Revija Horizont
Na vhodno stran Predstavitev revije Horizont Naroi revijo in dobi nagrado Pretekle tevilke revije Horizont

iskalnik:

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Kako si organizirate potovanja?

Preko turističnih agencij

Preko spletnih agencij

Individualno

Informacije

Naslov uredništva:

Revija Horizont

Radvanjska cesta 112,

2000 Maribor


Tel: 02 3312 758

Fax: 02 3312 757


e-naslov:

urednistvo@revijahorizont.com

 

Dogodivščine po Pakistanu

Prispevek poslal(a) Katja Kumar



Pakistan

Pakistan, prej del indijske države pod britansko kolonialno oblastjo, je bil prvič na zemljevid vrisan kot neodvisna država šele leta 1947. Država očara predvsem s svojimi ljudmi, ki najdejo nasmešek in prijazno besedo za vsakogar, pa čeprav je to le »Hello, mister, how are you? Where are you from?«

Prvo srečanje s Pakistanom

Od iranske meje do prvega večjega mesta v puščavskem delu pakistanskega Belučistana, Quette, je minilo šestnajst ur. Avtobus je bil natlačen z ljudmi, bolj točno z moškimi, ter vso mogočo prtljago, ki jih je spremljala na samem avtobusu ter na strehi. Že ob prvem srečanju s Pakistanom sem se zavedala, da je to kaotična država. Nemogoče si je začrtati pot niti za dan vnaprej, saj razdalje na zemljevidu pomenijo eno, razmere na cesti in pakistanski transport pa drugo. Če si izračunaš, da boš za pot porabil približno tri ure, ti bodo na avtobusni postaji, ki je mešanica tržnice, smetišča, uličnih prodajalcev in prenočišč za najrevnejše, rekli, da bo pot najbrž trajala pet ur zaradi razmer na cesti, dejansko pa boš na koncu potreboval sedem ur. Avtobus se na poti namreč neprestano ustavlja, saj bi šofer rad svoje prevozno sredstvo napolnil do polne zasedenosti oziroma še čez. Ljudje v Pakistanu so tudi zelo razvajeni glede dostave na dom, saj jih mora avtobus ustaviti čim bližje domu, tako da se lahko avtobus na sto metrih lahko kar nekajkrat ustavi. Posebna zgodba je bilo tudi prevažanje z avtobusom po Pakistanu med mesecem Ramadanom. Sicer se tudi ponavadi avtobus pogosto ustavlja, ko je čas za molitev, vendar pa je to med ramadanom še bolj intenzivno, seveda pa so postanki tudi ob sončnem zahodu in vzhodu, ko je vestnemu muslimanu še dovoljeno jesti. Pogosti so bili tudi postanki za velike in male potrebe, ki so jih pakistanski moški opravljali kar vsem na očeh, deset metrov od avtobusa. V Pakistanu kanalizacijski sistem namreč ne deluje, tako da so bili tudi prizori moških, ki lulajo na pločnikih in drugih krajih po mestih kar nekaj običajnega.

Pandžab, žitnica Pakistana

Pakistanska hrana je raj za ljudi, ki obožujejo pikantno hrano. Brez čilija in drugih začimb pri njih ne gre, tako da so le-te sestavni del vseh mogočih kebabov in piščanca, ki sta od mesnih jedi najpopularnejša, pikantne pa so tudi različne zelenjavne omake ter riž, ki je tu osnovna hrana. Riž, žito in stročnice pridelujejo predvsem v pokrajini Pandžab, ki v dobesednem prevodu pomeni pet rek. Te reke izvirajo v indijskem delu Himalaje in se izlivajo v Ind. Pakistan tako pridela skoraj dovolj hrane za svoje potrebe, bombaž pa je temelj najpomembnejše pakistanske industrije. Britanci so konec 19. stoletja na tem področju zgradili obsežen namakalni sistem, ki pa so ga poznale že stare civilizacije v dolini Inda, ki so zgradile mogočna mesta kot sta Mohenjo daro in Harrare že v času egipčanskih faraonov. Kasneje so svoj pečat tu pustili tudi Perzijci, Grki na čelu z Aleksandrom Makedonskim in drugi narodi, v 7. stoletju pa so Arabci prinesli islam. Kljub temu, da sta bila v Pakistanu razvita budizem in hinduizem, lahko danes vidimo le še nekaj ruševin. Islam je postal vplivna vera predvsem v času dinastije Mogulov, potomcev Džingiskana in Timurlenka, ki so razširili islam tudi v Indiji. Njihov najpomembnejši arhitekturni dosežek v Pakistanu je gotovo mošeja v mestu Lahore, trideset kilometrov od meje z Indijo. V današnjem času so se odnosi med Indijo in Pakistanom umirili, čeprav obe strani še vedno zahtevata sporno ozemlje v Kašmirju, zaradi katerega je med državama že večkrat prišlo do vojne, zadnjič ob osamosvojitvi Vzhodnega Pakistana, Bangladeša, kateremu je Indija priskočila na pomoč.

Konglomerat različnih ljudstev, jezikov in navad

Pakistan je s svojimi 796095 kvadratnimi kilometri razdeljen v pet pokrajin. Na zahodu leži suhi in neplodni Belučistan z glavnim mestom Quetto, kjer lahko srečamo pisano množico pripadnikov najrazličnejših etničnih skupin. Poleg Belučistancev so tu najštevilčnejša skupina Paštuni, ki jih prepoznamo po ogromnih turbanih. V mestih se večinoma ukvarjajo s trgovino, tisti pa, ki so ostali v gorah na meji z Afganistanom, od koder tudi izvirajo, še vedno živijo v plemenskih skupnostih, med katerimi se pogosto odvijajo spopadi za zemljo in živino. Tu še vedno velja pravilo zob za zob, tako da se zaradi sovražnih odnosov in nevarnosti veliko Paštunov seli v mesta. Paštuni govorijo svoj lastni jezik, Paštuni, medtem ko je uraden jezik v Pakistanu urdu. Poleg teh dveh so v Pakistanu v uporabi še številni drugi jeziki. V Pandžabu, v dolini Inda in ob meji z Indijo govorijo pandžabi, pokrajina pa se od preostalega Pakistana razlikuje tudi po velikem številu sikhov, kateri pa so po osamosvojitvi in ločitvi Pakistana od Indije v velikem številu emigrirali v Indijo. V isti smeri so se v valovih selili hindujci, v obratni smeri proti Pakistanu pa so bežali muslimani. Takrat je migriralo šest milijonov ljudi, največ v zgodovini kakega konflikta.

Ob meji z Afganistanom

Glavno mesto severozahodnega Pakistana je Peshawar, ki leži približno petdeset kilometrov od meje z Afganistanom. V mestu so še danes vidni dokazi budistične in hinduistične prisotnosti, še več pa je stavb britanskega izvora. Danes tu živi veliko število Afganistancev, ki so pribežali v času ruske vojne ali kasneje zaradi talibanskega režima. Sedaj večina vodi trgovine s preprogami, na ulici pa lahko dobimo tudi njihovo hrano, najpogosteje riž z rozinami. Tudi v tem goratem predelu predstavljajo največjo etnično skupino Paštuni, ki v velikem številu živijo tudi v Afganistanu. Meja, ki so jo umetno določili Britanci, da bi ločili uporniška plemena je v teh gorah zelo propustna. Tudi pakistanska vlada dopušča plemenom visoko avtonomijo, saj jih ne more nadzorovati kljub visokemu vlaganju v vojsko in policijo. Državo tudi vodi bivši general Mušaraf, ki je tako kot njegovi predhodniki prišel na oblast z vojaškim udarom, z njim pa večina prebivalstva ni zadovoljna, saj ostaja nepismenost visoka, delež vlaganja v izobraževanje v primerjavi z vlaganjem v oboroževanje pa ničen. Le za kratek čas v pakistanski zgodovini je vodilno mesto prevzela ženska, Benazir Bhutto, ki je bila kot prva ženska v kaki muslimanski državi izvoljena kot premierka.

Dogodivščine na severu

Pakistanska mesta, od katerih smo obiskali Quetto, Rawalpindi in Islamabad, Lahore in Peshawar, imajo svoj čar kljub onesnaženosti, prahu, hrupu, revščini in vsesplošnem kaosu. Ceste so natlačene z avtomobili, avtobusi, konjskimi in oslovskimi vpregami ter motornimi rikšami. Te so kljub onesnaževanju in nemogočem hrupu najcenejši in najhitrejši način transporta, saj se zaradi majhnosti lahko stlačijo v najmanjše ulice. Prav zaradi te kaotičnosti smo se odločili nekaj dni preživeti v pakistanskih gorah ter se odpočiti.
Severni teritorij Pakistana predstavlja gorovje Karakorum, ki je del Himalaje in v katerem leži tudi drugi najvišji vrh na svetu, K2. V teh gorah, ki so deloma pokrite z ledeniki živijo majhne skupnosti z jezikovno in kulturno samosvojostjo. Ljudstvo Kalaš, ki živi ob mestu Chitral ni nikoli sprejelo islama ter še vedno časti svoje stare bogove, veliko gorskih kneževin pa je ohranilo politično samostojnost do nastanka Pakistana. V sedemdesetih letih so Pakistanci skupaj s Kitajci začeli graditi Karakorumsko avtocesto, ki sedaj povezuje Islamabad s Kitajsko in ki je skupnosti v teh skoraj nedostopnih krajih odprla trgovini ter tudi gorskemu turizmu. Tudi mi smo se podali v pakistanske hribe. Iz Mingore smo se preko prelaza Shangla priključili na Karakorum highway, kjer se je začela avantura, saj je to »avtocesta«, široka kot naše vaške cestice. Speljana pa je mojstrsko, saj se osemtisočaki vzpenjajo na levi in desni strani, pot pa poteka tudi vzporedno z Indom, ki izvira v Himalaji na indijski strani. Pogled na gore in reko je bil enkraten, vendar pa smo vsaj z enim očesom stalno preverjali, če smo še vedno dovolj oddaljeni od roba. Pogosto je cesta tudi zaprta, saj so tu plazovi pogosti. Tudi nam je policist odsvetoval nadaljevanje poti zaradi plazu, a šofer nas je prepričal in kasneje res mojstrsko prevozil kup zemlje in kamenja, ki je zapiral prehod. A kmalu se je znočilo in šofer se je pri prvi obcestni okrepčevalnici ustavil in izjavil, da je preveč utrujen, da bi nadaljeval pot. Kljub našemu začetnemu kljubovanju smo tudi sami spoznali, da je bolje priti na cilj pozneje, kot z utrujenim šoferjem, ki vozi že 8 ur, zgrmeti v prepad. Po noči v avtobusu smo se naslednje jutro odpravili naprej in z občudovanjem opazovali z jutranjim soncem obsijane gore. Popolnoma smo pozabili na nevarne manevre našega šoferja, upali smo pač, da se je dovolj spočil. V Gilgitu smo se ustavili na avtobusni postaji, da bi počakali na avtobus, ki bi nas peljal naprej proti kitajski meji, proti kraju Karimabad, ki je cilj vseh Tomažev Humarjev, saj to simpatično vasico obdajajo številni osemtisočaki. Med čakanjem, da se avtobus napolni, pa se je zemlja pod našimi nogami začela tresti. Panično smo pomislili, da gre za potres, ko pa se je zemlja umirila, smo se kljub plazovom z gora, ki smo jih z domačini radovedno opazovali, podali naprej proti severu. Že po nekaj kilometrih pa smo začeli resno razmišljati o vrnitvi, saj se je s sten ob cesti nenehno usipalo. Vseeno smo nadaljevali pot do cilja, saj se nam ni sanjalo, za kako močan potres je šlo. Šele zvečer smo v vaški restavraciji gledali televizijo in bili šokirani ob prizorih in škodi ter trpljenju ljudi, ki ga je ta naravna katastrofa povzročila. Ker smo ugotovili, da je tudi Karakorum »highway« zaprt zaradi številnih plazov in da smo tako ujeti v gorah, smo se odločili, da naslednji dan zagotovo še ostanemo v tej lepi vasici ter se čez dva dni vrnemo v Gilgit, kjer je edino letališče v regiji. Tako smo se naslednji dan podali na bližnji ledenik, kjer smo pa lahko z velikim občudovanjem zrli v gibčne domačine, ki so nas z veliko večjo hitrostjo prehitevali. Povsod so speljani kanali, kamor se z višjih predelov steka voda, s katero namakajo polja in sadne nasade v dolini. Tudi mi smo srečali nekaj » vodovodarjev«, ki so ravno gradili nov kanal. Seveda so nam v polomljeni angleščini vse razložili ter ponudili čaj, saj je bil ravno čas kosila in odmora, ki so si ga privoščili kljub ramadanu.
Naslednji dan smo se zgodaj zjutraj podali v Gilgit, da bi v agenciji kupili letalske karte, saj smo bili s časom omejeni zaradi leta domov. Na srečo smo letalsko karto dobili čez dva dni, še vedno pa smo bili malo zaskrbljeni, saj letala tu letijo le ob izredno lepem vremenu. Tako so tudi naš let dvakrat odpovedali, saj je treba preleteti številne osemtisočake, tako da se nismo čudili, da se včasih čaka tudi tedne na varne vremenske razmere.

V Gilgitu

Tako smo se naslednjih nekaj dni ustalili v Gilgitu, kjer pa smo se v začetku popolnoma sprostili in odpočili. Obiskali smo nekaj okoliških vasic, tretjega dne pa smo ugotovili, da je življenje v mestu popolnoma zamrlo. V hotelu so nam kasneje povedali, da je to eden od pogostih »shooting days«. Mesto je namreč razdeljeno med sunite in šiite, ki pogosto obračunavajo med sabo. To nas je malo pretreslo, še posebej ko smo pomislili, da smo se pred enim dnevom veselo sprehajali po okolici ter v daljavi slišali strele, za katere smo seveda mislili, da so okoliški lovci. Tako smo naslednja dva dni preživeli večinoma v hotelu, kjer smo s hotelskim osebjem igrali karte in srkali čaj. Tako se nam ni slabo godilo, vseeno pa smo bili kar veseli, ko smo sedeli v letalu in leteli čez Nanga Parbat.

Brezplačen izvod

Naroči brezplačni izvodČe želite prejeti brezplačni izvod revije Horizont nam pišite na naš e-naslov pripišite vaše ime, naslov in telefonsko številko in poslali vam ga bomo brezplačno! (brezplačni izvod lahko naročite le enkrat)

Dogodki

Camino – Petra Škarja

18.10.2017 - KNJIŽNICA OTONA ŽUPANČIČA OB 18. URE

Raziskovanje Portugalske – Urban Čepon

19.10.2017 - Knjižnica Rudnik ob 19. uri

Avstralija – Rok Pirnat

19.10.2017 - Knjižnica Šiška 19.30

Vietnam – kmetijstvo in pokrajinska pestrost

21.11.2017 - dvorana Zemljepisnega muzeja, Gosposka ulica 16 v Ljubljani

Zanimive povezave

ODKLOP

www.odklop.com

HRVAŠKA TURISTIČNA SKUPNOST

croatia.hr/sl-SI/Homepage

DUŠAN BERDNIK - POPOTNIK

www.duletravel.com

KLAS Avtobusni promet MS

www.apms.si

Kompas Novo Mesto

www.kompas-nm.si

Agencija Van GOGH

www.agencija-vangogh.si

QUO VADIS d.o.o.

www.quovadis.si

SONČEK

www.sonchek.com

KO DOGODIVŠČINA NE MORE POČAKATI NA JUTRI

www.nkbm.si/kredit-za-aktivne

Bookingpoint

www.bookingpoint.net

EXPLORA

www.explora.si

POTOVANJA PIRC

www.last-minute.si

STA Potovanja

www.stapotovanja.com

IZLETNIK Celje

www.izletnik.si

Potepuh

www.potepuh.si

PUTRA

www.putra.si

POZEJDON TURIZEM

WWW.POZEJDON-TURIZEM.COM

 
Aktualna številka
Nasveti za potovanja
Članki
Potopisna predavanja in dogodki
Priprava na potovanje
Vaši prispevki
Multimedija
Nagradne igre
Naroči revijo Horizont