Revija Horizont
Na vhodno stran Predstavitev revije Horizont Naroi revijo in dobi nagrado Pretekle tevilke revije Horizont

iskalnik:

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Kako si organizirate potovanja?

Preko turističnih agencij

Preko spletnih agencij

Individualno

Informacije

Naslov uredništva:

Revija Horizont

Radvanjska cesta 112,

2000 Maribor


Tel: 02 3312 758

Fax: 02 3312 757


e-naslov:

urednistvo@revijahorizont.com

 

Kebab - Mašallah (Potovanje po Turčiji)

Prispevek poslal(a) Duška Praprotnik



No, pa je prišel še poletni čas počitnic in brezskrbnega capljanja okoli. Najino potepanje se je tokrat dogajalo v Turčiji. Pridružila sva se skupini, ki je potovala na turi Po uhojenih poteh zahodne Turčije, preko agencije. In res je bila že uhojena, ne toliko turistična, a vendar…Potovanje se je pričelo z nočnim letom. Prileteli smo direktno v Istanbul.
Merhaba…so nas prijazno pozdravili Turki, ko smo vstopili v njihovo deželo. Turčija.. ogromna, zanimiva, polna zgodovine in naravnih lepot. Samo dve uri leta iz Brnika in že si v Istanbulu, edinem mestu na svetu, ki leži na dveh celinah (Evropi in Aziji). V starem delu v Evropi se trguje in dela, medtem, ko se v novem Azijskem delu stanuje. Istanbul ali Carigrad ali Konstantinopel (več imen za to mesto) ima 18 mio prebivalcev. Med tema dvema celinama je Bosporska ožina, povezuje pa ju 4. največji viseči most na svetu dolg kar 1.060 metrov. Meščani lahko gledajo na dve morji hkrati, in sicer na Črno in Marmorno morje. Turčija ima 8.000 km obale in kar štiri morja (Črno, Marmorno, Egejsko in Belo ali Sredozemsko).
Utrujeni smo se podali v hotel, kjer naj bi se v treh urah naspali (če letalo ne bi imelo zamude, bi imeli več časa za spanje). No pa nismo tukaj, da bi spali, ampak da bi si ogledali kar največ. In smo si. V Istanbulu, kjer je bil naš prvi dan ogledov, smo šli v Modro Mošejo, ki je znana po šestih minaretih. Modra ji rečemo turisti zato, ker je v notranjosti strop iz modrih keramičnih ploščic, na katerih so lepi vzorčki. V mošejah je prisotne veliko modre in zelene barve, saj naj bi ti barvi očistili misli. Šest minaretov je nastalo po čistem nesporazumu v komunikaciji, saj se tedanji cesar, ki jo je dal zgraditi in arhitekt nista razumela, »kao«. Cesar je rekel, da želi mošejo z ALTi minaretom (pomeni zlato), vendar je arhitekt med gradnjo ugotovil, da bo imel premalo denarja za zlat minaret. Da pa bi svojega cesarja vseeno ubogal, se je spomnil zvijače in zgradil mošejo s šestimi minareti. Ko je cesar prišel nazaj iz vojskovanja, ga je skoraj kap, saj je vedel da ima že mošeja v Meki šest minaretov. Arhitekt je rekel, da ga je razumel da hoče z ALTI minaretom (pomeni šest). Ni se hotel zameriti Islamu in se spomnil, rešitve. Ta je bila, zgraditi dodatni minaret v Meki. In tako je bilo. Nujno je bilo videti tudi Aya Sofijo – četrta največja cerkev na svetu. To je cerkev svete modrosti, ki je bila zgrajena v krščanski obliki, zgradili pa so jo Bizantinci. V času, ko je Turčijo zajel val muslimanstva, so jo predelali v mošejo. Zanimivo za videti. Tam blizu je tudi podzemni rezervar, ki izgleda kot podzemna palača. Tudi to so zgradili Bizantinci in je na površini 9.800 kvadratnih metrov, strop podpira 336 stebrov visokih 9 metrov. Za nas turiste so jo lepo uredili z zvočnimi in svetlobnimi efekti, v kateri je še vedno cca pol metra vode. Še vedno so vidne sledi, do kod je segala voda, ki so jo uporabljali za pitje, pranje, umivanje, kuhanje.
Popoldne smo se nekateri odpravili z vlakom spalnikom proti Pamukalam. Preostali del skupine pa lepo na avtobus. Zbirno mesto je bilo mesto Denizli. Tam smo se dobili nekateri bolj, nekateri manj naspani in spočiti. Sama priporočam spalnik.
Nastanili smo se v prijetni vasici pod Pamukalami, ki so znane po ponvicah iz kalcijevega karbonata. Nastale so tako, da se je po hribu začela zlivati voda z veliko vsebnostjo kalcijevega bikarbonata. Ko je ta voda prišla v stik z zrakom je reagirala in ostal je ogljikov dioksid in kalcijev karbonat - apnenec (zato je tudi bela barva). Neverjetno kako so zmožni masovni turizmi uničiti naravo. Še danes se vidi ostanek umazanije in rjave barve v teh ponvicah, ker so se v 50. in 60-ih letih tam masovno kopali turisti. Vlada je v 80-ih letih sklenila temu narediti konec, dala podreti vse hotele ob teh ponvicah in obnoviti naravno lepoto. Danes umetno polnijo te ponvice z tovrstno vodo iz bližnjih izvirov in je prepovedano stopiti v te bazenčke. Vidi se že razlika, spet se lepo belijo nazaj. Po ogledu mesta mrtvih in Pamukal smo se okopali še v Kleopatrinem šampanjskem bazenu, kjer so vrelci tega kalcijevega bikarbonata. V tem bazenu so na dnu vidni vdrti in podrti stebri, ki so podpirali strop v bazenu iz časov teh megalomanskih hotelov v 60.letih. Ko so podirali kompekse, so pustili bazen s podrtimi stebri. Izgledajo totalno naravno. Ta kopel naj bi kopalce pomladila, ozdravila in naredila lepše. Zanimivo je, da je bilo v bazenu več moških  Po lepotni kopeli smo se okrepčali in si pričarali svoj raj dneva v Mehmed's Heaven s Heaven Kebabom. Končno kebab. Njami. Turki bi rekli Mašallah. Sami pravijo, da se ne obremenjujejo s preteklostjo in prihodnostjo. Zato za vse kar se je zgodilo v preteklosti rečejo Mašallah (hvala Bogu), in za vse kar naj bi se zgodilo Inšallah (če bo Bog dal). Nadaljevali smo s tradicionalnim čajem in vodno pipo, kjer smo se ga »zakadili« do konca 
Zjutraj je bila budnica že ob petih saj nas je čakala dolga vožnja do Didima. Še prej pa smo se ustavili v Efesu, kjer naj bi bilo zadnje bivališče Svete Marije (Jezusove matere) z Janezom Krstnikom. Na istem mestu je obnovljena hiša v kateri je sedaj mini cerkvica. Efes pa je znan tudi po najlepše ohranjenem rimskem mestu, v katerem je prebivalo cca. četrt mio ljudi. Mesto je bilo trgovsko, ki pa je z leti propadlo in zamrlo zaradi vojn in bolezni. Ob koncu dneva smo obiskali tipično turško vasico, v kateri so moški sedeli v čajnici (kamor ženskam ni dovoljen vstop, izjeme so turistke, ki nas jemljejo kot srednji spol-včasih je očitno tudi to bolje ), ženske pa so posedale pred hišami. Oboji pa so obravnavali dnevne vaške čenče, reševali svet in modrovali ob čaju, ki je zelo pogosta pijača tako kot Ayran. Čaj je pravi in ga Turki spijejo od 5-10 meric na dan. Ayran pa je pijača narejena iz navadnega jogurta (60%), vode (40%) in soli. Ponavadi ga pijejo-mo pri jedi, da pospeši prebavo ali pa kar tako za osvežitev. Je dobrodošla sprememba po sokovih in vodah, ki jih turisti pijemo na potovanjih. Da ne pozabim, tudi pivo Efes je odlično in pitno. Vas smo prehodili kar tako, po uhojenih poteh, čez dvorišča in mimo zunanjih kuhinj, ter vaških wc-jev. Na koncu (klancu) vasi se nam je odprl prečudovit razgled nad dolino, ki je vodila do morja, nekje daleč v daljavi. Daleč zato, ker je nekoč pred davnimi časi reka Meander premaknila pristanišče nazaj s tem, ko je naplavljala mulj na svoje bregove. Počasi je spremenila strugo in zasipala prejšnjo strugo, morje pa se je pomaknilo nazaj. Zvečer smo prispeli v Didim, letovišče, ki je popularno za Angleže. Tako zelo, da so cene poleg turških lir kar v angleških funtih. Mimogrede ena turška lira je vredna 120 sit. Menjalni tečaj pa je drsen in je zvečer slabši kot zjutraj.
Naslednje jutro pa spet auf in proti Dalyanu. Vmes pa še postanek v vasi na poti, ki si jo bomo zapomnili po … domačinkah. Zakaj, boste vprašali? Zato, ker bi samo 3 take domačinke rešile marsikatero prodajo v naših podjetjih. Sposobne so prodati vse sorte šare komurkoli. Tudi najbolj trdovratnim turistom, ki so zabetonirani v misli, da 100% ne bodo kupili ničesar, ker tudi ničesar ne potrebujejo. Ni ga bilo takega junaka, ki nebi kupil vsaj eno zadevo, ob tem pa smo se barantali, da se je kar kadilo  Težko se je bilo pogajati in dolgo je trajalo. A na koncu mi je uspelo in dobila sem svojo ceno a le za 1 kom več. Tako, da je bila volja obeh zadoščena. Super za obe. Ženice so tako simpatične, polne energije in kondicije, tako fizične kot jezične  Nakupe smo končali in čas je bil za še en čaj. Omenila sem že, da ženskam v čajnico ni dovoljen vstop razen turistkam in ženi lastnika. Ta je bila slučajno ena izmed prodajalk kiča, čipk in prtov. Ko so ostale ženice videle, da nekateri kupujejo od nje, so vdrle v čajnico in vnele prepir med moškimi. Treba je spoštovati tradicijo in ne kupovati v čajnici. To ni kraj, kjer bi se to počelo. Takoj je bil »cel hudič« dokler se mi nismo spokali ven. Ženic ni bilo moč odstraniti. Vam pravim, prav vztrajna bitja so. Ukvarjajo se s kmetovanjem in priložnostno prodajo kiča. Drugače pa je Turčija izredno rodovitna dežela, saj zraste vse, kar vtakneš v zemljo in tudi dobro podnebje ima. Poleg tega pa ima ogromno vode. Turčija ima 1% svetovne zaloge vode in to se opazi vsepovsod. Proizvede 80% svetovnega tobaka in skoraj vse je državna last. Kmeti ga gojijo in ko je tobak goden za prodajo, ga lahko odprodajo samo državnim firmam. Nekaj se ga goji tudi za prodajo na črno in lastno porabo. Če ga prodajajo na črno doseže vrednost 20 lir za kilo posušenega tobaka. V Turčiji pa še nekaj pridelujejo na veliko. In sicer ogromno bombaža. Zato pa je veliko svetovno znanih tekstilnih firm prav v Turčiji. Tobak ima 2 letini. Bombaž pa celo 3. Prva je slabše kakovosti, druga je najboljša in tretja je najslabše kakovosti. Grmički bombaža so polni trnja in je ročno obiranje bombaža dobesedno krvavo delo. Prav tako kot je s tobakom, je tudi z pridelovanjem maka. Mak vsebuje 21 sestavin. Od tega je 20 sestavin iz katerih delajo eterična olja, ena pa je narkotičnega opoja. In prav zaradi te ene sestavine, je mak v državni lasti.
Zvečer smo prispeli v letoviško mesto Dalyan. Pridružila sem se naši lokalni vodički Aiše v frizerskem salonu, kjer niso »specializirani« samo za frizerske usluge, temveč poskrbijo tudi za manikuro, pedikuro, depilacijo itd. Ne bom komentirala kvalitete uslug, povedala bom samo dejstvo, da Turkinje ne nosijo kratkih frizur tako kot me, in temu je tudi primerno znanje frizerk glede kratkih frizur. Ostalo preverite sami. Strogo se ločijo ženski od moških frizerjev. Moški so v glavnem tudi Berber-i torej brivci in od tukaj naprej gre usluga. Najprej obrijejo, zmasirajo obraz, potem pa požgejo dlake v nosu in ušesih in še uredijo frizuro. Spet celovita ponudba ampak samo glave. Cene so primerljive z našimi, vsaj kar se gostilen in frizerjev tiče. V trgovinah z živili pa je druga pesem. Tam so osnovna živila (kruh, mleko, sir, jajca) do 5 krat cenejša. Alkohol in cigareti so dražji kot pri nas. Na vseh kovancih in bankovcih je Atatürk in najmanjši kovanec v obtoku je 0,10 lire. Cene temu niso prilagojene in je smešno, ko pogledaš v blagajno v trgovini. V predalčku za kovance ima še bonbončke. Ko blagajnik ne more vrniti manj kot 0,10 lire, ti da bombonček. Prav smešno. Kot bi pri nas v avtomat za kavo metali bombončke. Ne vem, če bi bil Avtomatic (skrbnik avtomata) zadovoljen .
Zjutraj smo se s čolničem odpeljali skozi kanale, kjer se sladka voda meša v morsko, do Želvje plaže. Lepa plaža posuta z mivko, morje pa je kristalno čisto. Želvja zato, ker na tej plaži ponoči želve ležejo jajca. Seveda domačini poskrbijo za zaščito le-teh in jih z železnimi kletkami označijo, da jih slučajno kopalci ne uničijo s tem, ko bi ležali tam. Označen je pas, na katerem ne smemo ležati, lahko gremo samo mimo. Zanimivo. Še super, da smo se odpravili pred 12. uro, ker so se takrat začele zgrinjati množice kopalcev po večini turistov. Po kanalu smo se odpravili nazaj do blatne kopeli. Blatne dobesedno! Rock Otočec je v primerjavi s tem začetnik, amater . Ta kopel naj bi nas spet pomladila, polepšala, ozdravela itd. Vse sami superlativi. Po tem, ko smo se dodobra okopali (beri povaljali) v blatu smo šli ven, da se to blato posuši na telesu. Je pa dobra zaščita proti žgočemu soncu, ker nas ni ožgalo sonce skozi blato  Vsaj za nekaj je dobro…Ko se je blato posušilo, smo morali nazaj v blato, da se odmoči, in direktno pod tuš. Po temeljitem tuširanju, pa smo se ogreli (kot da nas je zeblo sredi 40 stopinj) še v termalnem bazenu, kjer je imela voda 39 stopinj. Kljub tuširanju in termali, težko spraviš kamenčke blata ven iz ušes in las. Ko smo se očedili smo bili tako lepi, da smo bili že kar kičasti. Upam, da bo ta lepota držala dlje od enega dneva, drugače bo treba doma ponoviti blatno kopel. Opozorila bi s sledečim znanim stavkom: Otroci, tega ne počnite sami doma . Zvečer smo se nakrcali v čolnič in se odpeljali na sredino jezera, kjer smo uživali v turški glasbi in plesu, ko se je stemnilo smo poskakali v jezero in uživali v topli vodi. Je prav pasala po celodnevnem kopanju . Privoščili smo si osvežitev z lubenico in melono, ter spet nadaljevali s plesom. Pričarali smo si presežek romantike. Predstavljajte si ponoči čolnič na jezeru, lučke nekje v daljavi, mesec, ter ob tebi ljubljena oseba…. Dodatne besede niso potrebne.
Naslednje dopoldne je sledil še en obisk plaže, tokrat najlepše prodnate plaže Oludeniz. Voda je bila kar hladna in ne prav čista, verjetno zaradi ladjic, ki so čakale na turiste, da jih odpeljejo do bližnjih zalivčkov in otokov. Popoldne smo šli raziskovati vintgar, direktno po vodi. Na začetku je imela voda 6 stopinj, ko smo to prebrodili, smo nadaljevali v globino soteske. Prizori mi niso bili prav všečni, saj je voda vsebovala veliko mulja, zato so bile tudi stene soteske sive. Z vsakim dežjem in nalivom vode skozi sotesko se ta »pešpot« spreminja. Ponekod je vode skoraj za vzorec, drugod pa nam je segala kar krepko višje čez pas. Meni je bilo najtežje plezati in se povzdigovati po drsečih skalah višje, da sem sploh lahko nadaljevala pot. Navzgor smo plezali tako, da smo si en drugemu pomagali in se vlekli gor. Dol je bilo bolj srhljivo, saj mi drugega ni preostalo, kot da se spustim kot po toboganu z vodo po skalah. Problem je v tem, ker nisem vedela, kako globoka je voda spodaj in bi lahko z nogami zapikirala direktno na skalo. Sama soteska je dolga 11 km, mi smo jo prehodili 2. Če bi želeli naprej, bi potrebovali plezalske sposobnosti in opremo. Meni je to zadostovalo in tega nebi več ponovila, ker je preveč grozeče, ko prideš pred skale in ne veš kako naprej. Vse drsi, pa še voda je muljasta, da se nič ne vidi. Še najboljši užitek so bili plavajoči platoji na reki in gözleme. To so ogromne turške palačinke polnjene z vsem mogočim od sira, špinače, mesa, do čokolade, medu, sadja, oreščki… Torej so slane in sladke. Z Andrejem sva si privoščila tople gözleme z bananami, medom in čokolado. Vse v enem. Super. Turki bi rekli iiii. To pomeni dobro, več kot je i-jev, boljše je. Pa ne samo za občutek pri hrani, tudi ko te vprašajo kako si, rečeš iiiii (seveda če si dobro) in mi smo bili. Zelo počasi smo se odpravili v obmorsko mestece Kaš, kjer so si zvečer moški privoščili Berbera. Moram priznati, da je Andreja lepše postrigel, kot ga njegova frizerka. Berber ni znal angleško, torej smo se zmenili z rokami in vsak po svoje…, pri nas pa še po slovensko velikokrat ne moreš nikakor dopovedati frizerju, kaj bi rad. Zelo veliko je berberov, vendar to ni ravno prestižen in spoštovan poklic. Družine se za otroka bolj odločajo za poklice kot so zdravnik in razne strojne poklice. Osnovna šola je obvezna, vendar je ne obiskujejo vsi otroci. Na vzhodu in pa v kmetijskih predelih jo ne obiskujejo v 30%, v zimskih mesecih pa je skoraj 100% udeležba (že zaradi pismenosti). Privat šolstvo obstaja v vseh treh nivojih, od vrtca, osnovne šole, srednje do fakultet. Pismenost je 90% od tega so moški skoraj 100%, ženske pa okoli 80% pismene. Za privat šole se odločajo le bogati, tako kot tudi za plačilo vojaščine. Služenje vojaškega roka je obvezno in sicer traja za tiste, ki so končali srednjo šolo 1,5 leta, za diplomirane pa eno leto. Možno se je tudi izogniti služenju vojaščine, če družina plača 5.000 eur (28 dni vseeno odlužijo na »šnel kursu«), kar je za tamkajšnje razmere izredno veliko, če vemo, da je v celi Turčiji povprečna plača 300 lir. Ta podatek nam ne pove dosti, ker se vzhodna močno razlikuje od zahodne in predvsem od Istanbula. V zahodni Turčiji je povprečna plača 500 lir. V Istanbulu pa je 2 krat višja. Tako so tudi stroški življenja višji in sicer je najem stanovanja (80-90 kvadratov) okoli 80 naših tisočakov. Vse pa je spet odvisno od lokacije in opreme bloka. Ceno stanovanjem zvišuje dejstvo, da ima blok dvigalo, klimo itd. Zaposljivost v večjih mestih je 50% žensk in 50% moških. Pričakovana starost žensk je od 70-75 let, moških od 60-65 let. Št otrok na žensko v zahodni Turčiji je 1,5 otroka, medtem ko je v vzhodni nad 3.
Naslednji dan smo se okopali še v brezhibno lepem zalivčku, kjer je bila mivkasto prodnata plaža, čudovite barve morja in visoki valovi. Spet dopoldne in samo do poldneva, ko začne primanjkovati sence in vdrejo množice kopalcev. Vse skupaj je zelo dobro organizirano, ker na vsa ta turistična mesta prihajamo v času, ko še ni ostalih in še ni hude vročine. Prehranjujemo se v lokalnih gostilnah ali fast foodih, če pa kdo ne želi pa ima čas in gre po svoje. Vse poteka bolj na izi ali kot rečejo domačini javaš, javaš (počasi, počasi). To se opazi na vsakem koraku, saj ne, da so Turki leni, le svoj ritem imajo in v tej vročini je to tudi prav. Čez dan skoraj nič ne jejo, vse to pa nadoknadijo zvečer, ko si privoščijo svoje. Hrana je odlična, veliko je zelenjave in mesa. Ker svinjine ne jedo, nadoknadijo z govedino, ovčetino in perutnino. Kot prilogo ponekod dobite riž ali pa sveže pečene lepinje. Čez dan pijejo prave čaje, jabolčne čaje in pa ayran. Svojo ležernost sva nadaljevala zvečer v Secret garden-u, kjer sva se razkomotila na njihovem »podestu« oblazinjenem s tradicionalnimi čilimi in polštrčki. Ni naju bilo moč spraviti od tam v hotel saj sva neskončno uživala.
Sledilo je dopoldansko vkrcanje na barkačo, kjer si lahko predstavljate klasično lenarjenje in ležerno dopustovanje celih 24 ur! Kopanje, kartanje itd., soncu smo se izogibali, ker je bilo premočno, smo se pa zato kopali kolikor nas je bila volja. Zvečer smo se popeljali mimo potopljenega mesta. Potopljenega zato, ker ga je morje v 1. stoletju našega štetja zalilo. V tej dolini so bila 3 mesta, ki so bila pod morsko gladino. Ob močnem potresu se je naravna pregrada (hrib) zrušila in tako je morje zalilo celo dolino. Ostanki so vidni še danes. Povspeli smo se še na ruševine gradu nad vasico Simena, in tam dočakali sončni zahod. Sledila je večerja na naši barkači in nočitev na blazinah pod zvezdnatim nebom na palubi. Romantično, ni kaj…
Dopoldne je še sledilo kopanje v prijetno hladnem morju, nato pa odhod v Olympos, nekdanja utrdba in naselbina piratov. Tam na Likijski obali so živeli kar 3 tisočletja. Sicer pa je Olympos še danes priljubljena točka backpackerjev in hipijev. Tam ni klasičnih hotelov, temveč samo lesene hiške na tleh in drevesih. Zvečer pa so bili najlepši večni plameni Himere. Pod ogromno kamnito ploščo je žep plina, ki zagori ob stiku z zrakom. Zelo lepo je bilo videti te prizore ponoči. Vendar Turki nebi bili Turki, če nebi stalno nekaj pekli. Tudi tukaj so prinesli gor s sabo ražnjiče in izkoristili ogenjčke.
Skozi Antalyo in Egirdir smo prispeli do Konye, ki je znana po mislecu in filozofu Rumi Mevlani in plesočih derviših. Njegov mavzolej je krasen prav tako tudi samostan, ki je nastal po njegovi smrti. V njem je bil red plesočih dervišev. To so menihi, ki stopijo v stik z bogom skozi ples. To izgleda tako, da se po več ur vrtijo okoli svoje osi in tako padejo v trans. V tem trenutku so z bogom. Zanimiva so tudi turška pokopališča. Tu se zopet vidi, da na umrle in na preteklost ne dajo prav veliko. Na pokopališču ni nekega simetričnega reda, vse je nekako na počez in križem kražem. Svojci obiščejo grob enkrat letno, ga malo uredijo in mogoče imajo kar tam piknik. Turki imajo veliko piknikov, kar tako, za razvedrilo ali pa hobi  Na nagrobnih kamnih sta ponavadi dve letnici smrti: muslimanska in navadna. Muslimani so 622 let za našim štetjem in tudi leto ima manj dni, ker so njihovi meseci dolgi 28 dni (po luni). Zanimive so tudi postojanke za karavanarje. Eno smo si ogledali že v Kapadokiji na poti do naše naslednje destinacije Göreme. Skozi Turčijo je vodila svilena cesta. Po tej cesti se je prevažalo v karavanah vse sorte blaga iz vzhoda na zahod. Karavana je dnevno potovala po 40 km. Ob tej cesti so bile tovrstne postojanke in karavana je lahko bivala notri maximalno 3 dni. Ob vstopu v državo je plačala visok davek, potem pa so imeli vse zastonj v teh karavanskih dvorcih (npr. konzumacija). Postavljene so bile na cca. 40 km.
V pokrajini Kapadokija se nahajata dva vulkana, ki sta pred ogromno milijoni let bruhala pepel in lavo. Ta pokrajina se razprostira na 25.000 kvadratnih kilometrih. Značilna je po stožcih, ki so iz sesedenega pepela Tufa (z lahkoto se preoblikuje) in lave. Dolgo nazaj so si ljudje v teh stožcih uredili bivališče tako, da so notranjost preoblikovali. Z vsakim dežjem, pa se te stožci, dimniki, hiške, palčki (kakor jih poimenujejo) spremenijo. So krhki in ne moreš plezati po njem, ker ti lahko spodnese korak.
So vam znane besede: burek, čaj, čilim, sokak, kašika, jok, šečer? No nam so bile, saj jih še danes uporabljajo v Bosni. Obstaja knjiga, kjer je navedenih 1000 turških besed, ki se še danes uporabljajo v Bosni. To ni nič čudnega če vemo, da so Turki pred mnogo leti poturčili južne kraje. Zato se je obdržala vera, navade in jezik. Danes je Turkov 80 mio, od tega 70 v Turčiji. Od tega je 99% muslimanov, ostali odstotek pa se razdeli na ostale vere.
Zanimivo je še podzemno mesto, ki smo ga videli v Derinkuyu. V radiu 30-ih km se je nahajalo cca. 100 podzemnih mest, ki so bila med seboj povezana z rovi. Pod zemljo so si mesta naredili zato, ker so se tako skrili pred napadi in vdori Arabcev. V globino so merila do 16 nadstropij. V zgornjih so bile štale z živino, kuhinjo itd. Bolj kot je bilo v globino, bolj so bila nadstropja varovana. Dimniki in zračniki iz kuhinje so bili speljani kilometre stran, da sovražnik ni mogel ugotoviti točne lokacije mesta.
Na koncu pa je sledil še krajši ogled Ankare, ki je danes glavno mesto Turčije. Pred vladavino Mustafe Kemala Atatürka je bil to Istanbul. V letih njegove vladavine (1921-1938) pa je spremenil poleg tega še to, da je uvedel obvezno šolanje, ukinil je nošenje ferenđe (tančica čez nos in usta) in feza (klasično moško pokrivalo rdeče barve z čopkom). Hotel je novo moderno Turčijo in zato je tudi posledično uvedel kup sprememb. Njegova stranka je bila tako močna, da je takrat prišlo tudi do končne ukinitve Osmanov (cesarjev), ki so vladali še v Istanbulu. Turška zgodovina je zeloooo zanimiva in vam predlagam, da si jo preberete, ko boste imeli čas, saj je obširna.
Naše uhojene poti so se tako srečno zaključile. Polne lepih doživetij in krasnih spominov. Vsaka dežela ima svoj čar, in Turčija ga ima definitivno. Sami preverite. Moje naslednje odkrivanje čarov dežel? Inšallah!

Duška Praprotnik

Brezplačen izvod

Naroči brezplačni izvodČe želite prejeti brezplačni izvod revije Horizont nam pišite na naš e-naslov pripišite vaše ime, naslov in telefonsko številko in poslali vam ga bomo brezplačno! (brezplačni izvod lahko naročite le enkrat)

Dogodki

Nova Zelandija v enem mesecu

19.09.2017 - dvorana Zemljepisnega muzeja, Gosposka ulica 16 v Ljubljani

Videti Galapagos in razumeti Darwinov razvojni nauk

17.10.2017 - dvorana Zemljepisnega muzeja, Gosposka ulica 16 v Ljubljani

Vietnam – kmetijstvo in pokrajinska pestrost

21.11.2017 - dvorana Zemljepisnega muzeja, Gosposka ulica 16 v Ljubljani

Zanimive povezave

ODKLOP

www.odklop.com

HRVAŠKA TURISTIČNA SKUPNOST

croatia.hr/sl-SI/Homepage

DUŠAN BERDNIK - POPOTNIK

www.duletravel.com

KLAS Avtobusni promet MS

www.apms.si

Kompas Novo Mesto

www.kompas-nm.si

Agencija Van GOGH

www.agencija-vangogh.si

QUO VADIS d.o.o.

www.quovadis.si

SONČEK

www.sonchek.com

KO DOGODIVŠČINA NE MORE POČAKATI NA JUTRI

www.nkbm.si/kredit-za-aktivne

Bookingpoint

www.bookingpoint.net

EXPLORA

www.explora.si

POTOVANJA PIRC

www.last-minute.si

STA Potovanja

www.stapotovanja.com

IZLETNIK Celje

www.izletnik.si

Potepuh

www.potepuh.si

PUTRA

www.putra.si

POZEJDON TURIZEM

WWW.POZEJDON-TURIZEM.COM

 
Aktualna številka
Nasveti za potovanja
Članki
Potopisna predavanja in dogodki
Priprava na potovanje
Vaši prispevki
Multimedija
Nagradne igre
Naroči revijo Horizont