Revija Horizont
Na vhodno stran Predstavitev revije Horizont Naroi revijo in dobi nagrado Pretekle tevilke revije Horizont

iskalnik:

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Kako si organizirate potovanja?

Preko turističnih agencij

Preko spletnih agencij

Individualno

Informacije

Naslov uredništva:

Revija Horizont

Radvanjska cesta 112,

2000 Maribor


Tel: 02 3312 758

Fax: 02 3312 757


e-naslov:

urednistvo@revijahorizont.com

 

Polnočno sonce v živo

Prispevek poslal(a) Barbara Popit



Čudovita pokrajina, leden veter, žgoče sonce, mrzlo morje, kriki galebov in umirjenost severnih jelenov. To je Norveška. Dežela, ki ti ostane globoko v srcu in pričakuje, da jo ponovno obiščeš in doživiš njene lepote.

Želja videti Nordkapp je bila iz dneva v dan večja in tako so se začele priprave na šestnajstdnevno potovanje do Nordkappa. Potrebno je bilo pripraviti turo, izračunati kilometre, pridobiti čim več informacij in še in še. Po pripovedovanju tistih, ki so tam že bili, je najboljše prespati v kampih, v lesenih hiškah. Ker je hrana izredno draga, jo je priporočljivo imeti s seboj. Upoštevaje vse to, je čas priprav do odhoda hitro minil.

Z obiskom Legolanda na Danskem se je začelo popotovanje v čudovite dežele, mesta in vasi, kjer se počutiš kot Guliver med Liliputanci. Legoland ni samo za majhne otroke, je tudi za večje, take kot smo mi. Mesta, letališča, vlaki, ladje, vse to je sestavljeno iz lego kock. In vse funkcionira: vlaki vozijo, ladje plujejo, avtomobili hitijo po cestah. Amsterdam v malem, pa staro pristanišče Nyhavn v Köbenhavnu, ki je sestavljeno iz 3,5 milijona lego kock, pa palača Amalienborg v Köbenhavnu in še in še.
Šele vožnja z velikanskim trajektom iz Danske na Švedsko in nato po kopnem naprej proti Norveški mi je pravzaprav dala občutek, da sem res na poti k najsevernejši točki Evrope, čeprav je do tja še kar precejšen zalogaj. Takoj za švedsko-norveško mejo sva prvič prespala v leseni hišici v kampu in naslednji dan nadaljevala pot proti Lillehamru.
Kot zanimivost naj povem, da imajo na Norveškem hiše, cerkve, stanovanjske bloke, vse iz lesa. In to so v glavnem rdeče hiške, ki jih med prevladujočo zeleno barvo gozdov že od daleč vidiš. Ja, ampak banke so pa zidane, ni kaj. Denar pač mora biti na varnem.
Iz Lillehamra naju je pot vodila čez visoko planoto, precej hladno in sneženo, proti Trondheimu. Trondheim ima, tako kot Oslo, ring-obroč okoli mesta, ki se cestnini. Na cestninski postaji plačaš cestnino in v kolikor se v roku 60 minut spet pelješ čez katerokoli cestninsko postajo na ringu, imaš cestnino zastonj - ampak res samo v okviru 60 minut.
V Trondheimu sta vredna ogleda Nidroseva katedrala, kjer kronajo in pokopavajo norveške kralje in Stifsgarden, največja lesena palača, kjer je danes tudi kraljeva rezidenca. Neobičajno za to palačo je, da je v središču mesta, tik ob glavni ulici. Gospa plemiškega rodu, ki jo je dala zgraditi, je bila mnenja, naj palačo in to kar je v njej (čudovito pohištvo in razni jedilni servisi) občudujejo meščani, zato je morala biti postavljena ob glavni ulici. Je nedaleč od Nidroseve katedrale, tako da so kralji odhajali na kronanje po promenadi in se potem vrnili v Stifsgarden, kjer so prirejali sprejeme. Danes je to kraljeva rezidenca in ob obisku članov kraljeve družine ali njihovih gostov je rezidenca zaprta za javnost.
Ob trondheimskem fjordu naju je pot peljala naprej proti Grongu in dalje ob reki Namsen do Laksakvariuma - rečnega akvarija, kjer je tudi lososov bife. Za vstopnino baje lahko poješ neomejene količine lososov. No, na žalost nisva mogla ugotoviti ali je to res ali ne, saj je bila ura nekaj čez pet popoldne, akvarij pa zapirajo ob petih. Poleg naju je bilo še precej drugih turistov, ki so si želeli ogledati akvarij, vendar se uslužbenec ni dal prepričati, da bi nas spustil v njihovo kraljestvo lososov. Kaj češ, red je red.
Po obilni večerji, ki sva si jo privoščila v lastni izvedbi v hiški v kampu in po dobro prespani noči, kjer je sonce sijalo celo noč, sva se odpravila dalje, severnemu tečajniku naproti. In res, kmalu sva prestopila severni tečajnik. Čudovita pokrajina, modro nebo in žgoče sonce sta temu trenutku dala slavnostni pridih. Mir in tišina, nikjer nič, samo cesta, ki se vije po planoti in snežene zaplate, ki jim sonce še ni prišlo do živega, dajejo slutiti, da se nahajaš v nekem posebnem območju, območju polarnega kroga. Ne znam opisati občutkov, ki so me prežemali ob misli, da bom kar nekaj časa potovala v območju polarnega kroga, kjer sta dan in noč enaka, saj sonce tu poleti ne zaide. To sem sicer doživela že prejšnjo noč. Sonce je sijalo na vso moč, mir in tišina, nikjer nikogar, vsi so spali, saj je bila vendar noč. Nenavadno in nepozabno doživetje. Sledilo je seveda obvezno fotografiranje ob tabli "Dobrodošli na polarnem krogu", nakup certifikata, ki potrjuje, da sva res prestopila polarni krog in nenazadnje zlaganje kamnov, ki pomenijo izpolnitev želja. Nikakor nisem in nisem mogla nadaljevati poti, saj je bilo prelepo, da bi odhitela naprej. Pa vendarle, v Bodoju sva imela trajekt za Lofote, ki ga ne bi bilo dobro zamuditi. Vsa vzhičena nad pokrajino, ki naju je obdajala, sva se končno odpravila naprej, že v mislih na Lofote, ki so tako ali tako znani po svoji lepoti.
In končno, pot na Lofote. Morje, sonce, gore, sneg. To je Norveška, še posebej pa Lofoti. Na delu, kjer je vasica z najkrajšim imenom na svetu, vasica Ã, se gore strmo spuščajo v morje, ostali del je bolj nižinski. Rdeče lesene hiške na kolih dajejo pravljični vtis, ki me nikakor ni zapustil celo pot po Norveški. Mostovi v obliki mavrice, ki povezujejo otočke med seboj, ta vtis še povečajo. Življenje na Lofotih je bilo že od nekdaj posvečeno ribolovu. Ribiške hiške so danes preurejene v hiške za goste in moram povedati, da je kar težko dobiti prenočišče. Če ne bi imela vnaprej rezerviranega prenočišča, bi verjetno ostala pod vedrim nebom. Saj tudi to je lepo, toda raje imam streho nad glavo, pa še kakšen štedilnik zraven, da zadostiš zahtevam želodca. Hiška, ki sva jo imela na Lofotih, je bila precej skromna, toda edinstvena. Pred rdečo hiško, Wilhelm po imenu, stojita lesena miza in klopca, na sosednjem oknu gnezdijo galebi, morje valovi, sonce ne zaide. Sediva za mizo, besede niso potrebne. Narava sama govori, samo prisluhniti ji moraš. Občudujem severne kraje, kjer morje drugače buči, valovi se penijo in kažejo v vsej veličini, galebi pojejo svojo pesem, leden veter te biča po obrazu ali pa sonce pripeka kot tu, na Lofotih. Odideva na kratek potep po okolici. Ko hodiš po travi se ti zdi kot bi hodil po mehki perzijski preprogi, toda paziti moraš, ker so tla ponekod precej močvirnata in mimogrede zabredeš v vodo, kar ni ravno prijetno. Še skale, po katerih skačeva, se mi zdijo mehke in nekaj posebnega. Ura je že pozno v noč, toda sonce še vedno sije precej močno. Kolesarji, ki sva jih videvala ob najini poti, so že zdavnaj v šotorih in se predajajo zasluženemu počitku. Da jih sonce ne bi motilo, so zgornji del šotora pokrili s temno brisačo. Ni kaj, naspati se je pač treba. Tudi midva sva potrebna spanca, zato odideva v najino hiško. Sonce me ne moti, saj zaradi utrujenosti takoj zaspim. Proti jutru me zbudijo galebi, ki gnezdijo na sosednjem oknu. Verjetno so lačni in je njihovo petje temu primerno. Poleg vasice à sva si na Lofotih razen prečudovite pokrajine ogledala še vas Henningswear, ki ji pravijo lofotske Benetke. Tudi plaže so čudovite, kopanje v turkizno čistem morju pa sem raje prepustila kakšnim pogumnim domačinom. V Borgu sva si ogledala vikinški muzej, kjer je v vikinški gostilni možno poskusiti »ta pravo« vikinško hrano, po zasoljeni ceni seveda. In ker jagnjetine ne obožujem, sem raje ostala pri home made sendvičih. Popotovanje po Lofotih se približuje koncu in s skokom na trajekt zaključiva poglavje o Lofotih. Prihod na celino je bil zopet pospremljen s pripekajočim soncem, ki mu očitno ne bom mogla uiti ves čas potovanja. In prav je tako.
Pot naju je vodila naprej do mesta Alta ob reki Alti, ki je najbolj znana reka za lovljenje lososov, kjer sva si ogledala muzej na prostem. Tu so tisoč let stari, v skalo vklesani reliefi, ki prikazujejo takratno življenje - lov in ribolov, saj so večinoma upodobljeni severni jeleni, govedo, ribe in čolni. Muzej na prostem je lepo urejen, saj do reliefov vodijo lesene poti, v muzejski stavbi pa si med drugim lahko ogledaš film o polarnem siju. Polarni sij je res nekaj prečudovitega in ker nastane samo v zimskem času, sva ga torej lahko občudovala samo na filmu in fotografijah. Kar nekakšno čarobno vzdušje te prevzema ob pogledu nanj, zraven pa je bila še temu primerna glasba, ki te popelje v nadnaravni svet. Ure in ure bi lahko občudovala polarni sij in njegove prelivajoče se barve na zvezdnatem nebu, toda treba je bilo nadaljevati pot proti cilju najinega potovanja - Nordkappu, ki se nahaja na 71°10'21" severne zemljepisne širine. Vreme je res neverjetno. Nikjer oblaka na nebu, samo sonce in sonce in še enkrat sonce. Da bi le še bilo tako na Nordkappu, da bova doživela polnočno sonce, si želim.
Ker nikoli ne veš, kako bo s prenočišči v bližini zelo obleganega Nordkappa, sva se raje odločila za prenočevanje v kraju Repvag, kakšnih 80 km pred Nordkappom. Dobila sva izredno lepo hišo, popolnoma prenovljeno, pa še poceni je bila. In končno težko pričakovana pot na otok Mageröya, kjer je konec Evrope - Nordkapp. Že sama vožnja do Norkappa se mi je zdela pravljična. Ura je bila deset zvečer, sonce je sijalo kot podnevi, vsepovsod polno severnih jelenov, ki so se pasli na svojem ozemlju in se niso pustili motiti mimo vozečim avtomobilom in amaterskim fotografom. V resničnost me je vrglo plačilo predornine za predor pod morjem, ki povezuje celino z otokom Mageröya, saj je cena kar precej zasoljena.
Otok Mageröya je pust otok na koncu sveta. Skalovje, trava, mah, veter in mraz, to so gospodarji otoka poleg živali, ki tam živijo. Ozka cesta se vije gori, doli, naokoli, dokler te ne pripelje do mitnice za plačilo vstopnine in za njo sledi velikansko parkirišče. Avtomobilov je ogromno, tudi avtodomov. Vstopnica za Nordkapp velja namreč dva dni in marsikdo v primeru slabega vremena čaka na izboljšanje. No, midva sva imela srečo. Nebo je bilo še vedno brez oblaka, sonce je sijalo, ne glede na to, da je bila noč. Veliki trenutek se je bližal. Izstopila sva iz avta in leden veter nama je zaželel dobrodošlico. Brez pomisleka sem oblekla zimsko bundo, še rokavice so mi prav prišle. Navajena visokih temperatur, ki so naju spremljale celo pot po Norveški, sem potrebovala nekaj časa, da se je telo aklimatiziralo na mraz in leden veter. Vznesena nad pogledom okoli sebe, kjer res ni nič več, samo morje, sva se odpravila v stavbo na ogled filma o Nordkappu. Tudi to je doživetje posebne vrste. Po končanem ogledu sva se napotila v veliko dvorano. Ura je bila točno polnoč. Zavese so se dvignile in močno sonce je obsijalo dvorano, kjer se je trla množica ljudi. Slišalo se je vzklikanje in pokanje šampanjca kot ob prihodu novega leta. Občutki so mešani, kar nekam "vesoljski", ko se ne moreš in ne moreš nagledati polnočnega sonca. Odpraviva se ven, na ploščad, k znamenitemu simbolu, ki je na vsaki fotografiji. Res je veličastno. Leden veter nikogar ne moti, da ne bi občudoval lepote polnočnega sonca in opravil fotografiranje ob globusu, nameščenem na majhni ploščadi. Že dodobra premražena sem še vedno kljubovala vetru in občudovala sonce, ki se je v vsej svoji lepoti mogočno bohotilo na nebu. Trenutek, ki mi bo ostal v spominu celo življenje in na katerega sem čakala kar nekaj časa. Polna lepih občutkov sva se počasi odpravila domov, v "najino" hiško v Repvagu, kjer sem vsa premražena zlezla v spalno vrečo in spala kot že dolgo ne.

Čudovita pokrajina, leden veter, žgoče sonce, mrzlo morje, kriki galebov in umirjenost severnih jelenov. To je Norveška. Dežela, ki ti ostane globoko v srcu in pričakuje, da jo ponovno obiščeš in doživiš njene lepote.

Barbara Popit

Brezplačen izvod

Naroči brezplačni izvodČe želite prejeti brezplačni izvod revije Horizont nam pišite na naš e-naslov pripišite vaše ime, naslov in telefonsko številko in poslali vam ga bomo brezplačno! (brezplačni izvod lahko naročite le enkrat)

Dogodki

Camino – Petra Škarja

18.10.2017 - KNJIŽNICA OTONA ŽUPANČIČA OB 18. URE

Raziskovanje Portugalske – Urban Čepon

19.10.2017 - Knjižnica Rudnik ob 19. uri

Avstralija – Rok Pirnat

19.10.2017 - Knjižnica Šiška 19.30

Vietnam – kmetijstvo in pokrajinska pestrost

21.11.2017 - dvorana Zemljepisnega muzeja, Gosposka ulica 16 v Ljubljani

Zanimive povezave

ODKLOP

www.odklop.com

HRVAŠKA TURISTIČNA SKUPNOST

croatia.hr/sl-SI/Homepage

DUŠAN BERDNIK - POPOTNIK

www.duletravel.com

KLAS Avtobusni promet MS

www.apms.si

Kompas Novo Mesto

www.kompas-nm.si

Agencija Van GOGH

www.agencija-vangogh.si

QUO VADIS d.o.o.

www.quovadis.si

SONČEK

www.sonchek.com

KO DOGODIVŠČINA NE MORE POČAKATI NA JUTRI

www.nkbm.si/kredit-za-aktivne

Bookingpoint

www.bookingpoint.net

EXPLORA

www.explora.si

POTOVANJA PIRC

www.last-minute.si

STA Potovanja

www.stapotovanja.com

IZLETNIK Celje

www.izletnik.si

Potepuh

www.potepuh.si

PUTRA

www.putra.si

POZEJDON TURIZEM

WWW.POZEJDON-TURIZEM.COM

 
Aktualna številka
Nasveti za potovanja
Članki
Potopisna predavanja in dogodki
Priprava na potovanje
Vaši prispevki
Multimedija
Nagradne igre
Naroči revijo Horizont