Revija Horizont
Na vhodno stran Predstavitev revije Horizont Naroi revijo in dobi nagrado Pretekle tevilke revije Horizont

iskalnik:

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Kako si organizirate potovanja?

Preko turističnih agencij

Preko spletnih agencij

Individualno

Informacije

Naslov uredništva:

Revija Horizont

Radvanjska cesta 112,

2000 Maribor


Tel: 02 3312 758

Fax: 02 3312 757


e-naslov:

urednistvo@revijahorizont.com

 

JUTROVA DEŽELA SMEHLJAJA

Prispevek poslal(a) PETER NOVAK



JUTROVA DEŽELA NA ROBU PACIFIKA

Vsako jutro napoči tam daleč za neskončnimi vodami Pacifika, ko se sončni žarki razlijejo čez neskončno vodovje in oblijejo gorato otočje bujno zelene dežele, NIPPON, kot ji pravijo Japončki.
Dežela na robu največjega oceana praznuje v juliju po šintoistični tradiciji praznik morja, katero jo prehranjuje in brez katerega dežela ne bi mogla obstajati, saj ne bi bilo gneče na njenih obalah, največji mostovi ne svetu ne bi mogli povezovati južnega otoka Shikoku z Honšum in dolgi tuneli pod morjem bi samevali in beli shinkansen ne bi imel potrebe premagovati velike razdalje v osupljivo kratkem času. Pravtako se misijonar sveti Frančišek Ksaverij v sredini šestnajstega stoletja ne bi mogel v spremstvu portugalskih pomorščakov pod vodstvom Pedra Silve da Gama izkrcati na eksotičnem otoku HIRADO v južno korejskem morju, kjer je vidno zaznamoval deželo s krščanstvom sredi budističnega raja. In tudi moderne Hirošime ne bi bilo, saj Američani ne bi imeli povoda za avanturo z plavim dečkom, ki je za večno spremenil podobo tega spet cvetočega mesta.

V negotovem svetu

Moram kar na začetku priznati, da iti kar tako na lastno pest v to nam neznano daljnjo deželo pa le ni mačji kašelj. Polet iz Frankfurta do Osake kar traja in ga samo ni konca in že si vsega naveličan preden zagledaš iz letala skozi koprenaste meglice v kopaste oblačke odeto otočje južnega dela Japonske. Naša popotna druščina je bila sestavljena iz treh izkušenih popotnikov, ki je naredila pravi potovalni načrt z službeno kombinacijo varilskega simpozija v Osaki.
Mogočna bela ptica z Lufthansino posadko se je kočno začela naglo spuščati in nanaden dotik koles z letališko stezo Osaškega letališča Kansai,, ki je nasuto v morje, je bil povod za spontani aplavz .
Prvi vtis, ki me je spremljal skozi vse bivanje je bil, da tukaj vlada red in da vsak uslužbenec natančno, odgovorno in predvsem prijazno z nasmehom opravlja svoj posel. Ko smo zapuščali letališko zgradbo nas je šokiral vročinski udar, ki nas je spremljal od tu naprej in se ga zlepa ni dalo znebiti, temperature se ob relativno visoki vlažnosti podnevi, v poletnih mesecih povzpnejo do štirideset, osupljivo pa je to, da ponoči ne padejo pod trideset. Hlad najdeš le v gostinskih lokalih in tesnih hotelskih sobah, kjer so klimatske naprave računalniško krmiljene, prav tako straniščne školjke po opravljeni veliki potrebi , pa da ne bo nesporazuma, metlic za higienske zadeve tam ne poznajo vse, kar je v zvezi z odplako, opravi elektronska naprava HITACHI.

Ko NOKIE obmolknejo

Virtualni šok doživiš nenadoma, vse vidiš , vendar ničesar ne razumeš, nenadoma si vrženi v vrvež hrumečih množic, ne na bi vedel kam. Množice kar valovijo in te vsrkajo vase, če se takoj ne zbistriš in postaviš na lastne noge. Potem počasi zaznaš razumljivo pisavo in prebudiš orientacijski čut in ugotoviš da obstajajo tudi tukaj samo štiri strani neba.
Taksist črne toyote COROLE, nas je odložih pred našim hotelom, ko smo mu odšteli šestnajst tisoč yenov za petdeset kilometrsko pot od letališča Kansai, do rezerviranega hotela Rihga Nakanoshima, v najbolj frekventnem času. Tukaj moram takoj pripomniti, da je rezmerje slovenski tolar, japonski yen ena proti ena cela osem v korist slednjega, torej 1,8 tolarja za 1 yen, da si bo bralec lažje predstavljal cene v jutrovi deželi. Prtljago smo odložili v hotelu, kjer se je dalo zmeniti v angleščini, napolnili nahrbtnike in že smo bili na ulici z namenom, čimprej do shinkansena, najhitrejšega vlaka s katerim smo nameravali v Tokijo Najprej pa smo se ustavili v senci nepoznanih dreves, ki so nas varovala pred ubijajočimi navpičnimi žarki pacifiškega sonca in s katerih je prihajal zven japonskih čričkov, ki so neutrudno godli ves dan. Potegnil sem mobilni telefonček iz nahrbtnika z namenom, javiti se domačim, da smo srečno prispeli v jutrovo deželo. Toda zaman, razen baterijskega signala se drugo ni prikazalo. Hitro smo ugotovili, da imajo Japonci svoj operacijski sistem in ko smo prosili za pomoč mimoidoče, ki so telefonirali z sonyji in sharpi so kar namrdovali, češ pa smo vas le, čeravno niso natanko tako mislili in nam kazali na telefonske govorilnice, od koder pa se je že za sto yenov hitro dalo dobiti zvezo z domovino.
Obstali smo za nekaj trenutkov in spremljali utrip OSAKE nepoznanega velemesta. Vožnja po levi, vsi taksiji črne barvne in poleg normalnih še diagonalni prehodi za pešce v križiščih, to so bili prvi znaki drugačnosti dežele. Ko zagori zelena luč na semaforju se istočasno oglasi tisti znani domači glas kukavice, kot iz domačih logov, ki nas je spremljal zmeraj , ko smo prečkali street. Med hrumečo množico in kukanjem se oglašajo še zvonci kolesarjev, ki kot kamikaze drvijo po ozkih stezah na pločnikih. Moram pa še omeniti v črnino oblečene dame in japonske lepotice, ki vzbujajo pozornost z pisanimi dežniki, kateri jim varujejo nežno belo polt pred sončnimi žarki. Japonci se namreč ne sončijo, ker je nezdravo in celo nevarno saj je za opekline že dovolj dobra ura opoldanskega sonca in potem sem se spomnil na prekmursko kletvico; » Sunce ti japansko«, in sedaj vem kaj pomeni japonsko sonce.

SHINKANSEN in svet podzemnih železnic


Hitri vlaki na Japonskem so zgodba zase, ki sega v davno leto 1964, ko so Japonci ob priliki olimpijskih iger odprli prvo progo s hitrim vlakom in ga poimenovali SHINKANSEN. Zaman sem poskušal zvedeti pomen besede, ki je vendar skoraj zagotovo kombinacija železa in hitrosti. Koža se nam je ježila, ko smo ga pričakali njegov prihod na peromu, kjer istočasno začutiš sveži piš aerodinamične lokomotive, ko ga zagledaš in če si natančen ugotoviš, da zapelje kompozicija tik do perona tako da lahko kar zdrsneš čez prag ne da bi občutil oviro in skozi režo med pragom in peronom bi komaj potisnil pet tolarski ali pa deset yenski kovanec. Startali smo na podzemni postaji Higobashi, kjer se drenja potnikov kot vsepovsod drugje, statistike pa pravijo da Japonci preživijo eno tretjino življenja na vlakih. Kot tujec moraš tukaj napeti možgane in semantične sposobnosti zaznavanja, da veš stopiti na pravi vlak in se odpeljati v želeno smer. Prva ovira je seveda japonska pisava, torej moraš najti načrt, ki obstoja v angleščini seveda v latinski pisavi nekje v kotu in potem obvladati sistem nakupa vozovnic. Še sreča, da smo se poenotili v svetu arabskih številk, sicer bi bila zmešnjava nerešljiva. Vsaka linija oziroma odsek ima drugačno ceno, najcenejša je sto šestdeset yenov, katere cene smo se največkrat posluževali , saj so se alarmi pri izhodnih kontrolah zaradi premalo plačane vozovnice največkrat razvodeneli med hrumečimi masami potnikov. Spraševanje ti dosti ne koristi, ker je večina Japončkov zmedenih, ko ga belec, orjak nagovori v angleščini in veliko sreče moraš imeti, da naletiš na biznismana, ki te razume. Z veseljem bi ti pomagali vsi, vendar večina jih ne dojame, da sogovornik vendar ne razume japonščine.
Tokrat smo imeli srečo, naleteli smo na Tajwansko, študentko, ki se je vračala v Nagoyo in nam pomagala pri nakupu vozovnic za Tokio z shinkansenom in ko Japoncu omeniš SHINKANSEN se mu okrogel obraz z debelimi ustnicami kar razleze v smeh; » a SINKaaaaansen…., zategne in ne more zadržati ponosnega nasmeha! Drenjali smo se, da ne bi zamudili in ko smo ugotovili da vsakih devet minut prihrumi bela neslišna pošast iz smeri Hakata pri Fukooki, proti Tokiu, smo upočasnili korak in se udobno namestili v zadnje letalskemu trupu podobne vagone, kajti tam ni potrebna rezervacija in vozovnica do Tokia stane samo trinajsttisoč yenov za slabih šeststo kilometrov.
Nenadni pospeški tega šumečega hitrca, te pritisnejo ob udoben sedež in ob blagih ovinkih te zaradi nagiba proge prijetno zaščemi po celem životu. Ob desni progi riževa polja, nato naselja do obal Pacifika v celi dolžini vse do Tokia, na levi naselje pod strmo poraščenim gorovje s katerega se razlivajo razbrazdane v tem času posušene struge vse do obal Pacifika. Kot nenavadni beli potniki z nahrbtniki smo vzbujali precejšnjo pozornost, ostali potniki so bili večinoma poslovneži z mini računalniki na kolenih ali z mobilnimi telefončki v rokah. Nenadoma vstopi uniformirani sprevodnik, ki se globoko prikloni gre počasi mimo ne da bi koga prosil za vozovnico in preden zapusti vagon se obrne in se z podobnim priklonom poslovi.

Človeško mravljišče TOKIO

»Tokio-glavna postaja«, me prebudi glas po zvočniku iz sladkega dremeža, nisem vedel ali sanjam ali je res. Pogledal sem na urne kazalce in ugotovil da smo prevozili razdaljo 560 km med Osako in Tokiem v pičlih dveh urah in štiriintridesetih minutah, potihem, da me Japonci ne bi slišali sem sam pri sebi izračunal čas, ki ga porabi gorička Mariška od Sobote do Ljubljane pa sem rajši nehal, ker se mi določeni parametri več niso ujemali.
Glavna postaja je nekaj nadstropij visoko, pod nami pravo vozlišče glavnih streetov, Ginza, Otemachi in Hybia in na njih je pravo človeško mravljišče. Z listom papirja v roki, na katerem je označenih trinajst linij v trinajstih barvah Tokijskih podzemnih železnic smo se pomešali v ta vesoljni vrvež. V želji čim prej doseči smiselni cilj smo se opotekali in iskali našim očem dosegljive napise v angleščini in uspeh ni izostal. Našli smo prenočišče v hostlu za pičlih tri tišoč yenov in to v osemnajstem nadstropju neke stolpnice na Idabashi streetu. Za uspeh smo se nagradili z zelenjavno juho z riževimi špageti in kuhanimi raki, po nerodnosti bi skoraj polomili vhodna drsna vrata, kajti tu se varčuje z vsakim kvadratnim centimetrom, zato se malokje najdejo vrata na kljuko. Gostinci se tu potegujejo za vsakega gosta, pa če popije le zeleni čaj. Pri vstopu v klimatiziran lokal ti takoj ponudijo kozarec vode in sterilni vroči robček, da si obrišeš potno čelo, si osvežiš roke in šele nato te postrežejo. Za odžejati ti ponudijo tople čaje z čudnimi okusi, nam pa je najbolj prijal kozarec hladnega piva Sapporo, vendar smo posledice hladnega piva in klime začutili že čez nekaj dni.
Naš današnji cilj je bil še najti Slovensko ambasado na AKASAKI, kar nam je tudi uspelo. Presenetili smo gospoda Bernarda Šrajnera konzula v Tokiu, s katerim smo si že od doma izmenjavali elektronska sporočila. Uredil nam je prevod vozniškega dovoljenja v japonščino za najem avtomobila. Naša ljuba dežela namreč nima urejenega sporazuma glede mednarodne veljavnosti vozniških dovoljenj. Z mednarodno vozniško ti namreč nobena izposojevalnica avtomobilov ne da avta in tudi mi ga ne bi dobili, če nam to ne bi zagotovil g. Bernard S. z ustreznim prevodom dokumentov v japonščino.

Največja ribja tržnica

Ko vsako jutro napoči svit , priplujejo gor po kanalu z največkrat z bogatim ulovom natovorjene ribiške ladje in iščejo prostih privezov, da bi se čimprej osvobodile dragocenega tovora na katerega pa na kopnem že čaka armada izurjenih mesarjev in trgovcev.
To je mesto kjer se v zgodnjih jutranjih urah odvija proces razkosavanja in prodaje svežih rib od nekaj dekagramskih do nekaj tonskih iz ribiških ladij do hladilnikov, pred očmi obiskovalcev. Viličarji in mali traktorji dirjajo na vse strani z milimetrsko natančnostjo. Električne žage razpolavljajo viseče tune in ribji mesarji z svetlečimi mačetami režejo kupcem želene kose. Drobilci ledu neznosno ropotajo in traktorji odvažajo ledeno kašo, katero stresajo v stiroporasto embalažo na sveže fileje ali cele očiščene nam povsem neznane ribe. Tovor pa viličarji v isti sapi nalagajo v hladilne kontejnerje in ti jih odvažajo v restavracije in mesta. Delovni proces je tukaj do potankosti izpiljen, vsak kos ribe pride ob pravem času na pravo mesto. Tu vlada podobna natančnost kot na železnicah kjer vlaki drvijo z minutno natančnostjo na vse strani in tu enostavno ni mesta za kaos. V bližnjih tesnih restavracijah pa mojstri sušija ponujajo najbolj sveže morske dobrote, za ljubitelje morske hrane je to pravo mesto in to po zmerni ceni. Ker smo bili brez zajutreka smo tukaj spoznavali drugačne okuse prave morske hrane, ta ti prija ali pa ne. Osebno sem bi nadušen nad raznovrstnimi okusi morskih dobrot ob rižu in na kocke narezanih pečenih jajcih. Domačini radi zajtrk poplaknejo z sakejem, mi pa smo ga le z čajem.

Tokijski EIFFEL

Je skoraj kopija pariškega eifla, vendar brez efekta, kajti stolp je dobesedno stisnjen med morje neokusnih arhitektonskih čudes tokijske četrti Ropongi in šele sedaj vidiš, kaj pomeni prostorska eleganca marsovega polja v Parizu kjer je Eifel lepotec brez primerjave.
Tu se obiskovalcu odstira pogled na največje mesto na našem planetu in ob redkih priložnostih, ko se razblinijo pacifiške meglice še na sveto goro Fuji. Če se ozremo samo za dobrega pol stoletja v preteklost se je prav tukaj razprostiralo največje pogorišče druge svetovne vojne na azijskih tleh, kar jih pozna moderna civilizacija. Američani so ga spremenili v prah in pepel, le pičlega pol stoletja je bilo potrebno, da se je kot Feniks iz pepela zraslo največje mesto na planetu .
Skozi džunglo nebotičnikov se vijejo v več nadstropjih ceste in železnice. Na strehah hotelov se pod palmami sprehajajo petični turisti, ki očitno uživajo v železo betonu, ali pa so to samo domačini, ki si tukaj poiščejo opoldanski počitek.
Nad zalivom v katerega se izliva reka Sumida kroži več jumbo jetov, ki v redu čakajo na pristanek na letališču Narita in tam daleč na odprtem Pacifiku na jugovzhodu je zasidranih na stotine čezoceank, ki čakajo na dovoljenje za vplutje v največje pristanišče Chiba.
Dragoceni zelenici sredi mesta predstavljata park UENO po cesarju in sam CESARSKI PARK kjer se najdejo ostanki templjev, palač in pagod iz davne preteklosti. Prav to pa so mesta počitka in ljudska zabavna zbirališča, kjer se za nekaj časa izmakneš nepopisnemu trušču največjega mesta. Žal pa zadnje čase zasedajo obrobja mestnih zelenic tisti z socialnega roba, ki jih je tudi v deželi za te z grenkim smehljajem čedalje več.
Razgled s tega stolpa je nevsakdanji ob dejstvu, da so mesto do nedavnega stresali številni potresi in nazadnje leta 1945 ameriške bombe. Koliko človeškega potenciala je bilo potrebno vložiti, da tako mesto stoji in da vse funkcionira po natančno ustaljenem redu.


Utrip OSAKE z okolico

Vrnitev v Osako je bil rutinski posel, utrujalo nas je pešačenje in neznosna klima v osaškem zalivu, ki povezuje tri velika mesta Osaka, Kyoto in Kobe, ki so praktično spojena in skupaj ne zaostajajo za Tokijem. Značilno za mesta je da praktično ni nekega centra, ker ni starih delov mesta in kamnitih gotskih katedral v katerih si ohladi dušo in spočije korak naključni popotnik, kot je to v Evropi. To so zgoščena mesta z morjem modernih stolpnic, brez duše. Zaradi načrtovano urejene infrastrukture pa se lahko zelo hitro premikaš iz enega konca na drugega. Ena značilnih točk je Osaški grad sicer sežgan med vojno, vendar ponovno postavljen iz sodobnih materialov. Obdan je z enim od številnih kanalov ki prepredajo Osako, zato ji Američani radi pravijo kar Japonske Benetke. Z vrha je čudoviti razgled od obzorja do obzorja in nedaleč od gradu v istem parku je moderni nogometni stadion, kjer sej je menda igralo finale zadnjega mundiala.
Dotombori street je znan po butikih, zabaviščih, največjih svetlobnih reklamah kar sem jih kdaj videl in dobrih restavracijah, kjer se vsi kuharji zaderejo v pozdrav, in takrat najprej pomislimo da smo ga spet polomili in ko se jim bledi obrazi pod belimi čepicami razlezejo v smeh si kar oddahnemo.
Yotsubashi camera je moderna trgovina elektronike, tu ti enostavno zmanjka besed, nemo spremljaš osupljive dosežke tehnike od računalnikov, video-foto tehnika, televizorjev, da se ti kaj hitro zavrti in prav gotovo ne od cene, ki so gotovo ugodnejše za večino teh čudovitih izdelkov, kot v Evropi.
V Umedi kjer je polno čudovitih cvetličarn je živahno pozno zvečer, ko se bogataši pripeljejo z Role Roicih snubit lepe gejše za nočne zabave. Tukaj spet pridejo na svoj račun taksisti s črnimi Toyotami, ki prevažajo radovedne turiste z malo debelejšimi denarnicami. Mesto je pred leti gostilo tudi svetovno razstavo EKSPO ob obali zraven pristanišča, kjer je danes moderno zabavišče in veliko obmorsko sprehajališče.


Pradavni prestolnici NARA in KYOTO

Le dobre pol ure vožnje z navadnim vlakom je potrebno, da se izviješ iz objema hrupa in vročine do starodavne, prve prestolnice vzhodnega cesarstva. Za ta krožni izlet smo izbrali obetavno jutro. Vlak se je počasi dvigal in zapuščali smo zamegljeno kotlino in se dvigali na nekaj sto metrov visoko planoto, kjer smo končno začutili navidezni hlad jutranje rose, mehke trave in videli počivati trope jelenov pod mogočnimi hrasti in debelimi bukvami. Ostanki stare NARE so le še v muzejih raztresenih po pobočju, teritorij, katerega je pokrivala nekdanja prestolnica pa je en sam velikanska planota spremenjena v park, kjer se skrivajo po manjših samostanih bradati menihi, kjer stoji zlati tempelj TODAI z velikim BUDO, visokim čez dvajset metrov, tu so številne pagode in stolpič z zlatimi zvonci. To je pravo mesto kjer si izmučeni potnik oddahne, si nabere telesnih in duševnih moči in kjer lahko v miru razmišlja o tej nenavadni civilizaciji, tam na robu svetovnega oceana.
Spet pol ure vožnje in že si v poznejši prestolnici KYOTO, ki leži v polkrožni kotlini in je v nasprotju z Naro neznosno vroče in vlažno mesto. Vseh znamenitosti Kyota ni mogoče niti videti niti opisati. Med glavne znamenitosti gotovo sodi nekaj deset kvadratnih kilometrov veliki cesarski park z ohranjeno cesarsko palačo, ki se skriva za obzidjem v kvadratu dva krat dva kilometra. Če zgrešiš pravi vhod, moraš zaobiti obzidje in prepešačiti tudi do šest kilometrov, da prideš do vhoda. Vstop je samo organiziran z vodičem ob določeni uri, kar pomeni da je spomenik višje vrednosti. Ta cesarska palača, čudovitih barv, razpotegnjena na velikem prostoru med cvetlične vrtove je zagotovo vrhunski dosežek mojstrov lesene arhitekture nasploh. Samo za takšen ogled bi v normalnih razmerah porabil cel dan. Dejstvo pa je, da je na Japonskem podobnih spomenikov čez tisoč in sedaj si lahko izračunamo kaj pomeni spoznati preteklost te daljnje jutrove dežele, ki je na vseh svetovnih zemljevidih zanemarljivo majhna!


Adrenalinsko potovanje z avtom

Na predrzno potovanje na jug smo se odpravili z avtom, katerega smo najeli v centru Osake komaj pri četrtem izposojevalcu, vzrok, zakaj sem že navedel. Vožnja po levi, zasičene ceste, sposobnost zaznavanja signalizacije so zgodba zase. Izpred hotela SHERATON sem namesto smerokaza vključil brisalce, dostavno vozilo za mano mi je že trobilo in ker sem poskušal voziti MAZDO capella avtomatik z obema nogama sta bila sopotnika z glavami skoraj v vetrobranskem steklu. Po poskusnem krogu sem zapeljal na glavni street v Osaki. Potovalni računalnik mi je kazal številke cest v smeri proti Kobeju, sopotnika pa še zmeraj nič. Tukaj se je potrebno bliskovito prilagoditi razmeram sicer si se ti pripeti da nepredvideno zaključiš adrenalinsko potovanje. Cestna vozila zdaleč ne dosegajo hitrosti vlakov, stroge omejitve; osemdeset na avtocesti in petdeset na ostalih cestah. Pomemben podatek je tudi, da po enem tednu potovanja nismo nikjer srečali policijske patrulje, nismo videli niti ene resne prometne nesreče, skratka bili smo osupli nad disciplino, ki vlada v prometu. Pri prvem plačilu cestnine pa smo takoj ugotovili da ne bo šale. Za sto kilometrov avtoceste plačaš tri tisoč Yenov, zato pa privarčuješ pri gorivu, ki pa je cenejše kot pri nas. Prečkali smo spodnji del glavnega otoka Honšu in se pri mestu Tottori prvič srečali z japonskim morjem. Na peščenih obalah smo lahko prebrali; » Kopanje na lastno odgovornost.«
Proti večeru smo zaman iskali idiličen hotel, pristali smo v solidnem motelu v gozdiču nedaleč o nemirnega morja. Z dvema babicama na recepciji kontakt ni bil mogoč, tudi tega nista razumeli, da nam morata vrniti tisočaka od desttisočaka. Zadevo smo kompenzirali ob polnem hladilniku piva ASAHI v sobi.
Navsezgodaj smo krenili v smeri Hirošime, kjer smo se v spominskem parku poklonili spominu žrtvam prve atomske eksplozije. Po naključju smo so pogovarjali z ameriškimi marinci, gojenci West pointa, ki so tukaj na usposabljanju v enem od vojaških baz. Po prijetnem srečanju in izmenjavi strateških informacij pa nas je eden od golobradih mladeničev vendarle presenetil, ko smo bili skoraj prepričani, da so v geografskih veščinah glede lege Slovenija bosi ; » Tudi vi ste vendar nedavno imeli vojno«!
Namesto odgovora smo se vgriznili v jezik in si v kavarni ob spominskem parku privoščili dobro italijansko kavo ob Verdijevi glasbi in ob fantastični vokalni interpretacije Placida Dominga.

Otok vulkanov, toplic in misijonov

Eleganten most se pne čez ožino na jugu in Honšu povezuje s Kjušom. Naglo smo ga prečkali in se med strmimi vulkanskimi gorami spuščali proti Nagasakiju mimo Fukooke. Naš cilj je bil otok Hirado na skrajnem zahodu že v Korejskem morju. Dosegli smo ga pozno popoldan, ko so se že koprenaste meglice v neznosni sopari dotikale gozdov na strmih pobočjih. Tukaj se je v sredini šestnajstega stoletja izkrcal misijonar Frančišek Ksaver s portugalskimi pomorščaki in zaznamoval s krščanstvom celotni Kjušu. Na hribu med zelenjem stoji čudovita cerkvica z gotskim zvonikom in njegov kip v pridigarski drži.
Ob večerih smo v zabaviščih srečevali Japonce, ki so se nam predstavljali kot katoličani, kar nas je presenečalo. Drugo jutro je bila nedelja , nadvse zgodaj smo poiskali pravo plažo v idilične zalivu NECIKA in si privoščili razonodo na čudovitih peščenih plažah. Na ravnem delu riževa polja v ozadju bujni pragozd čez katerega se plazijo koprenaste meglice, ki včasih vsaj malo ublažijo žgoče sončne žarke. Vsak dan smo zrli morje, vendar priti do primernih plaž še zdaleč ni enostavno, zato je bila sedaj mera užitka polna.
Drugo jutro smo prečkali otok in se povzpeli na ognjenik ASO sredi otoka. Delujoči dimnik nekoč velikega vulkana leži na južnem robu kraterja ki meri počez čez trideset kilometrov. V samem žrelu, ki je zasuto pa ležijo mesteca in dragocena riževa polja. Danes je bila tukaj nepopisna gneča, ker je praznik morja in še ponedeljek. Japonci od blizu in daleč si privoščijo izlete v naravo. Med drugim smo srečevali ljubitelje svetlečih jeklenih konjičkov, ki so paradirali po nevarnih serpentinah. Tu smo si privoščili poceni panoramsko vožnjo s helikopterjem nad samim žrelom. Pobočje vulkana je poraščeno s čudovito zeleno travo in na njegovem pobočju se pasejo krave mlekarice pasme simental , pa čeravno je od zadnjega izbruha dobro desetletje. Mislim da ima to mleko vseeno malo priokusa žvepla.
Na severnem delu smo se po serpentinah izvili iz kraterja in nadaljevali po ozkih soteskah, kjer bruhajo na dan izviri vroče vode. Na vsakih nekaj kilometrov so značilne njihove toplice-Ryokani, kjer je domačini namakajo v bambusovih hišicah kjer imajo tople vode na pretek.
Drugo jutro smo zapustili Kjušu in se s trajektom odpeljali na Šikoku, najbolj gorat in najmanjši od glavnih otokov, kjer rastejo banane in ostalo južno sadje. Domačini krčijo džunglo in na strmih pobočjih gojijo razno sadje. Po ozkih soteskah smo se prebili do mesta Koči na Pcifiku vendar samo z petdeset kilometrov na uro in naprej na sam rt MUROTO , kamor prihajajo na svoj račun deskarji in potapljači na biserne školjke.
Nocojšnji večer je bil nekaj posebnega, zreš v pravi Tihi ocean in čakaš ob peklenski vročini kdaj bo sonce štrbunknilo v neskončno vodovje. Potem sledi večerja, seveda riž z pečeno ribo in sladko omako. V spanje te zaziblje ropot hladilnih naprav brez katerih tukaj ni počitka in drugo jutro pozdrav soncu na drugi strani rta in pred nami je pot proti severu čez največji biserni most, ki mu niti Golden gate ni enak, nato malo adrenalina do centru OSAKE in tako se najbolj noro potovanje konča.
Drugo jutro pakiramo kovčke kajti Lufthansina posadka nas že pričakuje, da z njo poletimo tja daleč proti zahodnim deželam brez smehljaja.

Peter NOVAK



Brezplačen izvod

Naroči brezplačni izvodČe želite prejeti brezplačni izvod revije Horizont nam pišite na naš e-naslov pripišite vaše ime, naslov in telefonsko številko in poslali vam ga bomo brezplačno! (brezplačni izvod lahko naročite le enkrat)

Dogodki

Camino – Petra Škarja

18.10.2017 - KNJIŽNICA OTONA ŽUPANČIČA OB 18. URE

Raziskovanje Portugalske – Urban Čepon

19.10.2017 - Knjižnica Rudnik ob 19. uri

Avstralija – Rok Pirnat

19.10.2017 - Knjižnica Šiška 19.30

Vietnam – kmetijstvo in pokrajinska pestrost

21.11.2017 - dvorana Zemljepisnega muzeja, Gosposka ulica 16 v Ljubljani

Zanimive povezave

ODKLOP

www.odklop.com

HRVAŠKA TURISTIČNA SKUPNOST

croatia.hr/sl-SI/Homepage

DUŠAN BERDNIK - POPOTNIK

www.duletravel.com

KLAS Avtobusni promet MS

www.apms.si

Kompas Novo Mesto

www.kompas-nm.si

Agencija Van GOGH

www.agencija-vangogh.si

QUO VADIS d.o.o.

www.quovadis.si

SONČEK

www.sonchek.com

KO DOGODIVŠČINA NE MORE POČAKATI NA JUTRI

www.nkbm.si/kredit-za-aktivne

Bookingpoint

www.bookingpoint.net

EXPLORA

www.explora.si

POTOVANJA PIRC

www.last-minute.si

STA Potovanja

www.stapotovanja.com

IZLETNIK Celje

www.izletnik.si

Potepuh

www.potepuh.si

PUTRA

www.putra.si

POZEJDON TURIZEM

WWW.POZEJDON-TURIZEM.COM

 
Aktualna številka
Nasveti za potovanja
Članki
Potopisna predavanja in dogodki
Priprava na potovanje
Vaši prispevki
Multimedija
Nagradne igre
Naroči revijo Horizont