Revija Horizont
Na vhodno stran Predstavitev revije Horizont Naroi revijo in dobi nagrado Pretekle tevilke revije Horizont

iskalnik:

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Kako si organizirate potovanja?

Preko turističnih agencij

Preko spletnih agencij

Individualno

Informacije

Naslov uredništva:

Revija Horizont

Radvanjska cesta 112,

2000 Maribor


Tel: 02 3312 758

Fax: 02 3312 757


e-naslov:

urednistvo@revijahorizont.com

 

POTEPANJE PO MALTEŠKEM OTOČJU

Prispevek poslal(a) Liljana in Danilo Selinšek



POTEP PO MALTEŠKEM OTOČJU

Besedilo in fotografije: Liljana in Danilo Selinšek

Obisk Malte, otoške države v osrčju Mediterana, je prav posebno doživetje. Pristaši celodnevnega poležavanja na udobnih plažah o Malti sicer nimajo najboljšega mnenja, saj ta dežela ne slovi po rajskih plažah. Na otočju je nekaj peščenih plaž, na katerih se masovno zbirajo ljubitelji nadpovprečne gneče; sicer pa so obale Sredozemskega morja tukaj povečini kamnite in robate, dostop do sicer čistega morja pa je pogosto možen le po posebej pripravljenih lestvah ali stopnicah (torej »štrbunk« sistem brez pretiranih možnosti poprejšnje priprave na temperaturno razliko med zrakom in vodo). Kljub temu se Maltežani trudijo obiskovalcem zagotoviti najrazličnejše vrste morskih užitkov (poudarek je na potapljanju), tako da je v paketu malteško otočje mogoče označiti kot pravi raj v malem za potepanja in raziskovanja, pa tudi za zabave željne nočne ptiče. Štirje potepuhi – Martina, Tomaž, Danilo in Lili – smo tukaj preživeli teden dni in doživeli marsikaj: od policijske akcije v živo (tu smo bili zgolj naključni mimoidoči, da ne bo pomote!) pa do praktičnih lekcij barantanja na vsakem koraku (vključno s trgovinami).

Prva razlika,
ki jo slovenski popotnik zazna takoj, ko zapusti letališče ali ladjo, s katero je prispel na Malto – in to ne glede na to, ali dalje potuje z avtobusom, taksijem, najetim avtomobilom ali v končni fazi peš – je obrnjen promet. Na Malti vozijo po levi strani in prav zanimivo je opazovati vse možne znane tipe avtomobilov z volanom na desni strani. Menjalnik pa je povsem tak in na povsem enakem mestu, kot v avtomobilih, ki vozijo po naših cestah. Kako praktično poteka vožnja po levi strani, nismo preizkusili … že po nekaj sprehodih po malteških ulicah in cestah smo tudi izkušeni šoferji prišli do zaključka, da je misel na najem avtomobila na Malti pravzaprav samomorilna. Maltežanom se sicer v vsakdanjem življenju nikamor ne mudi, toda to pravilo ima eno izjemo: vedno se jim neizmerno mudi na cesti. Hupanje vsevprek, cviljenje gum pri naglem zaviranju, precejšnje hitrosti tudi v strnjenih naseljih ter čuden sistem krožnih križišč (ki imajo bolj obliko trikotnika) so glavne karakteristike malteškega prometa. Tudi semaforji in prometni znaki imajo povečini le okrasno vlogo, zato smo se odločili, da bo varneje, če Malto raziskujemo z uporabo otoškega avtobusnega prometa. Tako smo si najprej pridobili skico avtobusnih linij po otoku, nato porabili debelo uro, da smo avtomat za prodajo avtobusnih vozovnic na glavni avtobusni postaji v Valletti prepričali, da nam je »prodal« štiri 7-dnevne vozovnice in ko je minil še šok nad spoznanjem, kaj pomeni avtobus na Malti, se je potepanje lahko pričelo.

Pri potepanju po Malti
je dobro poznati bistvene točke iz njene bogate zgodovine, saj je tako lažje razumeti navade ljudi, pa tudi strukturo in posebnosti mest. Prve sledi naseljenosti Malteškega otočja segajo v 4. tisočletje pr.n.št., priseljenci pa naj bi sem prišli iz bližnje Sicilije. Najstarejše ostaline prvotnih prebivalcev Malte predstavljajo megalitski templji. Maltežani se radi pohvalijo, da njihova svetišča po starosti prekašajo tako sloviti angleški Stonehenge, kakor tudi egipčanske piramide. Združbe svetišč in grobov v GGantiji na Gozu in Tarxienu, Hagar Qim-u ter Mnajdri na Malti izpričujejo prisotnost starodavne kulture, ki je v letih cca. 3600 – 2700 pr.n.št. v relativno obsežnih templjih častila »obilno gospo«, ki po prevladujočih teorijah predstavlja mater Zemljo. Razvaline in podzemna grobišča odpirajo več vprašanj, kot pa nudijo odgovorov: kdo je gradil ta svetišča, zakaj in zlasti kako (posamezni kamni, ki so gradbeni element svetišč, merijo tudi do šest metrov in tehtajo več ton). Čisto laična logika daje slutiti, da so graditelji pripadali megalistki kulturi, ki je v približno istem času živela tudi drugod po Evropi. Toda kdo so bili ti ljudje, od kod so prišli, kaj se je v določenem trenutku v zgodovini zgodilo z njimi … vprašanja, zaradi katerih ogled ostankov svetišč matere Zemlje na Malti in Gozu bazira na principu »glej in se čudi«. Na Gozu del teh vprašanj elegantno rešuje legenda o velikanu Sansuni, ki naj bi te kamne na glavi prinesel v GGantijo, vendar je naš raziskovalni duh vseeno malce preveč zakrknjen in izkušen, da bi to brez skepse sprejeli.

Uradna, t.i. pisana zgodovina Malte se začenja okoli leta 800 pr.n.št., ko so na otočje prišli Feničani. Le-ti ki so največjega izmed otokov poimenovali M-L-T oziroma »malet«, kar je pomenilo »zavetje«. Po obdobju Feničanov je bil ta del sveta nekaj časa kartažanska kolonija, nato pa so ga zasedli Rimljani, ki so osrednjemu otoku pripisali ime »Melita«. Kljub podobnosti naj ne bi šlo za romaniziranje feničanskega »Malet«, pač pa se Melita pojasnjuje kot izpeljanka besede »mel«, ki je v jeziku starih Rimljanov pomenila med, po katerem je bilo otočje takrat znano daleč naokrog. Leta 60 naj bi po brodolomu na malteško otočje naplavilo svetega Pavla, ki je tukaj ostal tri mesece in zasejal seme krščanske vere med prebivalce otočja. Seme se je dobro prijelo - danes je 98% prebivalstva Malte krščanske vere (to se pozna tudi v javnem življenju - na Malti je npr. prepovedano sončenje zgoraj brez), sv. Pavlu pa je med drugim posvečena čudovita katedrala v Mdini. Svoje današnje ime je osrednji otok malteškega otočja dobil od Arabcev, ki so vdrli na to področje leta 869. Leta 1091 je Malta prešla v sklop kraljestva obeh Sicilij; sledilo pa je gotovo najbolj poznano obdobje malteške zgodovine, ki je povezano s katoliškim duhovniškim viteškim redom sv. Janeza (manj znani tudi kot ivanovci ali hospitalci oziroma splošno znani kot malteški vitezi). Ko so morali ivanovci leta 1522 prepustiti grški otok Rodos turškemu zavojevalcu Sulejmanu Veličastnemu, so se umaknili na Malto, ki je uradno postala njihov sedež leta 1530 in kjer so pustili neizbrisen pečat. Njihov zaščitni znak – značilni osmerokotni malteški križ – danes med drugim na repu svetu ponosno razkazujejo letala domače letalske družbe Air Malta, videti pa ga je mogoče tudi na mnogih pomembnih stavbah po otočju. Malteški vitezi so Malto obvladovali do leta 1798, ko je takratni predstojnik oziroma »grand master« viteškega reda Von Hompesch otočje brez boja predal Napoleonu in skupaj s peščico pripadnikov reda osramočen odšel v izgnanstvo. Francoska zgodovina na otoku je bila kratka – že leta 1800 je Malta postala britanska kolonija, in to ostala do leta 1964, ko je postala samostojna država. Da britanska nadvlada nad otokom Maltežanom ni bila posebno nadležna, kaže dejstvo, da je angleščina tudi po osamosvojitvi ostala drugi uradni jezik na Malti. Malta je – enako kot Slovenija – 01.05.2004 postala polnopravna članica Evropske unije.

Prastare rumene škatle na kolesih,
ki jim pravijo avtobus, so nas popeljale naokrog po Malti, da smo si lahko ogledali izbrane znamenitosti. Začeli smo, kot se spodobi, v glavnem mestu. Valletta je dobila ime po svojem ustanovitelju: predstojnik malteškega viteškega reda Jean Parisot de la Vallette je v 16. stoletju prenesel upravne zadeve iz Mdine v notranjosti otoka v novo zgrajeno mesto ob obali. Valleta je bila načrtovana kot trdnjava za obrambo dveh strateško pomembnih pristanišč na vsaki strani kamnitega polotoka, na katerem je zgrajena. Mesto še danes obdaja mogočno obzidje, ob ozkih in strmih ulicah, ki se spuščajo proti morju, pa so razporejene številne palače ter nekaj cerkva. Ogled megalitskih templjev smo združili z izletom v Mdino, staro prestolnico Malte, ki smo jo doživeli kot čudovito, tiho in skrivnostno mesto, ter z obiskom Modrih jam. Pri tem smo spoznali pomembno dejstvo: avtobusi, ki vozijo na progah s trištevilčno oznako, so novi in dražji (če nimaš tedenske karte) … pravi luksuz na naše pretresene hrbtenice. In še eno dejstvo, na katerega smo močno sumili že ob potepih po urbanih naseljih, se je potrdilo, ko smo ob tej priliki v sončnem in vročem vremenu malce pešačili po notranjosti otoka: ekološka zavest je Maltežanom španska vas! Ob cesti smo naleteli na neurejena in smrdeča smetišča, mrtve podgane ipd, toda vse skrito tako, da vožnja z avtobusom ali taksijem tega ne pokaže. Tu pride v poštev »sklep odprtega duha«: če Maltežanov to ne moti, tudi nas ne! Pol ure kasneje smo že neizmerno uživali ob ogledu Modrih jam. Veter in voda sta na južni strani otoka izdolbla skupino votlin, katerih ime ponazarja njihovo temeljno značilnost: mestoma se voda ob skalah biserno svetlika v izjemno čisti svetlo modri barvi, ki jemlje dih. Domačini so te jame med drugo svetovno vojno uporabljali kot zavetje med letalskimi napadi nemške vojske, danes pa predstavljajo izdaten vir zaslužka. Če ostanemo še malce pri jamah: prav posebna zanimivost sosednjega otoka Goza je »Calipso cave« oziroma jama, v kateri naj bi (po nekaterih teorijah!) nimfa Kalipso celih sedem let zadrževala Odiseja daleč od doma in mu v zameno za poroko ponujala nesmrtnost, večno mladost in bogastvo. To je mala votlina, v katero se zleze po strmih stopnicah in se tam, niti od tam ne vidi pravzaprav ničesar. To so očitno ugotovili tudi Gozočani, saj so pred časom prenehali pobirati vstopnino za ogled te jame. Še vedno pa jo prikazujejo kot eno izmed značilnosti otoka in je zelo dobro turistično obiskana kljub temu, da razen razgleda na čudovito plažo Ramla (ki pa se odpre z vrha stopnic, ne iz jame) ni kaj videti. Lep dokaz torej, kaj pomeni uspešna turistična propaganda … po preprosti logiki, ki izhaja iz trdne vere domačinov, da je Gozo otok nimfe Kalipso, je potem pač jasno, kaj je edina jama na otoku. Pa naj jim kdo dokaže, da Odisej ni bil v tej jami! Iz tega primera bi se gotovo lahko dosti naučila tudi slovenska turistična srenja. Gozo, ki je pol manjši od Malte in ima dobrih 30.000 prebivalcev, je sicer mogoče opisati kot slikovit in zelen otok, ki je v nasprotju z Malto ohranil precej starodavnega šarma. Da je življenje tu drugačno, dokazuje dejstvo, da imajo prebivalci Malte na Gozu vikende oziroma da tukaj preživljajo dopust. Na tem otoku, ki je od Malte oddaljen vsega skupaj 20 minut vožnje s trajektom, je možno obiskati številne kulturne znamenitosti in občudovati vrsto naravnih lepot. Obiska pa je vsekakor vreden tudi mali Comino med Malto in Gozom, ki je z lepimi plažami pravi kraj za kopalni izlet.

In še beseda o prebivalcih malteškega otočja:
zanimivi ljudje so to. Prepoznati jih je mogoče v prvi vrsti po jeziku, ki ga govorijo. Malteški jezik se sliši kot nekakšna mešanica arabščine, italijanščine in morda še česa … razumeli nismo niti besedice. Sicer pa zunanje podobe tipičnega Maltežana ni enostavno opisati, saj je za to področje značilna bogata raznolikost fizičnih tipov prebivalcev, kar je rezultat prepletanja različnih narodov, ki so se v zgodovini znašli na tem področju. Tako se v domačinih odražajo arabski, latinski, grški, pa tudi anglo-saksonski fizični tipi ljudi. Ne glede na zunanjo podobo pa je Maltežanom skupen karakter: so odprti, neobremenjeni, odkriti, prijazni ter pogosto nasmejani ljudje. Značilna zanje je tudi izvirnost: pravijo, da je povprečnega Maltežana strah, da bi poniknil v množici, zato prav vsak daje svojo individualno noto vsemu, kar ima (avtomobilu, čolnu, hiši in drugemu). Toda pozor: da ne bi slučajno v isti koš z Maltežani vtaknili prebivalcev sosednjega Goza. To Gozočane naravnost užali. Čeprav imata Malta in Gozo načeloma skupno zgodovino, je imel Gozo precej več smole zlasti zaradi pogostih pustošenj morskih piratov, ki se niso omejili le na ropanje materialnih dobrin, ampak so ob neki priložnosti praktično celotno populacijo otoka zajeli in prodali v suženjstvo. To je skromne Gozočane tekom stoletij napravilo žilave: zanje je značilen jeklen karakter, ki mu vsakovrstne nesreče zlepa ne pridejo do živega, poleg tega pa veljajo za izjemne domoljube. Njihova ljubezen do rodnega otoka je skorajda pregovorna: ne glede na to, zakaj in kako se Gozočan znajde v tujini - če bo obstajala vsaj najmanjša možnost, se bo nekoč vrnil domov. To je veljalo v času, ko so jih odpeljali v suženjstvo, in to velja še danes.

Brezplačen izvod

Naroči brezplačni izvodČe želite prejeti brezplačni izvod revije Horizont nam pišite na naš e-naslov pripišite vaše ime, naslov in telefonsko številko in poslali vam ga bomo brezplačno! (brezplačni izvod lahko naročite le enkrat)

Dogodki

Nova Zelandija v enem mesecu

19.09.2017 - dvorana Zemljepisnega muzeja, Gosposka ulica 16 v Ljubljani

Videti Galapagos in razumeti Darwinov razvojni nauk

17.10.2017 - dvorana Zemljepisnega muzeja, Gosposka ulica 16 v Ljubljani

Vietnam – kmetijstvo in pokrajinska pestrost

21.11.2017 - dvorana Zemljepisnega muzeja, Gosposka ulica 16 v Ljubljani

Zanimive povezave

ODKLOP

www.odklop.com

HRVAŠKA TURISTIČNA SKUPNOST

croatia.hr/sl-SI/Homepage

DUŠAN BERDNIK - POPOTNIK

www.duletravel.com

KLAS Avtobusni promet MS

www.apms.si

Kompas Novo Mesto

www.kompas-nm.si

Agencija Van GOGH

www.agencija-vangogh.si

QUO VADIS d.o.o.

www.quovadis.si

SONČEK

www.sonchek.com

KO DOGODIVŠČINA NE MORE POČAKATI NA JUTRI

www.nkbm.si/kredit-za-aktivne

Bookingpoint

www.bookingpoint.net

EXPLORA

www.explora.si

POTOVANJA PIRC

www.last-minute.si

STA Potovanja

www.stapotovanja.com

IZLETNIK Celje

www.izletnik.si

Potepuh

www.potepuh.si

PUTRA

www.putra.si

POZEJDON TURIZEM

WWW.POZEJDON-TURIZEM.COM

 
Aktualna številka
Nasveti za potovanja
Članki
Potopisna predavanja in dogodki
Priprava na potovanje
Vaši prispevki
Multimedija
Nagradne igre
Naroči revijo Horizont