Revija Horizont
Na vhodno stran Predstavitev revije Horizont Naroi revijo in dobi nagrado Pretekle tevilke revije Horizont

iskalnik:

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Kako si organizirate potovanja?

Preko turističnih agencij

Preko spletnih agencij

Individualno

Informacije

Naslov uredništva:

Revija Horizont

Radvanjska cesta 112,

2000 Maribor


Tel: 02 3312 758

Fax: 02 3312 757


e-naslov:

urednistvo@revijahorizont.com

 

ŠKOTSKE PRIGODE (LEWIS – V ATLANTIKU POZABLJENI BISER, 20 % ZA ANGELE VARUHE)

Prispevek poslal(a) Jernej Mrovlje



ŠKOTSKE PRIGODE

LEWIS – V ATLANTIKU POZABLJENI BISER

Teden dni potovanja je za mano. Sreda je. Živahni tempo v enem izmed najlepših in najbolj zgodovinskih mest v Evropi, Edinburgu, mi je izčrpal moči. Zaželim si nekaj mirnih dni počitka. Nekaj časa za sprostitev in opazovanje prečudovite narave, ki sem jo tačas zanemaril. Mestni vrvež pustim za seboj in se odpravim proti severozahodu. Pot me zanese v pristaniško mestece Ullapool, od tod pa naprej na otok Lewis. Le-ta skupaj z otoki Harris, Uist in Barra tvori Zunanje Hebride. Otoki so ime verjetno dobili iz nordijske besede 'havbredey', kar pomeni 'otoki na robu oceana'. Slabe tri ure vožnje s trajektom in že sem v drugem svetu. Prostrana in vetrovna šotišča, barja, klifi in čudovite bele peščene plaže s turkiznim morjem. Poleg tega pa me razveseljuje tudi dejstvo, da je otok močno izoliran od celine in zaradi tega tudi turistično precej manj zanimiv. Ne bo poplave turistov in ne občutka, da se vsem nekam mudi. Ko v pristanišču zapustim trajekt in se moj pogled prvič zazre po pokrajini, si sam pri sebi mislim: 'Idealni kraj za pobeg pred modernim svetom.' Namestim se v edinem večjem mestecu na Lewisu, Stornowayu. Menim, da bo to dobro izhodišče za moje nadaljnjo potepanje. Udobno posteljo v hostlih za nekaj dni zamenjajo trda, mrzla tla šotora.
Lokalni avtobusni prevoznik Galson Motors ponuja možnost nakupa krožne vozovnice, imenovane Westside Rover Ticket. Pot se prične in konča v Stornowayu, pred nakupom pa se morate odločiti, koliko postankov želite narediti. Sam se odločim za dva. Številna jezera in neskončna šotišča okoli njih, to je podoba, ki me spremlja na vsej poti po otoku. Enoličnost travnato zelene barve vsake toliko časa prekinejo manjše vzpetine, ki so zaradi resja obarvane v prelepo vijolično. Potem pa so tu še ovce, ki so kot majhne bele pike neenakomerno porazdeljene v tem ogromnem zeleno-vijoličnem vzorcu. In že je tu moj prvi postanek: svetovno znani pokončni bloki v Callanaisu.
Veljajo za eno največjih znamenitosti Lewisa, vendar so zaradi svoje odmaknjene lege bolj slabo obiskani. 13 velikih kamnitih blokov zakopanih v šotno barje je v krogu razporejenih okoli 4,5 metrov visokega centralnega monolita. Okoli njih je v obliki križa raztresenih še 40 manjših. Izvirni namen, te več kot 5000 let stare in zapletene postavitve, še dandanes ostaja skrivnost. Kljub temu pa je znano, da so osrednji prostor dolgo časa uporabljali za pogrebno obredje.
Vlažno vreme, ki ga prinesejo vetrovi iznad Atlantika, je tu prava stalnica. Tako je tudi v času mojega obiska. Rahlo pršenje dežja izpod oblaka ter meglice, ki jih veter ves čas podi sem ter tja, naredijo ozračje še bolj misteriozno. Prepustiš se občutkom in misli ti odtavajo daleč nazaj v zgodovino. Predstavljaš si, kako so tu nekoč izvajali obredno daritev bogovom. A le kdo so bili ti ljudje? Koga so častili? Od kod so prišli? In kakšna je bila njihova kultura? Po glavi ti roji polno vprašanj, na katere pa še danes ni znanih odgovorov.
Moj naslednji postanek je Blackhouse Museum v Arnolu. Kot že ime pove, muzej predstavlja t.i. črna hiša, ki je ena najbolje ohranjenih predstavnic svoje vrste na Škotskem. Poleg tega, pa je neposreden dokaz preteklega življenja tu na otoku. Njihova zasnova sega 1000 let nazaj v zgodovino, v čas Vikinških vpadov. A ime 'črna hiša' naj bi se pojavil kasneje, šele konec 19. stoletja, v času nastanka 'modernih' stavb, katere so bile oklicane za 'bele hiše'.
Muzejska hiša datira iz leta 1885, material za izgradnjo pa sta povečini predstavljala kamenje in slama, torej to, kar je ponujala narava. Zasnova je popolnoma prilagojena težkim vremenskim razmeram na robu Atlantika. Zaradi močnih vetrov, ki tu pihajo skozi celo leto, hiša nima ne oken in ne dimnika. Notranja oprema se je vse do danes ohranila taka, kot je bila l. 1964, ko so se izselili njeni zadnji prebivalci. Tako stene, kot tudi strop, so popolnoma prekrite s sajami, vonj po prekajenem pa je tako močan, da marsikaterega turista odvrne od tega, da vstopi. Da pa je občutek še bolj pristen, vestni turistični delavci vsako jutro zakurijo kurišče. Dim, ki se vali skozi vrata naznanja, da je tudi danes kurišče že prižgano. Na mizici poleg vhoda opazim baterijsko svetilko. Mora biti pa res temno, da potrebuješ celo svetilko, pomislim. Nekoliko se obotavljam, potem pa pogumno zakorakam noter. Ko moj pogled prvič zazre notranjost najprej pomislim na črno kuhinjo, kakršno poznamo pri nas v Sloveniji. Edina razlika je v tem, da je tu prostor razdeljen na tri dele. Osrednji del, kjer je tudi kurišče, je služil bivanju, stranska dela pa sta predstavljala hlev in skedenj. Močan vonj dima s kurišča mi udari v nosnice in prepoji mojo majico. Oči se mi orosijo. Pospešim korak in si v trenutku ogledam vse tri prostore, potem pa hitro ven, na svež zrak.
Ker mi čas dopušča, se odpravim na kratek potep skozi vasico Arnol, vse dokler mi ne zmanjka tal pod nogami. Dobesedno. Znajdem se na vrhu klifa, 20 metrov visoko nad bučečim Atlantikom. Valovi se neusmiljeno zaganjajo v stene pod mano in se nato razpršijo v tisočerih drobnih kapljicah. Okoli mene v močnem vetru poplesujejo visoke travnate bilke. Pred menoj pa neskončna modrina Atlantika. Vse koder mi seže pogled. Tudi sam se nastavim vetru. Majica počasi izgublja vonj po dimu. Ne morem pa to reči za vtise, ki sem jih nabral v času mojega bivanja tu na Lewisu. Ti bodo ostali v mojem spominu za vedno!

20 % ZA ANGELE VARUHE

Prave Škotske ne bi bilo brez viskija. In obisk te dežele, brez ogleda ene izmed destilarn, bi bil nesmisel. Sam se odločim za obisk najmanjše izmed njih. Edradour destilarna se nahaja dobro uro hoje navkreber iz vasi Pitlochry. Po krajšem nesporazumu s pretvorbo milj v naše kilometre spoznam, da 3milje vsekakor ne bo blizu. In ker do tja ni javnega prevoza, se na pot podam kar peš. Pitlochry pustim daleč za seboj in z vsakim korakom sem višje nad dolino. Podeželska pot, ponekod dovolj široka le za eno vozilo, me vodi mimo številnih polj ječmena in pšenice. Rahlo rosenje me spomni na dobro staro angleško vreme, in ko po dobri uri hoje že skoraj obupam, v ozki grapi, skrito za drevesi, opazim gručo belih hišk s sivimi strehami in živo rdečimi vrati. Moj cilj: Edradour, najmanjša destilarna na Škotskem.
Ustanovljena je bila že daljnega leta 1825, ko so se trije vaški kmetje odločili za proizvodnjo 'vode življenja', kot so jo imenovali Kelti. V nekaj kamnitih zgradbah so postavili destilarno, ki se je nespremenjena ohranila vse do danes. Še vedno trije zaposleni skrbijo za to, da iz najboljšega vaškega ječmena, izvirske vode in kvasa, nastane najbolj popularna nacionalna alkoholna pijača. Tudi količina se vse od začetka pa do danes ni spremenila. Letno uspejo napolniti le toliko sodčkov, kolikor je v povprečju 14-dnevna proizvodnja moderne destilarne. Ročno delo in tudi rek 'the smaller the still-the finer the taste' ('manjši kotel-plemenitejši okus'), ki se ga držijo, je pripomogel k temu, da se najmanjša destilarna lahko primerja z velikimi tekmicami.
Tudi turisti so pri njih vedno dobrodošli. Ob prihodu me prijazno pozdravi vodič in pove, da se bo vodeni ogled začel čez dobrih 5 minut. Najprej nam predvajajo multimedijsko predstavitev zgodovine destilarne, potem pa nas, kar brezplačno, ponosno popeljejo na ogled celotnega postopka. Prvi korak na poti do viskija je proces imenovan 'malting'. Skrbno izbran ječmen najprej navlažijo, da začne kaliti, kar povzroči pretvorbo škroba v sladkor. Tekočino, v kateri so namočena zrna, po dobrem tednu izsušijo v posebni sušilni peči. Tako obdelana ječmenova zrna, z zlato-rumeno barvo in rahlo oreščkastim okusom, so imenovana 'malt'. Zmeljejo jih in skupaj z vodo, ki izvira izpod hriba Moulin Moor v neposredni bližini, zmešajo v velikanski t.i. pivarski kadi, stari toliko kot destilarna. Po nekaj urah je rezultat mešanice tekočina bakrene barve, imenovana 'wort'. Na posebni rebrasti hladilni napravi, edini svoje vrste v uporabi še dandanes, jo ohladijo na 20°C. V postopku fermentacije tekočino premestijo v eno izmed dveh 6000 litrskih kadi ter dodajo kvas. Po 56 urnem delovanja kvasovk nastane 8,5% alkoholna tekočina, imenovana 'wash'. Da iz te tekočine ločijo alkohol je potrebna še destilacija. Tekočino segrejejo na 88°C, pri kateri alkohol izhlapi proti vrhu kotla, ter se nato v posebnih polžasto zavitih ceveh, ki jih hladijo z vodo, ponovno utekočini. To 23% alkoholno tekočino ponovno uporabijo v postopku destilacije, tokrat v manjšem kotlu. Končni produkt sekundarne destilacije je 69% alkohol. Skrbno ga uskladiščijo v hrastove sode, ki so jih posebej zato uvozili iz Španije. Ti sodi so posebni tudi zato, ker je bil prvotno v njih skladiščen brandy, kar da viskiju v času zorenja značilen vonj. Tudi hrastov les ima pri vonju in okusu poglaviten pomen, posebej poudari vodič. Po treh letih zorenja si viski tudi po uradni poti pridobi naziv 'Škotski viski'. Ker pa pri Edradourju upoštevajo tradicijo, njihov viski pride na prodajne police šele po desetih letih zorenja. Vsako leto zorenja, zaradi izhlapevanja, izgubijo 2-4% viskija. V desetih letih torej v najboljšem primeru iz vsakega sodčka neznano kam izgine 20%. In če bi res radi izvedeli kam gre teh 20%, naj vam namignem, da so ta izgubljeni del viskija poimenovali 'angelski delež'. Saj razumete. Kot vrhunec celotnega obiska pa je, tako zame, kot verjetno za večino ostalih obiskovalcev 'osebni stik' z glavnim junakom te zgodbe. Sej veste kaj imam v mislih: pokušino viskija seveda! 'In če imam vsaj eno posmrtno željo', pravi za konec naš vodič, 'je ta, da se nekoč, kot angel varuh, vrnem sem nazaj v destilarno!' .

________________________________________________________________________________

Jernej Mrovlje
Ul. Jakoba Aljaža 9
4281 Mojstrana
041/822-525
Lahko pošljem tudi dodatne slike, če želite.

Lep pozdrav!

Brezplačen izvod

Naroči brezplačni izvodČe želite prejeti brezplačni izvod revije Horizont nam pišite na naš e-naslov pripišite vaše ime, naslov in telefonsko številko in poslali vam ga bomo brezplačno! (brezplačni izvod lahko naročite le enkrat)

Zanimive povezave

ODKLOP

www.odklop.com

HRVAŠKA TURISTIČNA SKUPNOST

croatia.hr/sl-SI/Homepage

DUŠAN BERDNIK - POPOTNIK

www.duletravel.com

KLAS Avtobusni promet MS

www.apms.si

Kompas Novo Mesto

www.kompas-nm.si

Agencija Van GOGH

www.agencija-vangogh.si

QUO VADIS d.o.o.

www.quovadis.si

SONČEK

www.sonchek.com

KO DOGODIVŠČINA NE MORE POČAKATI NA JUTRI

www.nkbm.si/kredit-za-aktivne

Bookingpoint

www.bookingpoint.net

EXPLORA

www.explora.si

POTOVANJA PIRC

www.last-minute.si

STA Potovanja

www.stapotovanja.com

IZLETNIK Celje

www.izletnik.si

Potepuh

www.potepuh.si

PUTRA

www.putra.si

POZEJDON TURIZEM

WWW.POZEJDON-TURIZEM.COM

 
Aktualna številka
Nasveti za potovanja
Članki
Potopisna predavanja in dogodki
Priprava na potovanje
Vaši prispevki
Multimedija
Nagradne igre
Naroči revijo Horizont