Revija Horizont
Na vhodno stran Predstavitev revije Horizont Naroi revijo in dobi nagrado Pretekle tevilke revije Horizont

iskalnik:

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Kako si organizirate potovanja?

Preko turističnih agencij

Preko spletnih agencij

Individualno

Informacije

Naslov uredništva:

Revija Horizont

Radvanjska cesta 112,

2000 Maribor


Tel: 02 3312 758

Fax: 02 3312 757


e-naslov:

urednistvo@revijahorizont.com

 

Ko z užitkom rečeš - še. Kos - otok tisočerih presenečenj.

Prispevek poslal(a) Jerneja Kolar

Ko z užitkom rečeš - še.

Kos - otok tisočerih presenečenj.

Nekam se bo treba podati na počitnice pomislim in v naslednjem trenutku že mrzlično prebiram Lonely Planet in požiram mnenja o obiskih posameznih grških otokov.
Ko končam z branjem, vsa vzhičena odkorakam v dnevno sobo in svojemu partnerju oznanim: "Ta bo vreden obiska. Nanj greva in nikamor drugam."
Mitja, ki je med mojim prihodom nepremično sedel pred televizijskim ekranom, se je rahlo zdrznil in vprašal: "O čem pa govoriš? Kdo bo vreden obiska?"
Kos, Kos - grški otok v Egejskem morju.

Rečeno, storjeno. Čeprav sva se teden dni odločala za obisk otoka in nama je v tem času iz rok spolzela odlična priložnost, da ga osvojiva, je bilo najino čakanje bogato poplačano. Bungalovi, v katerih sva se končno nastanila, so se kmalu izkazali za odlično izhodišče najinih raziskovalnih pohodov.

Grčije si ne znam predstavljati brez vožnje s skuterjem, na katerem raziskuješ okolico in vedno znova odkrivaš prelestne naravne lepote. Ker sva se od zadnjega obiska oba nekoliko postarala in spremenila fizično podobo svojih teles, je Mitjo že v Sloveniji začelo skrbeti ali bo sploh lahko najel 100 cc motor. Ko sva se tako odločala za najem, je Mitja v svojem vozniškem dovoljenju povsem nepričakovano odkril, da ima dovoljenje za vožnjo težkih motorjev s pripombo, da se mora pri vožnji omejiti na hitrost 50 km. Rešen je bil še en problem in čez nekaj minut sva že sedela na 100 cc Gilleri, ki sva jo usmerila proti gorski vasici Zia, nekaj km oddaljeni od najinega začasnega otoškega domovanja. Vožnja po cesti, ki vseskozi vijuga med nasadi pinij, je mestoma precej adrenalinska. A na koncu si bogato poplačan, saj se ti iz vasi ponuja prečudovit pogled na morje, zvečer pa lahko uživaš v nadvse navdušujočem sončnem zahodu.
No, in v trenutku mojega sestopa iz motorja, se je zgodilo. Naenkrat sem z levo nogo pristala v jašku. Ja, tudi to je Grčija. Tista prava, površna, ki ji je malo mar za označbe del na vozišču. Mitja, ki nekaj sekund sploh ni vedel kaj se dogaja, se je odzval šele na moje stokanje. Ponujal se mu je prekrasen prizor. Jernejina leva noga globoko v jašku, desna klecnjena pred njo in preostanek telesa, ki se poskuša nekako izmotati iz nastalega položaja. Z njegovo pomočjo sem se končno le postavila na obe nogi. Komaj sem se odvlekla do prve taverne, kjer sem zaprosila za pomoč. Prijazen natakar, ki bi ga na plaži hitro označila za "kamakija" ( osvajalca, ki zapeljuje turistke) mi je prinesel alkohol, velike kocke ledu in vato, da sem si izprala rano in ublažila oteklino.
Da bi nekoliko pozabila na bolečine in utišala kruljenje, ki je prihajalo iz Mitjevega želodca, sva si naročila "frappe" in souvlaki, ki ga je Mitja poplaknil z Mythosom, grškim pivom. Ker me je noga nadvse bolela, sva se na poti nazaj proti domu ustavila še v lekarni, kjer mi je farmacevtka v briljantni angleščini razložila kako naj negujem poškodovane predele noge in mi zabičala, da naj se izogibam kopanju v sladki vodi. Le kdo, za božjo voljo, se bo na otoku kopal v bazenu, si najverjetneje mislite. A bili bi presenečeni, ko bi ugotovili, da veliko turistov zanima ali je uporaba bazena s sladko vodo vključena v aranžmajsko ponudbo. Ko sva zapuščala lekarno, nama je prijazna farmacevtka v roke stisnila čokoladni bonbon, za sladek dan, je dejala. Ja, radovedni in prijazni so prebivalci otoka Kos. Sploh ne veš kdaj se z njimi zapleteš v pogovor in v trenutku že čebljaš o tem in onem kot da jih poznaš že vse življenje.
Ker je Kos otok, na katerem vseskozi piha veter, ( vročine sploh ne občutiš, o potenju ni ne duha ne sluha, noči so prijazne) je bila vožnja proti 42 km oddaljenem Kefalosu, ki je po mnenju mnogih njegov najlepši del, vseskozi v znamenju bojevanja z vetrom. Ta je tulil in zavijal okoli naju tako silovito, da sta nama čeladi dobesedno poplesovali po glavi in včasih je Mitji krmilo motorja nenamerno zavilo v neprimerno smer. Ker je bila vožnja nadvse naporna, sva nekaj km pred ciljem ugasnila motor in si privoščila velik kozarec meloninega soka, ki ga je lastnik taverne stisnil kar pred najinimi očmi. Polna novih moči sva se ponovno povzpela na motor in odbrzela naprej. Pred nama je naenkrat zrastel prečudovit prizor. Morje, in na njem majhen otoček sredi katerega kraljuje samostan sinje modre barve. Pravljičen pogled, ki si ga zapomniš za vse življenje in ga kasneje srečuješ kot osrednji motiv razglednic. Kar nekaj časa je trajalo, da sva se vrnila v realno življenje. Vožnja v vasico Kefalos je bila ponovno pravcata avantura. Najin motor je le stežka sopihal navkreber po strmi, betonirani cesti. Ko sva bila že skoraj na tem, da zapustim motor in se Mitja sam odpelje na cilj, se je motor iznenada odobrovoljil in na cilj sva prispela kot na krilih. Pogled navzdol je bil ponovno fantastičen. Kilometri neskončne modre barve, ki so se razprostirali pod nama. Mir in tišina. V vasi si je Mitja privoščil prvi grški gyros ( turški kebab), sama pa sem naročila sir. Prepričana, da bom dobila ploščo otoškega kozjega sira, sem bila nadvse razočarana, ko sem na krožniku zagledala rezino pohanega. Se je pa razočaranje kmalu spremenilo v presenetljiv gurmanski užitek, saj sem ugotovila, da je sir pripravljen na čisto drugačen način od tistega na celini. Na tem delu otoka sva tudi prvič doživela kristalno čistost morja in prodnato plažo. Kristalno čisto morje je kaj kmalu postalo zvest sopotnik na vseh najinih otoških potepanjih. In seveda raznolike palete barv, ki se pojavljajo na njegovi gladini. Začne se pri svetlo modri, ki prehaja v svetlo zeleno, od tod v temno zeleno, ki naenkrat preraste v zamolklo modro. Spektakularna barvna mavrica, ki se rojeva pred tvojimi očmi. Vsak dan znova.
Potem sva jo mahnila v Pyli. Prav tako eno izmed tistih vasic, ki jo je vredno obiskati. S tem, da je treba vedeti, da je gorska vasica Pyli danes zgolj ena sama razvalina, ki pa jo obujajo k življenju s pomočjo evropskih strukturnih skladov. A je vredna ogleda. Cesta je sicer ponovno v duhu avanturizma, ki je tako ali tako stalni sopotnik tistih, ki čare otokov odkrivamo na skuterjih. Moderni Pyli ponuja pogled na zanimiv trg, ki ga krasi umetelno narejena fontana, pod njo pa se razprostirajo mizice, ki so jih, tako kot vse dneve, okupirali vaški možje. K eni prisedeva tudi midva. Ker se je ura približevala poldnevu, je bil frappe neizogiben. In prvič sva ga naročila pri pojočem gostilničarju. Ja, možak, ki naju je stregel, si je veselo prepeval in v svojem popevanju tudi neizmerno užival. In sva uživala še midva. Srkajoč vsak svoj frappe sva skoraj pozabila, da ura teče in da naju še čaka pot proti Kardameni. Še preden sva odšla, je k sosednji mizi prisedel pop. Pa je Mitja vstal in ga povprašal, če ga lahko fotografira. In mož je bil za. Tako je nastala nadvse simpatična fotografija pozirajočega se popa.
Ponovno strma in vijugasta vožnja na drugo stran otoka. Ponovno veličasten pogled na neskončno prostranstvo vode, ki se je odpirala pod nama. Plaža, ki sva jo odkrila, je bila mešanica peska in mivke. Brodenje po vodi pa pravi balzam za mojo poškodovano nogo, ki sem jo takrat že imela v elastični nogavici. In z njenim nakupom je povezana tudi edina neprijazna otoška prebivalka. Mitja mi je namreč kupil nogavico, ki je imela oznako S in je nikakor nisem uspela natakniti na nogo. Odločila sva se, da jo vrne in zamenja za večjo, a pri tem pozabila, da sva pri odpiranju natrgala pokrov škatle. In to je bil vzrok za jezo gospe, ki je zaprepadenega Mitjo skoraj pognala skozi vrata. Seveda z elastično nogavico v rokah. Pogajanja o zamenjavi se tako niti začela niso.

Takrat sva jih tudi prvič odkrila, želatinaste živali, s trdo, rdečo glavo, ki je čepela v želatinastem ovoju. Ker še nisva vedela, da ne ožgejo, sva skoraj pol ure iskala primerno plažo in jo seveda našla. Poleg utripa srca in rahlega šumenja vode, je bila naokoli naju sama tišina. Ob tem, da na plaži nisva bila sama. Mesto Kardamena, ki popotnika prej odbije kot vsrka v sebe ( na vsakem koraku horde angleških turistov nižjega srednjega razreda in še večje horde razgretih, cele dneve opitih angleških mladostnikov), se vendarle lahko pohvali s prečudovitimi plažami, do katerih pa se je treba seveda pripeljati. Če se ti seveda ne da, lahko uživaš v "blagoglasnem" vpitju angleških turistov. Ki so, čisto zares, nekaj posebnega. Še na vsakem otoku, ki sva ga obiskala, so živeli v posebnih "okrožjih", ki so zasnovana tako, da me vedno znova spominjajo na getoiziran princip življenja. In ja, še nekaj. Teh ljudi, razen pijančevanja, ne zanima nič. Obup.

Na otoku Kos se lahko popotnik, kar je morda malce nenavadno, predaja tudi termalnim užitkom. Otok ima namreč terme. Čisto prave, naravne terme. Ki pa s tistimi, ki imajo v Sloveniji oznako 3000, nimajo čisto nič skupnega, razen zdravilne vode in dejstva, da lahko v toplo vodo zlezeš tudi pozimi. In imaš celo ta privilegij, da s katero izmed okončin brodiš po čisto pravi morski vodi, ki bi lahko, če bi bile terme turistični kompleks, služila za ohladitev po turški savni. A temu ni tako. Terme niso kolosalni kompleks, ampak bazen tople vode, ki ga od morja ločijo v polkrog položeni kamni.
Mitja, po naravi velik skeptik, je bil do najinega potovanja v Terme še posebno zadržan. Izvir zdravilne tople vode na morju. Ne, nemogoče. Ne verjamem. Sploh ne v poudarjanje zdravilnosti.
No, ne začenjaj zopet, sem mu dejala, raje pritisni na plin. Vožnja je tudi tokrat minila v vrtincu vetra, ki je pihal tako silovito, da sem se, priznam, med vožnjo večkrat ustrašila, da naju bo vrglo čez pečine v morje. Mitje sem se oprijela kot klop tako da je komaj našel ustrezno ravnovesje med klopjo držo in silovitim vetrom. Spust do term je bil, kot vedno, pravcato doživetje. Strma in kolovozna pot vodi do njih. Moj klopni prijem se je navzdol še okrepil, dobra stran je bila le, da sva prišla v brezveterje. To pa me je skoraj uničilo pri hoji navzgor, saj sva se, tokrat soglasno, strinjala, da razmere za vožnjo ne omogočajo varne vožnje navzgor. Jerneja je tako, s povito nogo seveda, hodila navkreber, Mitja pa je vrh dosegel na jeklenem konjičku.
Še pred tem pa sva parkirala motor in se začela spuščati proti cilju. Visoke skale levo in desno ustvarjajo občutek, da hodiš po lijaku, ki takrat, ko se nekoličkaj odpre, obiskovalcu ponuja nadvse zanimiv prizor; množico ljudi, ki se namaka v bazenu vode, ki ga od morja ločuje zgolj kamena pregrada. Terme poleg naravnega bazena obiskovalcu ponujajo še dve stvari: taverno in veliko tablo na kateri so nadvse skrbno zabeležene vse tiste bolezni na katere termalna voda blagodejno vpliva. Seveda se moj nejeverni Tomaž ni mogel upreti in je najprej v vodo pomočil samo prst, potem celo nogo, na koncu je bil notri že z obema in vrhunec je njegovo brodenje doseglo z vzklikom: "Verjamem, ker sem našel izvir!" Poglej, je še naprej govoril v privzdignjenem tonu, voda brbota … Joj, peče me, ne morem več stati. Voda ima najmanj 70 stopinj. Pa sredi morja. Saj ni res. Moram ven iz nje, vroče je, vroče. Pojdi že ven, sem mu dejala. In ne vpij tako glasno, ljudje naju gledajo. Sedaj verjameš, da so na otoku terme?, ga vprašam. Ja, odvrne čisto tiho, z glavo sklonjeno v tla. Verjamem.
Pot nazaj je bila sila zanimiva. Jerneja je, z obvezano nogo, počasi napredovala po strmem pobočju navzgor, medtem ko je Mitja počasi, a vztrajno, pospeševal na motorju. Srečanje na vrhu klanca je bilo presunljivo. Jaz, moj moški, najin motor in velika steklenica hladne vode.
Nekaj km vožnje iz term proti mestu in že sva na novi plaži. Čeprav popolnoma opuščen hotel, so na začetku spusta po betonskih stopnicah ženske v improviziranem bifeju prodajale pijače. Še malce in bi se bila onesvestila, ko mi je nekdo, v polomljeni angleščini, z glavo tik ob mojem vratu, začel ponujati sobe. Šele takrat sva se ovedla, da navidez opuščena stavba v svojih nederjih še vedno skriva prebivalce in da je tudi na tej plaži nekdo, ki upravlja z ležalniki in dežniki. Če sva doslej za tovrsten luksuz odštela 5 EUR, sva tokrat enega manj. In ko sva že plačala, sva ugotovila, da so tudi tukaj želatinaste, meduzam podobe živali, ki sva se jim izogibala ves čas najinega potovanja in s tem tudi izgubljala pravico do uživanja miru na prekrasnih otoških plažah. Tokrat se je Mitja odločil, da najinemu strahu naredi konec. Domačina, ki nama je ponujal sobe in hkrati upravljal s senčniki in sončniki je povprašal kaj sploh so ti želatinasti stvori, ki jih je polno po vsem otoku. Starec se je odpravil proti vodi in na začudenje vseh z golo, popolnoma nezaščiteno roko, potegnil na površje želatinasto pošast. Pogledal nas je in dejal:"Ne bojte se jih, v sebi nimajo nobene moči. Niso meduze. V dvajsetih letih upravljanja s to plažo, še nisem videl ničesar podobnega, pravijo pa, da naznanjajo spremembo vremena. V naslednjih dnevih in tednih pričakujemo povišanje temperature."
Prizor, ki je sledil, je bil podoben tistemu iz otroških filmov. Množica kopalkarjev se je zagnala v vodo, z rokami, z dlanmi zajemala vodo in metala na breg grške meduze. Nekakšno olajšanje je bilo čutiti v zraku. Ljudje so od silnega veselja kar popadali v vodo. Tudi sama sva se ji pridružila. S plaže sva odšla šele pozno popoldne.

Mesto Kos.
Lonely Planet, natisnjen in izdan leta 2000, obisk mesta odsvetuje vsem, ki ne prenesejo hrupa in divjih ponočevanj, ki so posledica prevelike količine zaužitega alkohola. Leta 2006 mesto kaže popolnoma drugačno podobo. Nekaj vročekrvnežev najdeš le še v Kardameni, ki pa je, polna angleških turistov, zgodba za sebe. Splošni vtis je, da se je na otoku popolnoma zamenjala struktura obiskovalcev. Nekoč najživahnejša ulica, namenjena pivskim zabavam prebivalcem S Evrope, je danes le ena od številnih uličic. Dva koktejla za 6 EUR in še tequila za aperitiv. Moški in ženske srednjih let ali še mlajši ustavljajo turiste in jih vabijo v svoje bare pod milim nebom. Sama, trdno odločena, da se prebijem v "normalni" predel mesta ne da bi podlegla prepričevanjem, sem seveda pozabila, da imam ob sebi Mitjo. Možak je kapituliral le nekaj sto metrov pred koncem avenije. Klonil je pred šarmom mišičastega mladeniča, ki naju je ogovoril v briljantni angleščini. Razjarjena, ker mi je uničil plan, sem Mitji povedala par krepkih v kleni slovenščini. Mladi mož, krivec za nastali položaj, se je v nekem trenutku obrnil proti meni in mi dejal: " Pa nemoj mala! Pusti dečka, da se opusti, relaksira. Život s njim bit če potpuno drukčiji idučih dana". Svet je resnično majhen. Fant, ki naju je ustavil in me kasneje poskušal potolažiti, je prihajal iz Srbije. "Tri leta že delam v tej ulici in povem vama, da se je Kos v teh letih močno spremenil. Postal je mrtvo mesto. Z uvedbo eura se je vse podražilo, predvsem pijača. Mladi Skandinavci, ki so nekoč rajali po mestnih ulicah od jutra do večera, zdaj rajajo drugje. Tu in tam se še pojavijo, a zelo redko. Prihajajo drugi gostje: družine z otroki, pari brez otrok, upokojenci. In ja, Slovenci. Veliko vas je", je dodal. Kasneje, ko je Mitja že veselo srebal drugi koktejl, je Igor prisedel k nama. Povprašala sva ga kako živi in izvedela, da tri mesece dela na Kosu, šest mesecev preživi na Švedskem pri dekletu in dva meseca v Beogradu, ki ga je zapustil leta 1995. V vseh treh okoljih dela na črno. Živelo življenje nekdanjih otrok socializma.
Mesto, ki je bilo dolgo pod turško okupacijo, se ponaša s kar nekaj odlično ohranjenimi mošejami, ki pa več ne služijo svojemu namenu. V eni izmed njih, ki je v strogem delu mesta, se nahajajo pubi in lične prodajalne. Kos je tudi rojstno mesto Hipokrata, ki naj bi učence pod platano uvajal v skrivnost medicine. Čeprav je življenjska doba platane 200 let, te otočani z veliko ponosa napotijo na njen ogled. Poglejte jo, mogočno platano. Tukaj, pod njenimi krošnjami, se je rojevala medicina. V tridesetih letih prejšnjega stoletja so otok zavzeli Italijani, ki so otočane naučili principa izgradnje hiš, jih opremili s prvim vodovodom - jih evropeizirali. V samem mestnem jedru so tudi nadvse ohranjene izkopanine, ki pričajo o bogati preteklosti te majhne otoške deželice.
Pristanišče je polno pisanih ladij, ki se zgrinjajo z vseh koncev Evrope. Med njimi je precej takšnih s turško zastavo. Sosednji Bodrum je od Kosa oddaljen le 25 minut vožnje s hidrogliserjem. Mediteran in Orient sta tako tesno skupaj. Ob torkih je v Bodrumu odprta tržnica. Na stotine trgovcev in ljudi se zgrinja proti majhni mestni avtobusni postaji. Na nebu niti enega samega oblačka. Nobenega vetra. Le masa ljudi, ki se vali proti obljubljeni deželi. Bazar - nakupovalna meka. Globalizacija kot da se je rodila v Turčiji. Se jim pridruživa? vprašam Mitjo, ko opazujeva potnike, ki se vkrcavajo na palubo hidrogliserja, ki bo čez nekaj minut že drvel proti Turčiji. Seveda, zakaj pa ne, odvrne. Morda jutri. Ko bo v Turčiji semenj. Takrat odrineva. A to je že druga zgodba.

Brezplačen izvod

Naroči brezplačni izvodČe želite prejeti brezplačni izvod revije Horizont nam pišite na naš e-naslov pripišite vaše ime, naslov in telefonsko številko in poslali vam ga bomo brezplačno! (brezplačni izvod lahko naročite le enkrat)

Dogodki

Nova Zelandija v enem mesecu

19.09.2017 - dvorana Zemljepisnega muzeja, Gosposka ulica 16 v Ljubljani

Videti Galapagos in razumeti Darwinov razvojni nauk

17.10.2017 - dvorana Zemljepisnega muzeja, Gosposka ulica 16 v Ljubljani

Vietnam – kmetijstvo in pokrajinska pestrost

21.11.2017 - dvorana Zemljepisnega muzeja, Gosposka ulica 16 v Ljubljani

Zanimive povezave

ODKLOP

www.odklop.com

HRVAŠKA TURISTIČNA SKUPNOST

croatia.hr/sl-SI/Homepage

DUŠAN BERDNIK - POPOTNIK

www.duletravel.com

KLAS Avtobusni promet MS

www.apms.si

Kompas Novo Mesto

www.kompas-nm.si

Agencija Van GOGH

www.agencija-vangogh.si

QUO VADIS d.o.o.

www.quovadis.si

SONČEK

www.sonchek.com

KO DOGODIVŠČINA NE MORE POČAKATI NA JUTRI

www.nkbm.si/kredit-za-aktivne

Bookingpoint

www.bookingpoint.net

EXPLORA

www.explora.si

POTOVANJA PIRC

www.last-minute.si

STA Potovanja

www.stapotovanja.com

IZLETNIK Celje

www.izletnik.si

Potepuh

www.potepuh.si

PUTRA

www.putra.si

POZEJDON TURIZEM

WWW.POZEJDON-TURIZEM.COM

 
Aktualna številka
Nasveti za potovanja
Članki
Potopisna predavanja in dogodki
Priprava na potovanje
Vaši prispevki
Multimedija
Nagradne igre
Naroči revijo Horizont