Revija Horizont
Na vhodno stran Predstavitev revije Horizont Naroi revijo in dobi nagrado Pretekle tevilke revije Horizont

iskalnik:

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Kako si organizirate potovanja?

Preko turističnih agencij

Preko spletnih agencij

Individualno

Informacije

Naslov uredništva:

Revija Horizont

Radvanjska cesta 112,

2000 Maribor


Tel: 02 3312 758

Fax: 02 3312 757


e-naslov:

urednistvo@revijahorizont.com

 

V raj in nazaj-Potopis

Prispevek poslal(a) Franc Tominec


Potopis

Potovanje po Indoneziji

" V raj in nazaj "
Postojna dne: 13.05.2001
Indonezija

" V raj in nazaj "
Pustolovščina ni le želja posameznika ampak se skriva v vsakem človeku.
Srečen je tisti, ki mu uspe to željo izživeti.
Sebičen je tisti, ki to obdrži zase, kajti pripoved o doživetemu in izkušnje lahko pomagajo tistim, ki si želijo začeti in osrečijo tiste, ki si tega ne morejo privoščiti.
Frenk


Uvod
Nekaj osnovnih podatkov o državi.
Indonezija meji na naslednje države: Malezija in Bruneji na severu, Papua Nova Gvineja na vzhodu in Avstralija na jugu.
Velikost države je 1 919 443 kvadratnih kilometrov in za primerjavo je petkrat večja kot Japonska.
Vreme v Indoneziji je tropsko z dvomonsunskimi sezonami: od novembra do marca je deževno vreme in od junija do oktobra je sušno obdobje.
Temperature so čez vse leto od 20 C pa tja do 45 C v sušnem obdobju.
Glavno mesto Indonezije je Džakarta (Jakarta) , ki je imela po zadnji statistiki leta 1995 8 260 000 prebivalcev. Celotna Indonezija pa ima, ravno tako po statistiki iz leta 1994, 200 409 741 prebivalcev. Prebivalstvo letno narašča za 1.6 odstotkov.
Uradni jezik je Basa Indonesia in 95 odstotkov prebivalstva je muslimanov.
17 avgusta leta 1945 je Indonezija proglašena za samostojno republiko.

Zemljevid Indonezijskega otočja (13 677 otokov od tega je naseljenih 6 000 )
Ljubljana - odhod

Iz Brnika vzletimo uro in pol kasneje od predvidenega časa zaradi neugodnih vremenskih razmer v Frankfurtu.
Ko smo že nad Frankfurtom nam pilot sporoči, da bomo krožili še približno eno uro zaradi močnega snežnega meteža. Vzletimo tri ure kasneje zaradi okvare letala.
Na letališču sem spoznal dva slovenska para. Katarina in Božo, oba iz Ljubljane, sta namenjena na Tajsko, Franci in Marija, starejši par iz Trbovelj, pa v Avstralijo na obisk k prijateljem. Šele sedaj pa sem izvedel, da pristanemo tudi v Bangkoku na Tajskem.
Na začetku
Prihod v Bangkok ob 5.30 (od sedaj naprej 11.30). Eno uro ostanemo na letališču, da pretegnemo noge in pokadimo cigareto.
Že letimo proti Denpasarju, sedaj že brez Božota in Katarine. Ostanemo še Franci, Marija in jaz in hvala bogu še zadnje slovenske besede. Pristanek v Denpasarju, sledi hitro slovo od Francija in Marije, ki se sicer vračata v Slovenijo istega dne kot jaz. Odhod proti Jakarti.
Pristali smo. Ura je 18.40 in za mano je prav naporna vožnja, ki me je zelo izmučila. Naslednje, kar je sledilo, je bila dolga vrsta za prijavo in pregled vstopne vize.
Po utrudljivem čakanju sem le prišel do izhoda iz letališča in sedel v prvi taksi. Taksistu sem naročil naj me odpelje v Ibis hotel za katerega sem že prej z interneta izvedel, da je kar v redu.
Prijavil sem se le za eno noč in v recepciji zamenjal sto ameriških dolarjev za katere sem dobil devetsto petdeset tisoč rupij. Komaj sem čakal, da se oprham in vsaj malo spočijem, kajti za mano je bila res zelo dolga in naporna pot. Po krajšem počitku in spoznanju, da sem prispel na cilj sem se zamislil in odločil, da poiščem kakšen internet kotiček in obvestim prijatelje o mojem prihodu v Jakarto. V recepciji mi v polomljeni angleščini razložijo pot do nekega internet kotička, ki naj bi bil od hotela oddaljen približno petnajst minut hoje. Hkrati pa mi razložijo, da ni varno hoditi peš v ta predel ob tako kasni uri in me še povprašajo, če obvladam karate. Začuden in rahlo zmeden skomignem z rameni in odidem.
Takoj najdem lokal in napišem sporočila, ter se vrnem v hotel. V hotelu me najprej vprašajo, če sem našel želeno in ko jim povem,da sem našel kar sem iskal ter pri tem nisem imel nobenih problemov, so bili vsi začudeni. Končno se le odpravim spat.

Jakarta - dogodivščinam na proti
Ob osmih me zbudi hotelir. Takoj zatem se odpravim v restavracijo na zajtrk in po sveže ideje za naprej. Med zajtrkom se odločim, da si poiščem sobo v najzakotnejši ulici v mestu ( Džalan Džaksa ),saj naj bi bilo tam spanje najcenejše.
Po zajtrku sem se vrnil v sobo in se še enkrat stuširal. Spakiral sem nahrbtnik in poklical taksi. Od hotela pa do Jakse sem s taksijem potreboval dobre pol ure in to samo zaradi obupnega prometa. Taksistu sem odštel 25.000 rupij (cca 600 tolarjev) in se odpravil po ulici. Povprašal sem v kar nekaj hostlih in se na koncu odločil za sobo, ki je bila najcenejša. Za spanje nisem nameraval porabiti večino razpoložljivega denarja. Soba je bila za naše razmere v groznem stanju. Vse je smrdelo po plesni, prahu je bilo kot v kakšni zapuščeni kleti. Vrata so se zaklepala samo od zunaj in še to z obešanko, kopalnica pa je bila skupna in tako umazana, da sem se skoraj zjokal. Razpakiral sem stvari in se odpravil na krajši potep po soseski, da jo bolje spoznam, pa tudi zaradi orientacije.
Ustavil sem se pred Memory bar-om, vstopil in naročil pivo. Med pitjem sem opazoval ljudi.
Vsi obrazi so nasmejani in delujejo tako kot, da bi se vsi med seboj poznali. Starejši ljudje hodijo gor in dol po ulici in ponujajo cenene spominke redkim turistom. Mladi fantje in dekleta pa, kot sem opazil, ponujajo ljubezen turistom, ki zaidejo v to četrt.
Nebo je oblačno in približno vsake dve uri prične deževati. To ni tak problem kot vlaga in vročina, zaradi katere si cel prepoten. Zaradi velikega onesnaženja zraka pa človek smrdi kot, da bi bil zaprt v sušilnici za meso.
K meni prisede fant, ki mi deluje kot gay, me pozdravi in povpraša od kje sem. Povem mu, da prihajam iz Slovenije ( Evrope ) ter, da je bila Slovenija ena izmed republik bivše Jugoslavije. Debelo je pogledal in bilo je očitno, da za Slovenijo seveda še ni slišal, za Jugoslavijo pa tudi ne. Nato preskoči temo in me povpraša, če imam rad fante. Takoj mu povem, da sem poročen in da ne prihajam v Indonezijo zaradi seks turizma. On se zasmeje in pove, da enkrat ta teden pričakuje svojega fanta iz Londona, nato se poslovi in odide.

Ne dolgo za tem se prikaže deklica, ki ravno tako prisede in se mi predstavi kot Julija. Bila je zelo prijazna. Pogovarjala sva se o vseh mogočih stvareh. Med ostalim mi razloži, da je dobila ime po mesecu juliju, ker se je pač rodila v tem mesecu. Seveda za Slovenijo tudi ona še ni slišala. Zvečerilo se je in povabila me je igrati biljard v bližnji lokal. Biljard mi ni tuj in kmalu sem se počutil zelo domače. Požel sem kar nekaj ovacij prisotnih opazovalcev. Naveličal sem se igrati in Julija me je povabila na ogled njenega stanovanja, ki se je nahajal v bližini. Odšla sva v, za ta predel, zelo dober hotel. Poznala je vse v recepciji in za šankom. Julija je bila prva oseba, ki se mi je posvetila za dlje časa, pri tem pa mi ni ničesar ponujala.
Prišla sva pred vrata sobe in Julija je potrkala. Odprla ji je njena prijateljica, ki je bila v sobi s fantom. Predstavili smo se drug drugemu, nato pa so začeli pripravljati plastično stekleničko, ki je postajala vedno bolj podobna vodni pipi. Na aluminijasto folijo so nasuli neke kristalčke in prižgali svečo. Nad svečo so držali folijo in iz nje, s pomočjo vodne pipe vdihavali dim, ki je nastajal. Opazoval sem jih in postajal vedno bolj zmeden. Kako naj se izmuznem na lep način? Kako naj ostanem pri tem čimbolj ravnodušen? Med tem so mi že ponudili dim in razložili, da se tej "zadevi" reče SABU-SABU. Odklonil sem, češ da sem prej že nekaj popil in se usedel na posteljo ter jih začel opazovati. Postajali so vedno bolj živahni in polni energije.
Soba jim je postajala pretesna in odvečna, tako, da smo se kmalu vrnili v bar z biljardom.
Julija je izginila in k meni se je prisedla deklica, ki se mi je predstavila po imenu Angel. Vmes sta se mi predstavila še Ade, lokalni transvestit in najstarejša prostitutka Grace, ki jo kličejo kar " Madam Jaksa". Igral sem biljard in pil pivo, deklica pa se me je držala kot klop.
Večer je bil dolg in ura je bila že krepko čez tri zjutraj. Pozdravil sem vse in se odpravil proti svoji sobi. Angel pa mi je kar sledila in vprašala, če ji posodim za taksi. Rekel sem ji, da imam s seboj zelo malo denarja in še tega potrebujem za jutranjo kavo in cigarete. Prosila me je, če lahko prespi pri meni. Privolil sem z obrazložitvijo, da moj namen ni spati z njo in da ji delam samo "tehnično" uslugo. Malce užaljeno me je pogledala in me prijela pod roko, kot da se poznava že nekaj let.
Prišla sva v sobo. Slekel sem se in zlezel v posteljo, Angel pa se je ulegla poleg mene kar oblečena.
Zjutraj sva se zbudila okrog devete ure in odšla na kavo v Memory bar.
Ko sem srkal svojo prvo jutranjo kavo in užival na toplem soncu, ki se je že kazalo med oblaki, je Angel kar brez besed odšla. Kasneje, ko sem srečal Julijo in ji povedal kaj se je zgodilo, mi je vsa nasmejana povedala, da tukajšnje deklice pač tako lovijo tujce. Odšla je in pripeljala nekega belca ter mi ga predstavila.

Bil je Italijan iz Bologne, po imenu Pier. Govoril je zelo dobro angleščino in tudi zelo hitro, kot je značilno za Italijane. Julija je spet izginila, s Pierom pa sva se usedla in začela pogovarjati o Indoneziji, politiki, tukajšnjih prebivalcih, hrani in še marsikaj. Omenil sem mu, da sem bil z Julijo v hotelski sobi kjer so kadili SABU-SABU. Razložil mi je, da so to kristali meta amfetaminov, ki učinkujejo podobno kot extasy. Opozoril me je, naj ne zahajam več v ta hotel, češ da je lastnik policist, ki prodaja drogo. Pier mi je še povedal, da živi v Jakarti že dve leti in da posreduje pri izvozu Rolex ur v Evropo in Ameriko. Vprašal me je, če bom jedel SATE in mi razložil, da so to pečeni koščki piščanca nataknjeni na paličice. Pojedla sva, poleg naju pa sta se usedli že dve novi deklici, ki sta imeli izjemen smisel za humor. Zabavali smo se in smejali. Čas je tukaj res nepomemben.

Tako je minilo nekaj dni in Pieru sem povedal, da nameravam oditi na Lombok in tam preživeti kakšnih petnajst dni. Pohvalil je mojo odločitev in dodal, da je ta otok res fantastičen. Povedal mi je tudi, da bomo pri njemu dan pred mojim odhodom priredili zabavo.
Minilo je še par dni in priskrbel sem si povratno letalsko karto do Lomboka. Pier je na zabavo povabil nekaj prijetnih deklic. Med njimi je bila tudi Julija. Nabavil je SABU-SABU in stlačili smo se v taksi, ter se odpeljali v bogato mestno četrt. Četrt je bila res nekaj posebnega in lahko bi jo primerjali z Ameriškim Beverly Hillsom. Hiša je imela pet spalnic, pet kopalnic, kuhinjo, sprejemno sobo, dnevno in verando. V hiši nas je pričakala hišna pomočnica, prijazna domačinka Sonja. Za hišo je bil vrt v katerem so se bohotila vsa možna sadna drevesa, od mangostena pa do nam bolj znane papaje. Na vrtu je bil tudi lep in predvsem zelo čist bazen. Najprej sem skočil v bazen in si končno privoščil pravo osvežitev. Pier in dekleta pa so si medtem spet pripravljali "opremo" za uživanje SABU-SABU-ja. Zabava je bila kar posrečena in naslednji dan sem spal kot ubit. Popoldan sem se poslovil od vseh in se odpravil na letališče.
Slon v naravnem okolju
Lombok – rajski otok

Letel sem iz Jakarte in prva postaja je bila Joggyjakarta, kjer sem imel kakšno uro časa za cigareto in pijačo.
V majhni trgovinici, ki je bolj spominjala na kiosk, sem kupil igralne karte in turistični vodnik oziroma slovarček indonezijskega jezika.
Nadaljevanje poti, se je končalo v Mataramu glavnemu mestu otoka Lombok.
Na letalu, sem spoznal dve dekleti iz Danske. Na otoku sta že imeli rezerviran hotel na isti lokaciji kamor sem bil namenjen tudi sam. Povedali sta mi, da ju pride iskat hotelski šofer in da grem lahko zraven. Sprejel sem povabilo in na letališču nas je res čakal šofer, ki se nam je predstavil z imenom Sapii. Takoj je razložil, da naj ga kličemo Sapii in ne Sapi, ker slednje v njihovem jeziku pomeni krava. Vsi skupaj smo se pošteno nasmejali. Konny in Anja sta odšli v svoj hotel, jaz pa sem se odpravil na iskanje, moji denarnici primerno prenočišče. Ustavil sem kombi in voznika povprašal za poceni sobo. Rekel je naj prisedem, po petnajstih minutah vožnje pa sva že bila pred razpadajočim hotelom. V recepciji sem vprašal za ceno s katero sem se strinjal in si ogledal bungalov. Ko sem razpakiral svoje stvari in se stuširal, sem se odpravil na plažo, ki je bila res rajska.

Odpravil sem se na obisk k Konny in Anji. Skupaj smo odšli na njuno plažo, ki je bila zelo umazana od raznih naplavin. Predlagal sem jima, da gremo na sprehod po moji plaži, ki je čistejša in obe sta se strinjali. Med sprehajanjem po mivki in čofotanju po morju se nam je približal nasmejan ribič. Ribe je lovil tako, da je z obale v morje metal s kamnom obteženo vrvico. Nekaj časa smo ga opazovali, nato pa sem ga povprašal, če se lahko preizkusim tudi jaz. Takoj mi je dal vreteno z vrvico. Začel sem vrteti, odvrgel sem vrvico, ki pa je poletela le nekaj metrov v vodo. Vsi ribiči, ki so se nam v tem času približali, so se pričeli smejati in hihitati. Zanje je bil to del cirkuške predstave. Starejši ribič me je povprašal za cigareto in dal sem mu paket tobaka, ki sem ga prinesel s seboj iz Slovenije. Nasmejal se je in izginil. Mlajši ribič pa se je trudil, čeprav v polomljeni angleščini, pogovarjati z nami.
Po kratkem času sem z dekletoma odšel nekaj pojesti in spiti. Omenili sta mi, da sta naslednji dan zmenjeni z Sapiijem za celodnevni ogled otoka.
Vprašali sta me, če se jima pridružim. Takšno priložnost sem z veseljem izkoristil.
Naslednji dan me je zbudila Konny, ki me je prišla iskat za potepanje po otoku. Odpravili smo se proti Kuti.
V Kuti naj bi bile najlepše plaže na Lomboku in kasneje sem se prepričal, da je to res, kajti plaža je bila res fantastična. Rdečkasta mivka in kristalno čisto morje. Vzeli smo si čas za kopanje in sončanje.
Sapii pa je ves ta čas dremal v avtomobilu. Za nazaj, smo se po poti ustavili v Prayi in si ogledali kako ročno, s statvami izdelujejo različno blago (preproge, saronge itd). V Sukarari pa smo si ogledali kako izdelujejo vse mogoče izdelke iz gline. Ustavili smo se še v vasi, kjer živijo domorodci Sasaki.
Nazaj smo se vrnili pozno zvečer in zopet odšli igrat biljard. Konny in Anja sta mi povedali, da naslednji dan odhajata na Bali. Poslovili smo se in odšel sem na obalo. Tam je bil že znani ribič, ki me je prišel pozdravit. Predstavila sva se in povedal mi je, da se kliče Musle. Vprašal me je ali govorim tudi Italijansko in odgovoril sem mu, da znam, ampak zelo malo. Prosil me je, če ga lahko kaj naučim. Dogovorila sva se, da ga jaz naučim italijansko, on pa mene indonezijsko. Začela sva se pogovarjati in medtem je prišel še starejši ribič Muhamad, ki mi je takoj ponudil domač tobak. Pokadil sem cigareto in se poslovil, ker je bila že trdna noč. Musle-ju obljubil sem, da z lekcijo lahko nadaljujeva naslednji dan.

Naslednje jutro sem po zajtrku odšel na obalo, sedel na mivko in kadil. Opazoval sem morje in občudoval valove, ki so veliki tudi do treh metrov. Vročina je bila kar znosna, saj na Lomboku vedno vsaj malo pihlja. Od daleč sem opazil ribiško barko, ki se mi je vedno bolj bližala. Kmalu sem zagledal znane obraze. Bili so Musle, Mohamed in ostala druščina, ki so se že vračali z ribolova.
Približali so se obali in priskočil sem jim na pomoč pri vlečenju čolna na hribček, stran od valov. Zahvalili so se mi in mi ponudili kavo. Z njimi sem prebil cel dan, z Musle-jem sva celo lahko nadaljevala z lekcijo.
Nekega dne me je Musle povabil na obisk v njegovo vas, da me predstavi staršem, bratom in sestram. V najem sem vzel motor in odpeljala sva se v približno dve uri oddaljeno vasico.
Predstavil me je družini, ki je prvič v življenju videla belega človeka. Zabaval sem se, ko sem jih pozdravil v njihovem "Sasak" jeziku. Bili so začudeni in začeli so se smejati. Čas je minil v medsebojnem spoznavanju.
Nazaj grede sva se ustavila še v Narmadi in si ogledala zelo lepo urejen vrt, ki je včasih pripadal domorodskemu vladarju. Ko sva prišla nazaj sem vrnil motor in se vrnil na obalo, kjer sem pomagal vleči mrežo in v zahvalo so mi spekli ribe in riž ter ponudili kavo. Na mivko smo narisali kvadrat in se igrali igro, ki je zelo podobna naši igri tri v vrsto. Ura je bila že pozna in odšel sem spat.

Naslednji dan sem kot po navadi odšel na obalo, kjer sem užival ob pogledu na čudovito pokrajino. Zjutraj je na obali čudovito mirno in tiho, le v daljavi je bilo slišati petje ptic in kričanje opic. Spet sem se dobil z Muslejem in Mohamedom. Slednji me je povabil na sprehod. Med sprehodom mi je razkazoval različna drevesa in mi govoril imena le teh v Sasak jeziku. Jaz pa sem, kolikor mi je dopuščalo znanje, prevajal v angleščino. Sedla sva na mivko in opazovala otroke, ki so igrali nogomet. Zdelo se mi je mi je, da je zelo srečen, ker se druži s človekom čisto drugega značaja in druge rase. V očeh mu je bilo razbrati zadovoljstvo.
Kasneje, ko smo bili zopet vsi zbrani pri vsakdanjem klepetu, je poskušal narediti premet in pristal na hrbtu. Vsi smo se mu smejali in tudi sam se je nasmejal od srca. Za njegova leta bi rekel, da je v primerjavi z evropskimi vrstniki pravi akrobat, saj jih je imel krepko čez šestdeset.

V takem vzdušju so mi dnevi minevali kot bi švignil in napočil je čas, ko so se ribiči morali preseliti na drugo obalo, kjer naj bi bil ulov rib večji. Vsi so mi stisnili roko in me objeli. Med fotografiranjem odhoda so mi mahali v slovo in obljubili, da se pridejo poslovit ob mojem odhodu z otoka. Bilo mi je zelo hudo, vendar čustev nisem pokazal in sem jim nasmejan mahal v slovo.

Naslednji dan sem že spoznal novega domačina, ki me je impresioniral, kako je s svojim znanjem japonščine pomagal kolegu prodajati spominke japonskim turistom, ki seveda ne obvladajo nobenega drugega jezika. Z njimi je govoril, kot da bi bil sam Japonec. Ogovoril sem ga in predstavil se mi je kot Kasim. Kasneje mi je pričel pripovedovati svojo življenjsko zgodbo. Dolga leta je prodajal drogo na Baliju in tam se je spoznal s hčerko japonskega jakuzija. Zaljubila sta se, toda njen oče ni bil ravno navdušen nad njuno ljubeznijo in se ga je na vsak način hotel znebiti, zato se je bil primoran vrniti na rodni otok. Tukaj živi že kakšno leto in ker nima zaposlitve, s svojim znanjem japonščine pomaga svojim kolegom domorodcem, pri prodaji spominčkov tem množičnim turistom. Od tega si prisluži nekaj denarja za vsakodnevne potrebe. Še vedno pa je v dobrem odnosu z bivšo ljubeznijo, ki mu v najtežjih trenutkih priskoči na pomoč z denarnim nakazilom. S tem denarjem pa pomaga tudi kolegom, da v primeru slabe prodaje ne ostanejo brez dnevnega obroka. Za njih je pripravljen tvegati tudi svoje življenje in oni ravno tako za njega.

Po nekaj dneh skupnega druženja mi je zaupal, da je alkoholik. Nekajkrat sva se ga skupaj malce napila ter prebila nekaj ur skupaj med igranjem biljarda. Zaupal mi je, da ljudstvo Sasak še vedno uporablja črno magijo, v kar sem se v naslednjih dneh prepričal tudi na lastne oči.

Prišlo je do spopada med tremi možmi iz Balija in domačinom, ko ga je eden poskušal zabosti z nožem, se je ta ukrivil. Možje so zaprepadeno pogledali in zbežali. Kasim mi je razložil, da črno magijo uporabljajo tudi za pridobitev naklonjenosti deklet, ki jih sicer niti ne pogledajo. Na koncu pa se poročijo ravno z njimi. Med pohajanjem po naselju mi je Kasim pokazal hišo, kjer prebiva njegova bodoča deklica. Med razlaganjem je bil ves blažen. Toda čakati jo mora po cel teden, ker deklica študira pravo in prihaja domov le ob vikendih.
Kasim
Obljubil mi je, da bo za moj odhod priredil zabavo. Povedal mi je še, da sem edini belec, ki se mu je kdaj zaupal. Spoštovanje pa sem si pridobil samo zato, ker sem edini, ki se je brez obotavljanja usedel med njih na tla in se šalil na isti način, kot se šalijo oni. Veseli so bili, ker se nisem vedel vzvišeno, kot vsi ostali turisti. Igral sem se z njihovimi otroki, se pogovarjal o vsem mogočem in poskušal sem jim pomagati z raznimi nasveti o boljši prodaji spominkov. Eden redkih belcev sem bil, ki je sočustvoval z njihovo situacijo.
Nekega dne se odločim, da si ogledam pragozd. Povprašam Musle-ja, če gre z mano in v nekaj minutni akciji sem že imel šoferja s katerim sem se dogovoril za odhod.
Po poti smo se ustavili na tržnici, kjer sem kupil arašide, banane in vodo. Mučna vožnja po vročini se je končala po nekaj urah.
Prispeli smo do majhne vasice in od tam nadaljevali peš v pragozd. Prizor je bil veličasten, kakšna dva kilometra čisto gostega rastlinja vse tja gor proti gori Rinjani. Malce me je bilo strah ker sem v vsakem grmičku pričakoval kakšno kačo ali pajka.
Vročina je bila neznosna, temu je botrovala še grozna vlaga. Pragozd je bil čudovit na pogled, povsod živo zeleno drevje in trave. Po drevesih so se podile opice in slišati je bilo glasno oglašanje papig. Hodili smo skozi zelo težko prehodne predele gore Rinjani. Ko pa smo zagledali slap sredi gozda se nam je naš trud poplačal. Kako uro ali dve smo se nastavljali slapu, ki je ledeno mrzel deloval na naša telesa kot super masažni aparat.
Kmalu smo se odpravili naprej po gozdu kjer smo si izbrali prostor za spanje. Pripravili smo si spalne vreče nad njih pa razpeli platno proti dežju. Utrujeni smo zaspali kot ubiti.
Naslednje jutro smo pospravili in se odpravili nazaj proti vasici, kjer nas je čakal šofer. V Senggigi smo prispeli vsi veseli, utrujeni in polni vtisov iz pragozda.

Spet na starem tiru, na obali pomagam ribičem vleči mrežo.
Danes smo imeli srečo in nekaj kilogramov rib bomo prodali v na tržnici mestu. Z denarjem od prodaje, smo kupili nekaj riža, kavo in petrolej za svetilke, ki jih nujno potrebujemo za nočni ribolov.
Proti večeru se odpravim na zahodni del obale kjer me pričaka čudovit sončni zaton. K sreči imam fotografski aparat in ovekovečim ta enkraten prizor. Za hip mi misli odplujejo domov in pomislim, da tudi kjer je lepše kot doma ima človek vedno domotožje.
Čas na Lomboku se mi počasi izteka in temu primerno tudi moj denar, ki sem ga večino porabil za napolitanke in multivitaminske sokove, ki sem jih razdajal otrokom. Smilili so se mi, ker so jedli le riž, neke vrste sladki krompir, ki se mu reče: " Ubi " in kakšno ribo na žaru. Musle mi je prišel povedat, da odhaja ribiška bratovščina v drug zaliv, kjer naj bi imeli več sreče z ribolovom.
Vsi so se prišli poslovit od mene in mi obljubili da me pridejo pozdravit preden odletim z otoka. Naslednji dan, ko sem se zbudil kot ponavadi najprej odšel na obalo, ki je bila prelepa kot vedno, ampak bila je brez življenja ribiči so jo dopolnjevali, bili so del nje.
Srečal sem Kasima, ki mi je prišel povedat, da bo s kolegi priredil piknik za moj odhod v vasi. Povabil me je na kavo, kjer sem se ponudil da jaz kupim ribe na tržnici in da priredimo gala večerjo za vse poznane. Seveda se je mojega predloga zelo razveselil in takoj sva začela sestavljati " bojni plan ".
Napočil je čas za zabavo. S Kasimom sva se zjutraj odpravila z javnim prevozom v mesto na tržnico po ribe. Zbarantala sva se za ugodno ceno in za lepe velike ribe katerih ne vem imen, ker so za vse domačine vse ribe le "ikan". (Za primerjavo cca sedem kilogramov rib nas je stalo le tisoč tolarjev s tem, da so nam jih za to ceno tudi očistili.) Ribe sva odnesla v vas kjer so nas vsi veseli pričakovali. Nabava se še ni končala Kasim mi je zaupal, da si bomo privoščili tudi riževo žganje ( arak ), kupila sva pet steklenic žganja in nekaj steklenic sokov za otroke.
Vsi smo nestrpno pričakovali večer, ko naj bi se zabava pričela. Med tem sva s Kasimom igrala biljard in se pogovarjala o moji in njegovi prihodnosti. Povedal sem mu, da me zelo zanimajo cene zemljišč in navdušeno mi je razlagal, da so zame to zelo ugodne cene. Ponudil se mi je z besedami: " Frenk kupi zemljo na Lomboku in pridi z družino. Imel bi lahko lokal in jaz bi delal zate " Smeje sem mu povedal, da je vse možno nekega dne seveda.
Zvečerilo se je in odpravila sva se proti vasi kjer so bili že vsi zbrani. Povedali so mi, da bomo zraven rib jedli riž in pili arak, kot poslastico pa bodo ženske pripravile kokosovo torto. Zakurili so ogenj in zabava se je pričela. Kasim me je spet presenetil, ko je od nekje privlekel kitaro in začel igrati kot kak profesionalec. Peli so mi njihove pesmi, ki zvenijo čudovito in pesmi so zelo, zelo podobne havajskim, kar me je zelo presenetilo. Meni so ponudili bobne in trudil sem se spremljati njihove napeve. Po obilici hrane, ki je bila precizno in izvrstno pripravljena, ter po nekaj popitih kozarčkih araka so se mi zdele njihove pesmi že bolj domače in moje bobnarsko znanje se je vedno bolj izboljševalo. Z njimi sem mrmral pesmi in bilo je božansko. Ne vem koliko je bila ura ampak vem da smo počasi eden za drugim popadali v spanec. Nekateri kar sede, jaz pa sem se se zvil kot hrček in zaspal kot otrok v materinem naročju. Bil sem srečen in počutil sem se varno kot nikjer drugje. Okrog enajstih naslednjega dne smo se počasi prebujali in naši obrazi bi znali povedati kako močan je arak. Znova smo zakurili in spekli še preostale ribe. Hrana mi je zelo teknila. Opazoval sem jih med pripravo hrane in zazdelo se mi je skoraj kot obred.
Ribič
Vsi so molče grabili ribe in riž z golimi rokami in ta pogled je bil naravnost čaroben. V glavi mi je rojila misel, da tako dobre in obilne hrane mogoče še dolgo ne bodo zaužili. Kajti revščina in brezposelnost je neizmerna. V vsej krizi, ki jo ta narod preživlja pa so ostali skromni ,veseli in duhovno zelo močni.
Kot človeka z določenimi standardi in evropsko kulturo sem bil očaran nad temi ljudmi, njihovo željo po druženju in vsemi mogočimi vprašanji. Radovedni so bili kot majhni otroci, mogoče zaradi pomanjkanja osnovnega znanja mogoče pa le zaradi človečnosti, ki jo je pri nas vedno manj.

S Kasimom sva naslednji dan postopala po mestu v smrtni tišini, kajti oba sva vedela da je to moja zadnja noč na otoku. Zvrnila sva nekaj kozarčkov in stežka me je poprosil za uslugo z besedami: " Frenk, ko boš imel kaj denarja mi prosim obljubi, da mi pošlješ kavbojke Lewis. Od malega sem si jih želel in v moji situaciji si jih ne morem privoščiti. " Smeje sem mu rekel, da ni problema in da mu jih pošljem po pošti ( ko bom imel denar ).
Sedla sva se zraven četverice, ki so igrali domino na pločniku in Kasimu sem omenil da bi rad poskusil. Takoj zatem sva že igrala. Igra je bila zanimiva še najbolj pa kazen. Za kazen namreč si moral imeti obešeno stekleničko soka za ušesom.
Kasneje sva igrala še biljard in se pozno ponoči odpravila vsak k sebi spat. Kasim je še od daleč zakričal: " Frenk zjutraj se dobiva na ulici in spijeva kavo! ". Odšel sem v svojo sobico in pred spanjem spakiral nahrbtnik in si pripravil čisto obleko za zjutraj. Kar stežka sem zaspal in še težje zjutraj vstal.
Kasim me je že od daleč pozdravljal izpred ulične prodajalne kave ves nasmejan, kot ponavadi. Sliši se malo čudno ampak kava v tej hudičevi vročini zelo paše. Ko so naju zagledali ostali prijatelji, so pritekli drug za drugim in me hiteli trepljati po ramenu. Vsi so mi zaželeli srečno pot nazaj v Jakarto in domov.
Poslovil sem se skoraj od vseh znancev in prijateljev, Kasim pa me je objel kot brata in močno mi je stisnil v roko. Njegove oči so bile tik pred jokom zato se je naglo obrnil in kar odšel.
Pripravil sem prtljago in jo znesel na ulico kjer sem čakal na kak javni kombi, ki vozi v mesto, kajti taksiji so zelo dragi na otoku. Med čakanjem sem presenečen zagledal kakih petdeset znancev, ki so me prišli pospremit in za mano so mahali dokler se je videlo.
Pot do letališča je bila zelo utrudljiva, delno zaradi vročine delno zaradi vse svoje opreme, ki sem jo moral stiskati med koleni ob sebi, da so lahko zraven sedli še drugi potniki.
Jakarta – drugič
Polet je bil še kar udoben s postankom, ki je trajal kakšno uro. V Jakarti sem bil že kot doma zato sem preslišal vsa moledovanja letaliških taksistov in najel lokalni taksi, ki je občutno cenejši od letaliških. Šoferju sem povedal naslov in ga spodbudil v lokalnem jeziku: " Hitro hitro ! " Odpeljal me je na naslov mojega prijatelja Piera, ki mi je pred odhodom na Lombok zagotovil spanje in hrano v njegovi hiši. Prispela sva v slabih dveh urah vožnje.
Pozvonil sem in na vratih se je prikazala nasmejana Sonja in mi pomolila pred nos kos papirja, na katerem je pisalo: " Dobrodošel Frenk! Razpakiraj, in se počuti kot doma jaz sem odšel v Jalan Jakso in se vrnem kasneje. Pier " Razpakiral sem in se stuširal, nato sem ob kavici kramljal s Sonjo in odšel spat.
Nekakšna označba...
Pier me je zbudil okrog enih zjutraj in me vesel pozdravil, kramljala sva skoraj do jutra. Drugi dan sem se prvič zbudil ob dvanajstih in s Sonjo čakal, da se zbudi tudi Pier. Ura je bila skoraj tri, ko je Pier končno vstal, malo sva se še pogovarjala nato pa odšla na Jakso. Ko sva prispela me je najprej z razprtimi rokami prišel pozdravit Ade in takoj za njim še Madam Jaksa. Od daleč mi je pomahala Julija in k meni se je bližala Angel, ki me je pozdravila nato pa začudeno vprašala če sem še v Indoneziji. Smeje sem ji povedal, da sem bil na Lomboku in da ostanem v Jakarti še nekaj dni.
S Pierom sva odšla v Cyber Caffe, kjer sem odpisal vsem, ki so mi pisali in se napovedal v Slovenijo čez slab teden dni.
Do poznih večernih ur sva s Pierom postopala po Jaksi. Pier je kot po navadi iskal " robo ", jaz pa sem se zabaval v lokalu z živo glasbo ob pogledu na plešoča dekleta. Spat sva odšla oba utrujena vsak od svoje " doze ". Naslednje jutro sem pustil Piera spati, jaz pa sem si ogledal to bogato četrt Jakarte. V njej je bilo videti same tuje poslovneže, čudovite avtomobile in hiše z velikimi vrtovi in bazeni. Vse je bilo varovano z visokimi ograjami in nad njimi se je svetlikala bodeča žica. Ta del mesta je bil zelo čist in na tleh in ob poti nisem opazil nobenih smeti. Tudi potepuških psov in mačk ni bilo opaziti.
Vrnil sem se v hišo, kjer sem se odšel malo namakati v bazen, kajti v Jakarti si lahko samo po nekaj korakih hoje čisto prepoten. Pier se je zbudil in odšla sva spet na Jakso kjer se je dogajala stalno ista scena. Dekleta so lovila stranke. " Fantje " so se ponujali starejšim Angležem in Avstralcem. Ostali pa so sloneli po vogalih in ponujali SABU-SABU ali Joint.
Odšel sem v lokal kjer sem med srebanjem kave opazoval vsa ta dogajanja. Tudi otroci so hoteli zaslužiti kakšno rupijo in so z majhnim konjičem in vozičkom ponujali prepotenim turistom prevoz po ulici. Pier je medtem iskal svojega dilerja.
Dobila sva se ko se je že zvečerilo, malo sva še postopala in kramljala z družbo nato pa odšla domov.
Zadnji dan, sem si pripravil vso mojo prtljago, si pripravil čisto obleko, ter dolge hlače za na letalo. S Pierom sva preračunala pot do letališča in ugotovila, da je bližje in seveda cenejše, če odidem s taksijem iz Jakse. Pomagal mi je prenesti prtljago v taksi in odšla sva na Jakso, kjer sem pustil mojo kramo v sobi Pierove prijateljice Jenni. Imel sem še kake štiri ure do odhoda zato sem odšel pozdravit vse, ki sem jih poznal. Vsem sem nekako moral obljubiti, da se še kdaj vrnem. Hiteli so me objemati in občutek je bil čudovit. V tem človek spozna, da je mogoče v kratkem času spoznati veliko čudovitih ljudi in nekateri med njimi so lahko zelo dobri prijatelji.
Pier ni nikamor hitel kot ponavadi ampak je z mano zvesto čakal uro, ko bom odšel. Objela sva se, kot edina prijatelja na svetu in obljubila sva si, da ostaneva na vezi preko elektronske pošte. Obljubil mi je da me obišče v Sloveniji takoj ko bo odšel na obisk k mami v Italijo. Skupaj sva počakala taksi in še dolgo sem jih gledal kako so mahali za mano.

Odhod
Na letališču potrdim karto in se " rešim " prtljage nato se v čakalnici udobno zleknem v stol in čakam na vkrcanje.
Že sem na letalu in letimo proti Dempasarju, kjer me verjetno čakata že Franci in Marija.
Takoj po pristanku ju že iščem in takoj zagledam dva znana obraza. Vsi se razveselimo ponovnega snidenja, jaz pa še posebej slovenskega jezika. Kramljamo in si izmenjujemo izkušnje in mnenja vse do vkrcanja proti Bangkoku.
Med letom utrujen zaspim. V Bangkoku se spet vkrcamo za let proti Frankfurtu in s potrditvijo kart končno lahko sedimo eden blizu drugega. Veliko se nismo pogovarjali, ker sem jaz večino leta prespal. V Frankfurtu smo imeli malo več časa za klepetanje, kjer smo si izmenjali naslove in telefonske številke.
Let do Ljubljane je bil kratek in občutek, da se bližam domu je kar vrel v meni. Sedaj sem pa že kar norel od neučakanosti.
Pristali smo srečno in po predvidenem urniku. Na hitro smo se poslovili in odšli vsak po svoje. Iz telefonske govorilnice sem poklical kolega iz Ljubljane, ki me je prišel iskat in me odpeljal k ženi in hčerki v Postojno.

Povzetek popotovanja
Na splošno me je Indonezija navdušila s prečudovito naravo, kristalno čistim in toplim morjem.
Ravno tako me je navduševala odprtost ljudi, ki nam niso enaki ne po veroizpovedi, barvi kože in načinu življenja, temveč so v primerjavi z Evropejci ali bolje rečeno nami Slovenci dosti bolj radoživ, iskren, nesebičen in zelo miroljuben narod, poln vprašanj in želja.
Vedno so mi stali ob strani in ne glede na to koliko sem bil " vreden " v primerjavi z njimi vedno ponudili del hrane pa čeprav je bila to njihova zadnja pest riža.
Vtis o tem ljudstvu me bo verjetno spremljal od tega trenutka dalje vse življenje.
Če bi to izkušnjo prenesel med svoje narodnjake bi se pri nas po moje dosti lepše živelo in življenje bi dobilo čisto drugi pomen kot ga ima danes.

Mali besednjak Indonezijskega jezika

Številke: Ena Satu, Dva Dua, Tri Tiga, Štiri Impat, Pet Lima, Šest Enam, Sedem Tuđuh, Osem Delapam, Devet Sembilan, Deset Sepulu

Razno:
Dobrodošel Selamat Datang
Dobro jutro Selamat Pagi
Dober dan Selamat Sore
Lahko noč Selamat Tidur
Nasvidenje Selamat Đalan

Kako si ? Apa kabar ?
Dobro hvala. Kabar baik.
Oprostite Permisi
Hvala lepa Terima kasi
Prosim Sama Sama
Ne hvala! Tida mau !
To brošuro sem napisal v meni razumljivem jeziku, ker nisem pisatelj in ne pripovednik.
Sem čisto navaden človek, ki ima to srečo v življenju, da mu je bila dana ta možnost potovati in spoznavati svet in ljudi.

Posebna zahvala pa velja moji ženi Vesni in hčerki Teji,ki mi na vsakem potovanju stojita ob strani in spoštujeta mojo avanturistični žilico.

Frenk

Brezplačen izvod

Naroči brezplačni izvodČe želite prejeti brezplačni izvod revije Horizont nam pišite na naš e-naslov pripišite vaše ime, naslov in telefonsko številko in poslali vam ga bomo brezplačno! (brezplačni izvod lahko naročite le enkrat)

Dogodki

Vietnam – kmetijstvo in pokrajinska pestrost

21.11.2017 - dvorana Zemljepisnega muzeja, Gosposka ulica 16 v Ljubljani

Zanimive povezave

ODKLOP

www.odklop.com

HRVAŠKA TURISTIČNA SKUPNOST

croatia.hr/sl-SI/Homepage

DUŠAN BERDNIK - POPOTNIK

www.duletravel.com

KLAS Avtobusni promet MS

www.apms.si

Kompas Novo Mesto

www.kompas-nm.si

Agencija Van GOGH

www.agencija-vangogh.si

QUO VADIS d.o.o.

www.quovadis.si

SONČEK

www.sonchek.com

KO DOGODIVŠČINA NE MORE POČAKATI NA JUTRI

www.nkbm.si/kredit-za-aktivne

Bookingpoint

www.bookingpoint.net

EXPLORA

www.explora.si

POTOVANJA PIRC

www.last-minute.si

STA Potovanja

www.stapotovanja.com

IZLETNIK Celje

www.izletnik.si

Potepuh

www.potepuh.si

PUTRA

www.putra.si

POZEJDON TURIZEM

WWW.POZEJDON-TURIZEM.COM

 
Aktualna številka
Nasveti za potovanja
Članki
Potopisna predavanja in dogodki
Priprava na potovanje
Vaši prispevki
Multimedija
Nagradne igre
Naroči revijo Horizont