je zanimalo, da ni vse skupaj nategancija, da so tja samo 100 krst postavili, pa nobenega noter. Ne, saj nisem pokrova dvigala, samo mal se je les upognil, pa je bla špranja in sem pokukala in vidla medenico. Ni bla nategancija! Dobr, ker drugač bi me pa strenal, ves trud zaman! :-) Ravno te krste najbolj vlečejo zahodnjake - še nikjer jih ni blo tolk kot ravno tukej - uboge pare!

Tretji dan
Po krstah sva si privoščila dva dneva svežega zraka! Čez filipinske kordiljere, iz 950m na 2240m, pa spet dol na 1600m, pa spet gor na 2365m in tko dva dneva. Prekrasen pogled na hribe. Mal manj krasen pogled na klance pred nama. Mraz ponoči. Na litre popitega mleka. In ker je podnebje na dveh čukih tudi na Filipinih mal bolj sveže, je v bistvu ravno ta pravo za hribe prekopat, terase naredit in gor krompir, zelje, korenje, fižol in vso to našo zelenjavo zasadit. Še celo jagode rastejo. Samo človeku se kr srce para, ko gleda kako vso to zelenjavo pridno škropijo in zalivajo z vsemi mogočimi herbicidi in pesticidi. Noro je. V eno smer tovornjak pelje zelje v dolino. V drugo smer pa ta isti tovornjak, da se ne vozi prazen, prevaža
škropila in gnojila.
Sicer pa, kaj me briga, tukej v dolini (1500m) imajo spet MANGOTE!:) Trikrat hura za mangote. Hura! Hura! Hura!

Jutri sedeva na bus in švig v Manilo. Z busom se peljeva, ker je pred nama le še nižina, prepredena s cestami, naselji in smogom. Če se bo kje v bližnji prihodnjsti pokazala nova ozonska luknja, bo to nad Filipini. 100%!

Definitivno je konec – Manila (otok Luzon)
Preden v sentimentalnost zapadem in se začnem poslavljat od biciklarjenja, sonca,....počitnic...ah, tukaj je še toliko stvari za videt, za posnest, za doživet,... Vse kaže, da bo treba še kdaj na Filipine smuknit, če človek slučajno ne bo imel druge ideje oziroma, ko bo že vse ostale izčrpal.

Za konec pa še en slasten recept za milk shake: zdrobljeni praženi arašidi(neslani) + banana + mleko + mal ledu. Zmiksajte in dobil boste slasten energijski napitek. Pravo bombo dobrega okusa in energije!
Se vidimo!

Brezplačen izvod

Naroči brezplačni izvodČe želite prejeti brezplačni izvod revije Horizont nam pišite na naš e-naslov pripišite vaše ime, naslov in telefonsko številko in poslali vam ga bomo brezplačno! (brezplačni izvod lahko naročite le enkrat)

Dogodki

Camino – Petra Škarja

18.10.2017 - KNJIŽNICA OTONA ŽUPANČIČA OB 18. URE

Raziskovanje Portugalske – Urban Čepon

19.10.2017 - Knjižnica Rudnik ob 19. uri

Avstralija – Rok Pirnat

19.10.2017 - Knjižnica Šiška 19.30

Vietnam – kmetijstvo in pokrajinska pestrost

21.11.2017 - dvorana Zemljepisnega muzeja, Gosposka ulica 16 v Ljubljani

Zanimive povezave

ODKLOP

www.odklop.com

HRVAŠKA TURISTIČNA SKUPNOST

croatia.hr/sl-SI/Homepage

DUŠAN BERDNIK - POPOTNIK

www.duletravel.com

KLAS Avtobusni promet MS

www.apms.si

Kompas Novo Mesto

www.kompas-nm.si

Agencija Van GOGH

www.agencija-vangogh.si

QUO VADIS d.o.o.

www.quovadis.si

SONČEK

www.sonchek.com

KO DOGODIVŠČINA NE MORE POČAKATI NA JUTRI

www.nkbm.si/kredit-za-aktivne

Bookingpoint

www.bookingpoint.net

EXPLORA

www.explora.si

POTOVANJA PIRC

www.last-minute.si

STA Potovanja

www.stapotovanja.com

IZLETNIK Celje

www.izletnik.si

Potepuh

www.potepuh.si

PUTRA

www.putra.si

POZEJDON TURIZEM

WWW.POZEJDON-TURIZEM.COM

 
Aktualna številka
Nasveti za potovanja
Članki
Potopisna predavanja in dogodki
Priprava na potovanje
Vaši prispevki
Multimedija
Nagradne igre
Naroči revijo Horizont