Revija Horizont
Na vhodno stran Predstavitev revije Horizont Naroi revijo in dobi nagrado Pretekle tevilke revije Horizont

iskalnik:

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Kako si organizirate potovanja?

Preko turističnih agencij

Preko spletnih agencij

Individualno

Informacije

Naslov uredništva:

Revija Horizont

Radvanjska cesta 112,

2000 Maribor


Tel: 02 3312 758

Fax: 02 3312 757


e-naslov:

urednistvo@revijahorizont.com

 

Po sledeh Kristusa in vojne

Prispevek poslal(a) Nina Križanec

Besedilo: Nina Križanec

Po sledeh Kristusa in vojne

»Če pozabim tebe, Jeruzalem, naj mene pozabi moja desnica!« (Ps 137,5).

Po treh tednih potovanja po Egiptu smo se odpravili v Jordanijo, do katere pa navsezadnje sploh nismo prišli. Iz Campa Camelot v Dahabu smo se odpeljali z mini busom proti meji z Izraelom. Pri vstopu v Izrael so nas temeljito pregledali in kljub temu da smo bili pregledov vajeni že iz Egipta, je bilo drugače. Ugotovili smo, da se moramo v Izraelu obnašati bolj resno in da se nikakor ne smemo šaliti, da bombo sicer imamo, smo jo pa skrili.
Slabo uro smo morali čakati na avtobus, ki je peljal do Eilata. Hanna ne bi bila Angležinja, če ne bi na obali odkrila nekega stola, ga postavila v vodo in si šla namakat nog. Avtobus je bil moderen in kmalu smo odkrili, da je Izrael prava Evropa, medtem ko je Egipt daleč od tega. Že na urejenosti pokrajine se pozna, da Egipt ni tako daleč v napredku kot njegova sosednja država Izrael. Veliko smo se pogovarjali o vojni, ki pa je še ni bilo čutiti nikjer. Preko Izraela smo hoteli v Jordanijo, da bi si ogledali Petro. Ko smo ugotovili, da je izstopna taksa iz Izraela 77 NIS, smo zaradi pomanjkanja denarja morali spremeniti svoj načrt, zato smo jo mahnili kar v Jeruzalem. Okusili smo pravi čar popotništva, ker smo samo približno vedeli kako in kam. Med 5-urno avtobusno vožnjo smo se ustavili ob Mrtvem morju. Tako se imenuje zato, ker v njem ni ničesar živega. Nekajminutni postanek ni bil dovolj dolg, da bi preizkusili, kako je ležati na vodi in brati časopis, lahko pa smo namočili dlani. Zaradi kalcijevega klorida je voda oljasta, zaradi velike količine bromida in kalcijevega klorida pa zelo peče, če jo okusimo. Mrtvo morje je globoko ponekod tudi do 400 metrov, njegova gladina pa je približno 410 metrov pod gladino Sredozemskega morja.

Ob Zidu žalovanja čakajo Mesijo
Zvečer smo prispeli v Jeruzalem, utrujeni od celodnevne vožnje. Šli smo v stari del mesta v hostel Al Arab, kjer pa nas niso preveč lepo sprejeli. Lastnik je rekel, da ima rajši prazno hišo. Vendar smo ostali, ker je bilo to najcenejše prenočevanje v mestu (18 NIS na noč), mi pa po celem mesecu potovanja tudi nismo imeli več toliko denarja. Zahtevali smo čiste rjuhe, da bi se vsaj malo zaščitili pred vso umazanijo, v kateri so živeli lastniki hostla.
Kljub temu da smo bili utrujeni, tako hudo le še ni bilo, da ne bi šli vsaj do Zida objokovanja. Verni ali ne, na vse je naredil določen vtis. Zahodni zid ali Zid objokovanja/žalovanja je edino, kar je ostalo od Salomonovega templja. Zid vernim Židom pomeni sveto mesto za molitev. Od leta 1948 do 1967 jim je bil dostop do njega prepovedan, ko pa so jim čaščenje na tem kraju spet dovolili, so očistili okolico in uredili veliko ploščad. Pri Zidu žalovanja moški in ženske molijo ločeno. Moškim so namenjene približno tri četrtine Zidu. Ko smo se šle dotaknit svoje strani zidu, nas je neka ženska poučila, do kod moramo hoditi vzvratno, ker tako izkazujemo spoštovanje Bogu. Povedala nam je tudi, da vsak dan pričakujejo prihod Mesije.
Židi so pritegnili našo pozornost s svojim načinom oblačenja. Črni klobuki, črni plašči, bele srajce, dolgi lasje pri ušesih. Delujejo zelo urejeno, vendar smo v naslednjih dneh videli, da so njihova oblačila stara in ponošena. Ti Židi verjetno niso tako bogati. Veliko jim pomenijo družine, ki pa so zelo številčne. Redko smo videli družino, ki bi imela manj kot tri otroke.
Naslednjega dne je bil v Tel Avivu nov bombni napad. Precej neprijeten občutek je, ko veš, da je to zelo blizu tebe. Vendar pa ves Izrael živi dalje, ne glede na vojno. Mi smo raziskovali mesto. V Jeruzalemu je toliko znamenitosti, da potrebuješ kar nekaj dni, da si ogledaš najbolj pomembne. Obiskali smo baziliko Božjega groba. Kapelica, ki so jo zgradili Grki leta 1810, je pravokotna, sestavlja jo preddverje, imenovano Angelska kapela, nekoč je bil tu vhodni prostor, vklesan v skalo pred grobom. Skozi Angelsko kapelo smo stopili (obvezno oblečeni v dolge hlače) v majhen prostor z marmornato klopjo na desni. Tiho smo se dotaknili klopi, prižgali svečko, v duši pa je bilo čutiti močno vznemirjenje, ko smo pomislili, da je tu ležal sam Jezus.
Nato pa spet do Zida objokovanja. Hoteli smo še do mošeje El Aksa, vendar je zaradi situacije tja dovoljeno le muslimanom. Ker pa to nismo, nam je preostalo le to, da se povzpnemo po bližnjih stopnicah in si ogledamo vsaj čudovito zlato kupolo mošeje, imenovane Dome of the Rock. Kupola pa sploh ni zlata. Nekoč je res bila, vendar so zlato stopili, da so odplačali kalifove dolgove. Torej je zdaj čudovita »zlata« kupola iz aluminija.

Med oljkami do Betlehema
Hanna in David sta nas zapustila ter se vrnila v Kairo, nato pa nazaj domov v Anglijo. Mi štirje pa smo si za ta dan izbrali obisk Betlehema. Pri Damaščanskih vratih smo našli mini bus in se z ostalimi potniki podali na najbolj razburljivo vožnjo mojega življenja. Voznik je res potreboval mobilni telefon, saj se je ves čas z nekom pogovarjal o tem, kje so kontrolne točke. Betlehem je namreč območje Palestincev in tam Izraelci niso zaželeni. Glavna cesta, po kateri bi do Betlehema prišli v petnajstih minutah, je bila zaprta, zato smo se peljali po stranskih cestah. A tudi tu so Palestinci postavili zaporo. Naš voznik je veliko tvegal, ko je zapeljal v nasad oljk. Sledila je vratolomna vožnja. Bila je prava pustolovščina. No, saj je res, da se ne voziš vsak dan med oljkami. Za Palestince in Izraelce pa so verjetno take stvari bolj vsakdanje in naš voznik si je na tak način zaslužil kruh. Ko smo prišli do nečesa, kar si zasluži ime cesta, smo izvedeli, da je postavljena še ena kontrolna točka, mimo katere pa ne moremo. Ni nam preostalo drugega, kot da smo šli peš. Z nami ni bilo težav, ker smo bili turisti, ostali pa so morali imeti poleg potnega lista še zeleno karto. Na drugi strani nas je že čakal prevoz. Ni kaj, organizacija je zelo dobra. Končno smo le prispeli v Betlehem in izstopili prav pred cerkvijo Jezusovega rojstva. Pozdravili so nas otroci, ki jim je zaenkrat zadostovalo to, da smo se slikali z njimi.
V cerkev smo vstopili skozi nizka vrata. Taka so najbrž zato, ker so v preteklosti vojaki kar na konjih prijezdili v cerkev, pa so jim na ta način preprečili to čudno početje. Cerkev me je prevzela. Posebej zaradi dejstva, da se je tu rodil Jezus. Malo smo se sprehodili po večinoma prazni cerkvi in si ogledali tudi votlino pod oltarjem, kjer naj bi pred 2002 letoma stal hlev, v katerem naj bi se rodil Božji sin. O cerkvi nismo vedeli kaj dosti. Medtem ko sem se sprehajala po cerkvi, je k mojim prijateljem pristopil moški in jim ponudil vodenje po cerkvi. A so ga odklonili, misleč da bo hotel denar. Potem je prišel še k meni in mi povedal, da je turistični vodnik in da me bo zastonj peljal na ogled cerkve. Seveda me je takoj zanimalo in začela sva se pogovarjati. Pokazal mi je Marijin steber. Marijin zato, ker je Devica Marija vanj v obliki križa zapičila svoje prste in ta steber je nekaj posebnega. Zaradi Marijinega čudežnega dotika je postal magneten, kar sem tudi sama preizkusila s kovancem. Nekaj časa traja, vendar se kovanec res prime zidu. Medtem ko sem jaz opazovala čudežen steber, se zraven fotografirala in poskusila vstaviti prste v križ, so moji prijatelji izginili. Iyad mi je povedal, da ne morejo biti daleč in da so v cerkvenem kompleksu. Odpeljal me je v novo cerkev, ki se drži stare, in sicer je to cerkev svete Katarine. Iyad je bil navdušen, ko sem mu povedala, da sem tudi jaz krščena za Katarino in zavzeto je poslušal, ko sem mu pripovedovala, kako mi je bilo všeč, ko smo šli na Sinaj in ko smo videli samostan svete Katarine. Podala sva se še pod cerkev, kjer mi je pokazal kripte in mi govoril o zgodovini cerkve. Kapele pod zemljo so posvečene svetemu Jožefu, nedolžnim otrokom, ki jih je dal pomoriti Herod, svetemu Hieronimu in še nekaterim svetnikom. Vrnila sva se v staro cerkev. Rekel mi je, naj pogledam na steber, na katerem je naslikan Jezus in naj ga pogledam naravnost v oči. Tako sem torej pogledala Jezusa točno v oči in njegove oči so se odprle. Kar zmrazilo me je! Iyad me je vprašal, kaj sem videla. Odvrnila sem: »Jezus je odprl oči.« Medtem ko mi je Iyad razlagal, da se to zgodi samo vernim, sem jaz še nekajkrat poskusila in sem mežikala v Jezusa, vendar se njegove oči niso več premaknile. Se mi je pa zdelo, da sta Jezusovi očesi različno narisani, eno oko je bolj priprto kot drugo, tako da če povsem realno pomislim, je to lahko še eden izmed slikarskih trikov. Še drugič sem šla v votlino, kjer se je rodil Jezus. Dotaknila sem se 14-krake zvezde, ki označuje mesto svetega rojstva.
Odpravila sva se še na dvorišče, kjer stoji kip svetega Hieronima. On je konec 4. stoletja prevedel Biblijo v latinščino. Ta prevod se imenuje Vulgata, kar pomeni ljudski, splošen. V trgovini s spominki blizu cerkve sva končno našla moje sopotnike. Malo sem bila okregana, ker sem kar tako izginila, a v resnici so mi pobegnili oni. Kupili smo nekaj ročno izrezljanih obeskov in se pogovarjali o vojni in bojih, ki so potekali prav v tej cerkvi.
Spomladi 2002, ko so Palestinci izvedli nekaj terorističnih napadov, so Izraelci v povračilo obkolili Betlehem in začeli iskati osumljene za napad. Ti pa se niso hoteli predati, zato so se s 300 palestinskimi civilisti in duhovniki zatekli v cerkev. Izraelci so jih obkolili, streljanje pa je trajalo kar 38 dni. Ranjenih je bilo okoli 100 ljudi, približno 8 pa jih je umrlo. Palestinci niso imeli v cerkvi ničesar, ne hrane ne vode, in so se navsezadnje le morali predati. Osumljence so potem aretirali, zaradi pritiska jih niso obsodili, so jih pa izgnali. Eden izmed palestinskih civilistov je bil tudi Iyadov bratranec, ki nam je prodal nekaj spominkov. Sledi strelov so še vedno vidne na cerkvenem kompleksu.
Poslovili smo se od Iyada, mojega novega prijatelja. Zdaj si dopisujeva po elektronski pošti. Šel je na Portugalsko, ker v Izraelu ni dela. Skrbi ga za družino, veliko ljudi iz Betlehema so zaprli, nimajo se s čim preživljati, živeti je težko, policijske ure pa niso nobena redkost.
V Jeruzalem smo prišli po glavni cesti in ugotovili, kako smo bili pravzaprav blizu. Vmes smo videli še dim, bil je sicer navaden požar, vendar na vojnem področju takoj pomisliš na kaj drugega.

Mesto za vse vernike sveta in muzej holokavsta
Kmalu sta naju zapustila še Martin in Tracy, midva pa sva veselo še naprej raziskovala Jeruzalem. Podala sva se na obzidje, ki ločuje stari del Jeruzalema od novega. Stari Jeruzalem, ki je znotraj obzidja, je razdeljen na armensko, židovsko, krščansko in muslimansko četrt. Imela sem občutek, da je Jeruzalem mesto za vse vernike sveta.
Leta 1006 je David zavzel mesto, ki je bilo prej v rokah Jebusejcev. Polastil se je trdnjave na gori Sion, jo povečal in obdal z obzidjem. Od takrat se ta kraj imenuje Davidovo mesto ali Jeruzalem, kar pomeni tudi mesto miru. Kar je nadvse ironično, če pomislimo, da je leta 331 Konstantin krščanstvo proglasil za uradno vero, leta 638 pa je kalif Omar Jeruzalem imenoval za sveto mesto islama in od takrat si kristjani in muslimani nasprotujejo, v vsej tej zgodovini pa je bilo tudi nemalo precej krvavih bojev, za katere ne vemo, kdaj, če sploh kdaj, se bodo končali.
Na vrsti je bil muzej holokavsta, še prej pa vožnja z mestnim avtobusom. V Izraelu to ni tako navadna stvar, kot denimo pri nas. Samomorilski napadalci navsezadnje niso taka redkost in v novem delu mesta so jasno vidni predeli, kjer so se že razstreljevali. Voznik avtobusa je nosil sončna očala in preden je odprl vrata, je počakal in si malo ogledal ljudi. Izogibati se je treba dolgolascev v črnih plaščih, pod katerimi se lahko skriva eksploziv. Prav tako so samomorilski napadalci bosi, ker so prepričani, da bodo le tako lahko prišli v nebesa. Imela sva srečo, vse je bilo mirno in prišla sva do Yad Vashema. Muzej holokavsta je muzej na prostem, nekaj pa je tudi dvoran, kjer je predstavljenega predvsem veliko pisnega in slikovnega materiala. Dokumenti pričajo o nacističnem preganjanju Židov, v drugi svetovni vojni jih je bilo pobitih kar šest milijonov. Zunanji del med drugim predstavlja več kot tisoč dreves, posejanih za pravičnike. To so bili Nežidje, ki so med drugo svetovno vojno tvegali življenja in reševali Žide. Dva sta bila tudi Slovenca. Ob deblih so postavljene tablice z imeni pravičnikov. Schindlerjevega drevesa nisva našla.
Blizu muzeja holokavsta je pokopališče predsednikov. Poiskala sva grob Jitzaka Rabina, prvega predsednika izraelske vlade. Med vojno za neodvisnost je bil eden od poveljnikov elitne enote Palmah, bojeval se je nad Latrunom, med šestdnevno vojno leta 1967 je bil načelnik generalštaba izraelskih obrambnih sil IDF. Do leta 1972 je bil ambasador Izraela v ZDA, ko se je vrnil, pa je postal predsednik vlade. Kasneje je moral odstopiti, leta 1992 pa se je vrnil na ta položaj. Sklenil je mirovni sporazum z Jordanijo in podpisal sporazum o
omejeni samoupravi ter priznal PLO (Palestine Liberation Organisation) in Arafata. Za to je skupaj s Peresom in Arafatom prejel Nobelovo nagrado za mir. Rabin je bil prvi visoki izraelski politik, ki so ga ubili. V Tel Avivu ga je ubil židovski fanatik, ki je nasprotoval miru s Palestinci. Na grob, ki si ga deli z ženo, sva položila kamen in se pomenkovala o tem, da bi ga, glede na njegove zasluge, lahko pokopali na kakšen bolj viden kraj.

Pristen stik … z vojno
Dan, ki je sledil, je eden izmed meni najmanj ljubih. Zoran se je namreč odločil, da bo šel v Ramalo. Jaz sem vsa zaskrbljena ostala v hostlu, medtem ko se je on podal na območje, kjer so potekali boji. Ramala je drugo mesto (prvo je Jericho), ki je dobilo omejeno palestinsko samoupravo. Izraelci pogosto zasedejo mesto, čeprav se po pravilih Osla to ne bi smelo dogajati. V času Zoranovega obiska so Izraelci oblegali takrat Arafatov sedež, ker jim ni hotel izročiti poveljnika svoje elitne enote force 17, ki so ga Izraelci osumili načrtovanja nekaterih največjih terorističnih napadov. Zoran se je vrnil ob dogovorjeni uri in mi pripovedoval o grozotah, ki jih je videl. Ramala je bila praktično prazna, le povsod črn dim in zvoki strelov. Zapuščene in uničene hiše, pravo vojno območje. Kontrolno točko so smele prečkati le ženske. Kaj zdaj? Zoran je imel srečo, da je naletel na nekega tujega novinarja, ki je nekoga poznal, in tako sta po dveh urah prepričevanja le prišla na drugo stran.

Slovo od Jezusovih krajev
Pred nama je bil zadnji dan potovanja. Ponovno sva šla odkrivat mestne znamenitosti. Najbolj mi je bila všeč Kalvarija. Tam je urejen botanični vrt, ki je v zasebni lasti. Skala, kjer je bil Jezus križan, se imenuje Golgota, kar pomeni lobanja. Skala ima res obliko obraza, vendar so danes vidne samo »oči«, saj so se v bližini nakopičile zgradbe, ki preprečujejo, da bi skalo videli v celoti. Videla sva tudi grob, v katerem je bil pokopan Kristus. Pred grobom je nizka ograja. Med njo in zidom so vhod zaprli s kotalečim kamnom. A Jezus je vstal od mrtvih, kamna pa niso našli nikoli.
Zvečer sva se poslovila od neprijaznega hostla in se podala peš proti avtobusni postaji, kjer sva nameravala štopati. Hodila sva približno 45 minut in s težkimi nahrbtniki to ni bilo tako lahko. Vendar nama je zmanjkovalo denarja, tako da sva morala potrpeti. Imela sva srečo, da nama je kmalu ustavil zelo prijazen Žid. Pobrali smo še dva Kanadčana, eden je bil prav presenečen, da neka dva Slovenca tako dobro govorita angleško, zato me je začel spraševati celo o našem izobraževalnem sistemu. Kanadčana sta se kmalu poslovila in ostali smo sami. Beseda je seveda tekla samo o izraelski vojski. Rdečelasi Žid je bil seveda vojak, kakor skoraj vsa izraelska mladina. Svojo državo ljubijo in v vojsko gredo prostovoljno, ker so se pripravljeni žrtvovati za domovino in jim mesec vsakoletnih orožnih vaj pravzaprav predstavlja počitnice, ne pa kakršnega koli napora. Najin voznik je imel ob sebi orožje, kar v Izraelu ni nič nenavadnega. Rekel je, da imaš orožje, če ga resnično potrebuješ in da ga v Izraelu skoraj vsi resnično potrebujejo. Zoran si je vso stvar seveda želel ogledati pobliže, zato smo se ustavili in pištolo je lahko prijel pod pogojem, da je meril skozi okno. Še ena dogodivščina več in odpeljali smo se do Ben Guriona, letališča pri Tel Avivu. Prijazen Žid je pravzaprav šel nekam drugam, vendar naju je zapeljal prav pred vhod v letališče, midva pa sva mu bila za to zelo hvaležna.

Temeljit pregled
Čakala naju je dolga noč. Nekako sva le ubila nekaj ur. Rada opazujem ljudi in tokrat sem imela lepo priložnost. Varnostniki v civilu so se sprehajali po letališki zgradbi kot ostali potniki. Kukali so v koše, če bi bila morda kje nastavljena kakšna bomba. Ko sem v koš odvrgla vrečko od čipsa, se je v trenutku, ko sem prišla do svojega stola, že pojavil nekdo in pregledal smeti. Tudi prtljage ne smeš pustiti same niti za sekundo. Takoj obstaja sum, da gre za bombo. Nek gospod je šel na stranišče, ob prtljagi pa sta kmalu stala dva varnostnika in nas spraševala, če je to naše. K sreči se je gospod kmalu vrnil in vse je bilo dobro, vendar varnostniki opazijo vsako malenkost, ki bi lahko pomenila kakšno nevarnost.
Tri ure pred letom sva lahko šla na pregled prtljage. Ki pa seveda ni bil kar tako. Samo za naju so si vzeli debelo uro. Prva so bila seveda vprašanja in ko je Zoran povedal, da ima prijatelje v Tel Avivu, so naju odpeljali na stran. Sledila je vrsta vprašanj, tako da sva komaj odgovarjala. Kdo sva, kako dolgo se poznava, kaj delava tu, zakaj sva kot turista ravno v Izraelu, kje sva dobila denar za potovanje … Spraševalo naju je dekle, potem še nek moški, tako da sva se ponavljala in ponavljala. Nato sta me dve dekleti odpeljali v poseben prostor in me vso pretipali. Potem sva morala izprazniti najina nahrbtnika. Pregledali so nama obleke, tudi spodnje perilo. Nič kaj prijetno delo, ko pa sem ves mesec prala samo na roke. Potem pa še vsi nakupljeni spominki; uboga Tutankamonova maska je šla čez ogromen rentgen. Midva sva se pravzaprav bolj zabavala zraven kot kaj drugega, saj nama je ta čas za razliko od prej hitro minil.
Končno so naju spustili, da sva uredila še papirje in še najmanj ura je minila, da sva sedla na letalo. Ben Gurion je ogromno letališče. Petnajst minut smo se vozili, da smo sploh prišli do vzletne steze. Drug za drugim je vzletelo sedem letal, mi smo bili šesti po vrsti in pod sabo sem zagledala neskončno obalo Tel Aviva in modro morje, nato pa samo še bele oblake in nebo brez konca. Ko sva se najedla, sva izmučena zaspala in prespala ves let. V Pragi sva doživela pravi temperaturni šok, saj sva s petintridesetih prišla na pet stopinj Celzija. Še dobro, da nisva priletela iz Kaira. Tam je bilo namreč najmanj štirideset stopinj. Pozdravila naju je deževna Češka, dobri dve uri za tem pa še malo manj deževen Brnik. Ostali pa so čudoviti spomini na najine pustolovščine.

Brezplačen izvod

Naroči brezplačni izvodČe želite prejeti brezplačni izvod revije Horizont nam pišite na naš e-naslov pripišite vaše ime, naslov in telefonsko številko in poslali vam ga bomo brezplačno! (brezplačni izvod lahko naročite le enkrat)

Dogodki

Nova Zelandija v enem mesecu

19.09.2017 - dvorana Zemljepisnega muzeja, Gosposka ulica 16 v Ljubljani

Videti Galapagos in razumeti Darwinov razvojni nauk

17.10.2017 - dvorana Zemljepisnega muzeja, Gosposka ulica 16 v Ljubljani

Vietnam – kmetijstvo in pokrajinska pestrost

21.11.2017 - dvorana Zemljepisnega muzeja, Gosposka ulica 16 v Ljubljani

Zanimive povezave

ODKLOP

www.odklop.com

HRVAŠKA TURISTIČNA SKUPNOST

croatia.hr/sl-SI/Homepage

DUŠAN BERDNIK - POPOTNIK

www.duletravel.com

KLAS Avtobusni promet MS

www.apms.si

Kompas Novo Mesto

www.kompas-nm.si

Agencija Van GOGH

www.agencija-vangogh.si

QUO VADIS d.o.o.

www.quovadis.si

SONČEK

www.sonchek.com

KO DOGODIVŠČINA NE MORE POČAKATI NA JUTRI

www.nkbm.si/kredit-za-aktivne

Bookingpoint

www.bookingpoint.net

EXPLORA

www.explora.si

POTOVANJA PIRC

www.last-minute.si

STA Potovanja

www.stapotovanja.com

IZLETNIK Celje

www.izletnik.si

Potepuh

www.potepuh.si

PUTRA

www.putra.si

POZEJDON TURIZEM

WWW.POZEJDON-TURIZEM.COM

 
Aktualna številka
Nasveti za potovanja
Članki
Potopisna predavanja in dogodki
Priprava na potovanje
Vaši prispevki
Multimedija
Nagradne igre
Naroči revijo Horizont