Revija Horizont
Na vhodno stran Predstavitev revije Horizont Naroi revijo in dobi nagrado Pretekle tevilke revije Horizont

iskalnik:

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Kako si organizirate potovanja?

Preko turističnih agencij

Preko spletnih agencij

Individualno

Informacije

Naslov uredništva:

Revija Horizont

Radvanjska cesta 112,

2000 Maribor


Tel: 02 3312 758

Fax: 02 3312 757


e-naslov:

urednistvo@revijahorizont.com

 

SKRIVNOSTNA AMAZONKA

Prispevek poslal(a) Tadeja Juteršek




Amazonka ni le največja reka Južne Amerike, je namreč tesno povezan splet rek, deževnega pragozda in podnebja. Zaradi naravnih bogastev že stoletja privablja v svoja nedrja ljudi najrazličnejših namenov: divje lovce na lovu za redkimi živalskimi vrstami; gozdarje, zaradi katerih je izginilo že 15 % celotnega pragozda; naravoslovce, željnih odkrivanja neznanega bogastva rastlinstva in živalstva; turiste, katerim se še sanja ne kaj vse se skriva v skrivnostnih globinah temne reke in seveda potomce indijancev, ki že stoletja živijo v sožitju z naravo.

Ta 6437 kilometrska gmota, ki se vleče skozi skoraj celotno širino Južne Amerike, izvira kot nedolžen potoček v perujskih Andih, oddaljena le 196 km od Tihega oceana. Neizmerne sile reke in njene moči se najbolj zavedamo pri izlivu v morje, kjer odrine morsko vodo kar 160 km daleč v morje. Razlog za tolikšno količino vode je njenih 1100 pritokov, katerih večina izvira v Andih in tvorijo skupaj kar 2/3 Zemljine rečne vode.
Izhodišče vsem avantur željnim je mesto Manaus, transportno in komercialno srce jungle, skozi katerega poteka 87% prometa Amazonke. Mesto je doživelo svoje zlate čase po letu 1890, ko je zaradi odkritja pnevmatik svetovna potreba po gumi skokovito narasla, dreves kavčukovcev je pa tod toliko kot solate na domačem vrtu. Mesto se je 30 let kopalo v denarju, dokler niso Angleži ukradli seme kavčukovca in mesto je zdrsnilo nazaj v pozabo. Danes le še razkošna operna hiša spominja na razcvet in bogastvo nekdanjih let.
Po prvem sprehodu po ulicah Manausa sva bili izredno razočarani. Mesto je namreč umazano, odurno, moreče in popolnoma nezanimivo. Zaradi razbeljenih ulic, neznosne vlage in nenormalnih temperatur sva še komaj lovili sapo, srca so pa razbijala kot ponorela. Ulice so delovale kot žrtve viharja. V poznem nedeljskem popoldnevu ni moč videti žive duše. Kvečjemu tiste leteče ščurke, ki niso uspeli pobegniti pred insekticidi in bencinom, s katerim se jih ljudje najlažje znebijo. Sprehod po ulicah zahteva od človeka popolno zbranost saj je križarjenje med vsemi temi smetmi prav nevarno; razbite steklenice, ostanki kosil, pločevinke, pasji iztrebki, še kakšno kosmato negibno telesce se najde,… Medtem pa sonce pripeka s tolikšno močjo,tako da ni čudno, da sva se počutili kot v kot mestu duhov.
Naslednje jutro je okus po mestu popravila mestna tržnica, železna konstrukcija iz leta 1882, ki je zgrajena po vzoru znane pariške Les Halles. Tržnica je bila nenavadno živahna, diši omamno in našli sva celo najine priljubljene brazilske oreščke, ki so pa za naš študentski žep v Sloveniji prevelik izdatek, v Braziliji so pa zaradi nizkih cen postali vsakdanji prigrizek. Vrvež naju je potegnil vase in popeljal med plodove deževnega gozda. Zaradi tako široke ponudbe zahteva vsako živilo svoj oddelek in da bi prehodili vse, bi potrebovali cel božji dan. Obiskali sva le oddelek z dobrinami porečja Amazonke. Seveda so največjo pozornost pritegnile ribe, predvsem zloglasne piranje in tiste ribe, ki skačejo po prodajnih policah še sedem ur po ulovu, kljub temu da jih razpolovijo, morda kvečjemu izgubijo kakšen del prebavnega trakta.
Za tržnico se odpre pogled nad plavajočim pristaniščem nagnetenih barkač in ljudi mrkih pogledov, kjer poteka trgovanje z malce bolj skrivnostnim blagom. Z najmanjšo barčico, ki bo naš dom v naslednjih dneh, smo se skupaj s čilenskim parom in dvema Angležinjama odpravili na pot. Kmalu po izplutju smo se srečali z reko Solimões, ki se šele po združitvi z Rio Negro preimenuje v Amazonko. Zaradi počasnega toka tvorita reki zanimivo »black & white« mejo in se popolnoma združita šele po šestih kilometrih. Črna barva reke Rio Negro je posledica kislin trohnečega rastja v kolumbijskih močvirjih, zaradi česar je reka izredno kislega značaja. To je tudi razlog za revno rastlinsko in živalsko podvodno življenje in odsotnost komarjev v njenem porečju. V reki živijo le bakterije, ribe pa samo v njenih pritokih. Solimões je hitrejša, bolj hladna in krem rjave barve zaradi obilnega belega mulja, ki ga pritoki odplavljajo iz Andov.
Delfini so bili prvi prebivalci Amazonke, ki so nam izrekli dobrodošlico. V primerjavi z morskimi so precej majhni, a v radovednosti prav nič ne zaostajajo za njimi. Prvi koraki po gozdu so bili sprva negotovi, predvsem zaradi vseh zgodb o kačah in tarantelah, a so lepote narave same po sebi poskrbele, da so se srca umirila. Obdajali so nas kriki, vreščanje in žvižgi in težko je verjeti, da se gozd sploh kdaj zavije v tišino. Gozd nam je predstavil celo paleto živali. Najmanj plašne so seveda opice, ki komaj čakajo ljudi, da zadovoljijo svojo radovednost. Vrešče se podijo nad glavami in ne postanejo niti za sekundo.
Največji plenilec v območju Amazonke je črni kajman, a je zaradi dragocene kože in mesa ena izmed hitro izumirajočih vrst. Naleteli smo na krokodile naočarje, ki jih je kljub množičnemu lovu tod še vedno ogromno. Tisti, ki smo do sedaj dvomili o lenivčevem neprestanem spancu, smo se lahko prepričali, od kod izvira njegovo ime. Lenivci resnično spijo 18 ur na dan. Na drevesu preživijo skoraj večino življenja. Na tla se spustijo le enkrat na teden, a še takrat le za opravljanje potrebe. Na srečo smo naleteli na budnega lenivca, ki se je premikal kot pravi zadetek. Razlog za njihovo počasnost je predvsem izredno počasna prebava, nihče pa ne ve, zakaj so presenetljivo hitri plavalci.
Nekatere steze v gozdu, ki povezujejo posamezne vasice ali hiše so domačini postavili kot mostičke, dvignjene šest metrov od tal. Voda v času deževnega obdobja lahko naraste namreč od 10 do 14 metrov. Tako so vse hiše postavljene visoko na breg; druge, tik ob obali so v deževnih mesecih poplavljene, ljudje se umaknejo in se vrnejo, ko voda odteče in se lesena hiša posuši. Težko je verjeti da ta 17 km široka reka naraste za celih 14 metrov. Od kje tolikšna količino vode?!
Spoznavanje bogastev, ki jih ponuja Amazonka in deževni pragozd je trajalo nekaj dni, a nihče izmed nas se ni zavedal kako majhen delež skrivnosti smo odkrili. Na tej zemlji vsaka posamezna rastlinica raste s točno določenim namenom. Prava naravna lekarna, ki skriva zdravila za 90% vseh bolezni današnjega časa. Antimalariki, antidepresivi, zdravila proti infekcijam, gastritisu, pljučnici, naravni povzročitelji splava ali le kontracepcija, in še in še… Srce parajoče je gledati množično podiranje dreves, ki v sebi morda skrivajo zdravilo proti AIDS-u ali raku. Za zdravljenje je pri večini dreves uporabno lubje. Le-ta se čez tedne obnovi, tako da je škoda, ki pri tem nastane, minimalna. Prava zakladnica! Indijanci, ki živijo skriti globoko v gozdu, resda nimajo zidanih hiš, avtomobilov, elektrike in vodovoda, a so kljub temu bogatejši od nas v marsikaterih stvareh, ki so v življenju najpomembnejše. Lekarna na dosegu roke, naravna hrana (vedno sveža), življenje brez naglice in stresov… Tukaj nihče ne sprašuje čigavo je drevo. Vzemi, a spoštuj, kajti mati narava povrne vse: dobro in zlo. V tem primeru, ko je njeno orožje Amazonka, je potrebno biti še posebej previden.
Pri zdravljenju s plodovi uporabljajo domačini stara indijanska izročila, ki se že stoletja prenašajo iz roda v rod. Dobro jih je poznati, saj z napačno uporabo zdravil lahko človeka kvečjemu spraviš v grob.
Ob poti smo opazili ogromno črnih lukenj, za katere se je izkazalo, da so tarantelini domovi. S palčko smo pomigali pred vhodom in že so se prikazale črne, kosmate noge in za njimi še bolj poraščeno telo. Branila se je z odmetavanjem dlak, zaradi česar se je naš vodnik še celi dve uri čohljal po rokah.
Pot, ki je bila na trenutke tako zaraščena, da smo morali uporabljati mačete, nas je pripeljala do drevesa, ki je bilo sprva videti nedolžno, a že en krc po lubju je spravil na površje male pošasti. Črne mravlje merijo v dolžino več kot en centimeter, gibljejo se le po taktu in pri tem čudno sikajo. Še danes jih uporabljajo v obredih, pri sprejemu fanta v svet odraslih. Pri tem napolnijo vrečo z mravljami, kamor vtaknejo fantje roke, vse dokler jim starešina ne da dovoljenja za umik. Ugrizi so tako strupeni, da se cel teden zvijajo v bolečinah in visoki temperaturi.
Z veseljem smo zapustili prizorišče in se napotili proti drevesu, ki je spominjalo na kokosovo palmo. Kokosi so bili velikosti pink ponk žogice in so v notranjosti skrivali belega črva. Kot bube se zaredijo v plod in se prehranjujejo z njim celo življenje, dokler ne doseže stopnje razvoja v metulja. Okus črvov naj bi bil identičnem kokosu. Bela, napeta mehka kožica črva z malimi črnimi očkami ni delovala prav nič okusno, a je bilo potrebno preveriti trditve vodnika. V ustih je sledilo presenečenje. Zobje so predrli kožico, topla notranjost se je razlila po jeziku in povzročila našim brbončicam prave užitke. Kot, da bi jedel mesni rafaelo. Okus kot pravi kokos. Neverjetno!
Dehidrirana in zaradi repelentov strupena telesa smo namočili kar v Amazonko. Tisti z morebitno rano na telesu in dekleta z menstruacijo, so bili zaradi varnosti pred piranjami za kopanje prikrajšani. Dna ni bilo videti. Natančneje: pod vodo ni moč videti niti 10 cm pred sabo. Samo slutili smo lahko kakšne pošasti se skrivajo pod nami. Popoldansko čofotanje po tolmunih nam je povrnilo moči za nočno potepanje po gozdu.
V indijski vasici se nam je pridružil še tipičen domačin in mala bevskajoča mešanca. Pot nas je vodila globoko v gozd, kjer smo v temi našli primerno jaso, si navezali viseče mreže med drevesa in se utaborili. Nad ognjem spečene piške so bile neverjetno mehke. Pribor in jedilni servis smo potrgali iz dreves in pojedina se je začela. Zaradi še vedno prisotnega strahu pred temačnim gozdom, je bilo potrebno prebiti led in se sprostiti. Alkohol je bil tokrat res nujno potreben. V velik lonec smo zmešali caipirinho, ki je brez prestanka krožila od ust do ust. Po dveh loncih slastne tekočine je bil strah že pozabljen, saj je caipirinha zelo močna pijača, zmešana iz cachaçe (vrsta brazilskega ruma), limet in ledu (v jungli ga nadomesti voda). Večer se je zavlekel pozno, v jutranje ure in gozd je vso noč poslušal naše zgodbe, smeh in internacionalne pesmi. Na vrsto so seveda prišle tudi himne. Začudeni sva ugotovili, da se vsi prisotni sramujejo svoje lastne himne, najbolj Angleži. S ponosom sva vstali in Zdravljica se je razlegla kilometre daleč. Opice, kače in tarantele so bile najino občinstvo. Ni kaj! Enkraten večer, kot ga še ni bilo, neponovljiv….. Trenutek, ko življenje častiš kot mistični dogodek in si hvaležen našemu planetu, ki je to življenje fizično omogočil.
Z nasmeški na obrazu smo se zazibali v viseče mreže, pokriti z mrežami proti komarjem. S kančkom strah, ki je še ostal pred temnim gozdom se je vsak po svoje spoprijel. Angležinje so se opremile s svetilkami, Neža se je zavila v mrežo kar skupaj s čevlji, Čilenca sta pa smrčala tako glasno, da se jima že zaradi tega ne bi skušalo približati nobeno živo bitje. Mene je pa varoval vaški pes, ki se je pod mojo mrežo zvil v klobčič. V gozdu so se neonsko bliskale svetleče se muhe fire-flies; žabe, opice, papige in hrošči so nam prepevali uspavanke, ki so nas zazibale v globok in miren spanec. In res je, gozd nikoli ne utihne, niti ponoči.
Jutro je bilo kljub težkim glavam radostno. Globok vdih svežega zraka, ki ti prebudi vsako posamezno celico telesa. Po žilah nam je tekla prečiščena kri, polna življenja in mane. Gozd je zaživel in deloval mnogo prijetnejše in domače kot v temni noči in če bi pozorno prisluhnili, bi lahko bi slišali naša srca, ki so prepevala:
» Deep inside a forest,
there's a door into another land.
Here is our life, our home.
We are staying here forever
in the beauty of this place all alone….
Maby, there's a world where we don't have to run…«

INFO
Čas: Vseeno; če se tja odpravite v sušnem obdobju, boste lahko uživali v celodnevnih trekingih po pragozdu, a boste prikrajšani z kanujing med krošnjami dreves, ki je možen le v deževnem obdobju. Priporočava sušno obdobje (maj-december).
Prenočišča: Poleg youth hostlov je na voljo ogromno hotelov, večina v precej slabem stanju. Cene so podobne (2000 SIT soba za dva), v obeh primerih pa mnogo cenejše v primerjavi z drugimi predeli Brazilije.
Cene: Manaus je zelo poceni mesto. Občutno najcenejša so tehnične stvari in avdio-video aparati, saj je od leta 1967 razglašena duty free cona.
Varnost: Tako kot v vseh ostalih brazilskih mestih odsvetujejo pohajanje po mestu po temi. Ob Amazonki pa razen kakšnih plazečih se živali ni nikakršnih nevarnosti.
Dostop: Edina cesta, ki vodi v mesto, je iz Venezuele. Najboljša možnost je letalo iz kateregakoli mesta v Braziliji. Na voljo so tudi ladjice do mesta Belem, kar vzame teden dni potovanja.
Internet: V primerjavi z ostalimi mesti je internet težje dostopen, a se vseeno najde kakšen internet cafe, kjer stane ura uporabe okoli 400 SIT.
Treking: Agencij, ki nudijo izlete po Amazonki je ogromno. Vendar se prepričajte, da ne boste naleteli na kakšno turistično varianto, kjer vas bodo namestili v moderen hotel ob reki. Najprimernejše so skupinice 5-7 popotnikov. Bodite pozorni na pijačo, ki jo prinesete s sabo, še posebej pivo. Ponavadi tudi obljubljajo caipirinho v neomejenih količinah, a se najpogosteje zgodi, da se je polasti posadka barke.

SLIKE

Slika A: Opera – Teatro Amazonas, zgrajen leta 1896
Slika B: Cat-fish ali som
Slika C ali D: Rio Negro se popolnoma združi s Solimões šele po šestih kilometrih. Rio Negro je črno obarvana zaradi taninskih in huminskih kislin, ki nastanejo ob preperevanju pragozdnega listja in korenin.
Slika E: Domačini
Slika F: Zgodbe o 15 metrskih anakondah so žal žive le še v knjigah.
Slika G ali H: Krokodil naočar je zelo lahek plen lovcev. V temi krokodilu posvetijo v oči, zaradi česar oslepi in otrpne. Le še skok na gobec in žival je premagana.
Slika I ali J: Triprsti lenivec preživi večino življenja v spanju na drevesu.
Slika K: Termitnjak
Slika L: Vodne lilije presežejo premer 1 metra
Slika M: Tarantele se večino časa skrivajo v svojih brlogih. Na prostem jih vidiš le ponoči.
Slika N: Raznovrstne rastline uporabljajo za izdelavo eteričnih olj in parfumskih komponent
Slika O: Drevesa si z razpredanjem korenin zagotovijo preživetje v sušnem obdobju.
Slika P: Papiga Ara Macaw

Zaradi omejenega števila slik, vam pošiljam ostale v naslednjem mailu.

Tadeja Juteršek
Štekličeva 4
3202 Ljubečna

Email: jutersektadeja@yahoo.com
Tel. Št.: 031 757 878

Brezplačen izvod

Naroči brezplačni izvodČe želite prejeti brezplačni izvod revije Horizont nam pišite na naš e-naslov pripišite vaše ime, naslov in telefonsko številko in poslali vam ga bomo brezplačno! (brezplačni izvod lahko naročite le enkrat)

Dogodki

Nova Zelandija v enem mesecu

19.09.2017 - dvorana Zemljepisnega muzeja, Gosposka ulica 16 v Ljubljani

Videti Galapagos in razumeti Darwinov razvojni nauk

17.10.2017 - dvorana Zemljepisnega muzeja, Gosposka ulica 16 v Ljubljani

Vietnam – kmetijstvo in pokrajinska pestrost

21.11.2017 - dvorana Zemljepisnega muzeja, Gosposka ulica 16 v Ljubljani

Zanimive povezave

ODKLOP

www.odklop.com

HRVAŠKA TURISTIČNA SKUPNOST

croatia.hr/sl-SI/Homepage

DUŠAN BERDNIK - POPOTNIK

www.duletravel.com

KLAS Avtobusni promet MS

www.apms.si

Kompas Novo Mesto

www.kompas-nm.si

Agencija Van GOGH

www.agencija-vangogh.si

QUO VADIS d.o.o.

www.quovadis.si

SONČEK

www.sonchek.com

KO DOGODIVŠČINA NE MORE POČAKATI NA JUTRI

www.nkbm.si/kredit-za-aktivne

Bookingpoint

www.bookingpoint.net

EXPLORA

www.explora.si

POTOVANJA PIRC

www.last-minute.si

STA Potovanja

www.stapotovanja.com

IZLETNIK Celje

www.izletnik.si

Potepuh

www.potepuh.si

PUTRA

www.putra.si

POZEJDON TURIZEM

WWW.POZEJDON-TURIZEM.COM

 
Aktualna številka
Nasveti za potovanja
Članki
Potopisna predavanja in dogodki
Priprava na potovanje
Vaši prispevki
Multimedija
Nagradne igre
Naroči revijo Horizont