Revija Horizont
Na vhodno stran Predstavitev revije Horizont Naroi revijo in dobi nagrado Pretekle tevilke revije Horizont

iskalnik:

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Kako si organizirate potovanja?

Preko turističnih agencij

Preko spletnih agencij

Individualno

Informacije

Naslov uredništva:

Revija Horizont

Radvanjska cesta 112,

2000 Maribor


Tel: 02 3312 758

Fax: 02 3312 757


e-naslov:

urednistvo@revijahorizont.com

 

KARIBU ZANZIBAR

Prispevek poslal(a) Petra Marinč



Svoje potepanje po Tanzaniji sem nadaljevala proti Viktorijinemu jezeru, drugemu največjemu sladkovodnemu jezeru na svetu. Samo mesto Mwanza ob jezeru ni nič posebnega, je pa dober postanek za moj naslednji cilj, jezero Tanganyika pri mestu Kigoma.

Jezero Tanganyika je s svojo globino tisoč štiristo sedemdeset metrov drugo najgloblje na svetu in najdaljše sladkovodno, tako globoko pa je nastalo ravno zaradi tektonskih premikov oziroma preloma v zemeljski skorji. Pot do mesta Kigome je zelo naporna, če potuješ z avtobusom. Cesta, če se ji tako lahko reče, je luknjasta, prašna in dolga in popotnik potrebuje kar nekaj časa, da prispe na cilj. Tako sem prvo noč prespala v mestu Singida, nekje na pol poti med Viktorijinim jezerom in Kigomo. Naslednji dan sem se ponovno vozila ves dan, vse do desetih zvečer, ko sem končno prispela.

Na avtobusu me je prijazen možakar starejših let gledal kar celi dve uri, proti koncu vožnje pa je pristopil do mene, se predstavil in povedal, da me opazuje že nekaj ur in da se boji zame. Že vnaprej mi je prepovedal prenočevanje v hotelih in ostalih domovanjih, ki jih ponujajo domačini, pa ne zato ker ne bi bili dovolj dobri. Mesto naj bi bilo nevarno, še posebej v večernih urah. Tako me je povabil, da noč preživim pri njegovi družini. Ker po naporni celodnevni vožnji nisem imela več energije iskati hotela, kjer bi prespala, sem nemudoma pritrdila. No, sem si rekla, kaj pa mi je lahko hudega, mož je bil prijazen, pa tudi njegova žena, ki me je gledala par metrov stran, je bila prav simpatična. Tako sem dva dni in pol bivala pri afriški družini. Bili so kar premožna družina, on ekonomist, ona učiteljica v pokoju. Njuna hiša je bila za razliko od večine ostalih afriških hiš narejena iz betona, še kar moderno opremljena (no tekoče vode niso imeli, vseeno pa se je bilo zelo zanimivo zvečer »polivati« po telesu z zajemalko). Kuhali smo kar zunaj na ognju in počutila sem se kot da sem spet doma.

Jaz moram nadaljevati svoje raziskovanje proti parku Gombe, domovanju šimpanzov in tako sem prvi dan preživela v iskanju agencije, ki bi me z ladjo peljala do parka Gompe, parka zaradi katerega sem se odločila nadaljevati naporno večdnevno pot vse od nacionalnega parka Serengeti pa do tu. V parku Bombe naj bi živelo približno sto petdeset šimpanzov. Naslednji dan mi je le uspelo dogovoriti se za prevoz. Ker ladja ni bila pripravljena peljati nazaj še isti dan, sem prespala kar na otoku. Naslednje jutro sem dve uri prebila v parku z gručo američanov. Poleg šimanzov sem v parku videla tudi kar nekaj pavijanov.

Šimpanzi živijo v skupnostih, je začel vodič, hranijo se s sadjem, listjem, insekti, pticami, jedo pa tudi druge opice. Živijo lahko do štirideset let. V parku je tudi čudovit slap Kakombe. Po treh urah tihega in počasnega sprehajanja po parku smo uspeli videti dve družini. Jaz sem bila z ogledom zadovoljna, mislim da ostali tudi. Blizu parka Gombe, takoj ob jezeru, je domovanje raziskovalke Jane Goodall. Goodallova je v Gombe prispela leta 1960 in petindvajset let tu živela in ugotavljala podobnosti med šimpanzi in ljudmi. Jaz pravim, da smo si kar podobni.

Družini sem se ob prihodu nazaj v mesto Kigoma zahvalila za njihovo prijaznost in zaključila raziskovanja na jezeru Tanganyika z obiskom bližnje vasi Ujiji. Nedaleč od mesta Kigoma, nekje na pol poti do letališča se nahaja prijetna vasica, ki je vsekakor vredna obiska. Vas je znana predvsem po tem, da sta se tu v devetnajstem stoletju srečala in se rokovala raziskovalec Henry Stanley in dr. Livingston, prav tako raziskovalec in misionar. Stanley se je napotil v Afriko, da bi našel Davida Livingstona, ki se je že večkrat odpravil raziskovat Afriko, tokrat da bi našel izvor reke Nil. Ker se že nekaj časa ni javil in je bil pogrešan, se je Stanley odpravil v Afriko, da bi ga našel.

Iz mesta Kigoma sem nato letela na Zanzibar. »Karibu« zakriči taksist na letališču otoka Zanzibar. Karibu v svahiliju pomeni dobrodošli. Potrebovala sem le njegov šaljivi nasmeh in že sva bila dogovorjena, da me zapelje v stari del glavnega mesta, imenovan Stone town. Mesto je mešanica arabske, indijske, evropske ter afriške arhitekture. Mesto prav lepo na ogled ni, saj so ometi hiš zelo umazani. Hiše so starejše od sto petdeset let, zgradili so jih Arabci in Indijci v devetnajstem stoletju. Je pa vsekakor zanimiv sprehod med nešteto ozkimi uličicami, kjer se vsak turist vsaj enkrat izgubi, a pravo pot takoj spet najde. Na ulicah je možno kupiti vse, od hrane, oblek, do raznih slikarij, mimogrede, vsi t.i. vsak slikar zavzeto trdi, da so njegove slike pač najboljše in lepše od sosedovih, vendar zanimivo, imajo prav vse slike v mestu enak motiv. Nič ne de, slike so čudovite. In ko se enkrat navadiš na stalno »nadlegovanje« trgovcev, je sprehod po mestu prav zanimiv (čeprav vsake toliko zasmrdi iz kanalizacije). Ampak nič ne de, kmalu bom na turkiznih plažah.

Slave chambers oziroma kleti, kamor so zaklepali Afričane so na pogled grozljive. Vsako leto je bilo na Zanzibarju prodanih od deset do štirideset tisoč sužnjev. Sužnji so bili, preden so jih odpeljali na usmrtitev, priklenjeni okoli vratu na težkih kovinskih verigah. V sobi, kjer so bili zaprti, je bila le ena majhna lina, kamor je lahko prišel svež zrak, vendar to ni prav nič pomagalo, saj je veliko sužnjev umrlo prav zaradi grozljivih razmer, predvsem so umirali zaradi zadušitve in stradanja. Market sužnjev je trajal vse do leta 1874, potem pa so ga zaprli. Nedaleč, pri cerkvi, je postavljen spomenik sužnjem. beseda Zanzibar naj bi izhajala iz arabske besede in naj bi pomenila »obalo črnih«.

Vsak turist pa si nedvomno mora ogledati začimbe, ki jih proizvajajo na Zanzibarju. Na t.i. spice tour turistu ponudijo ogled več kot petdeset različnih vrst začimb, med drugim si lahko ogledaš cimetovo drevo, muškatni orešček, kardeman, klinčke, jack fruit, vanilijo, liči, ponujajo pa tudi razne kreme za telo in kokosovo olje. Sadež muškatnega oreščka je okrogel in rumen, znotraj je rjav in prekrit z rdečo plastjo. Muškatni orešček raste na drevesu. Cimet je prav tako drevo. Njegovo deblo režejo previdno s tankimi rezinami, ki jih potem sušijo.

Slika št. 1
Muškatni orešček

V večernih urah ulije Stown towna zaživijo. Začne se ples, lokalni ribiči pripravijo vse možne vrste rib, na tisoč in en način za samo dolar ali dva. Obstaja tudi Zanzibar pizza, domačini ponujajo sok iz sladkornega trsa. Greh je ne poskusiti. Kar pa se alkohola tiče pa je možno dobiti pivo, pa kako lokalno pijačo je prav prijetno spiti z domačini (ampak pozor: lokalni Konjagi je potrebno piti prav previdno, kajti kaj hitro se ti lahko zgodi, da se naslednji dan, ves dan, vrti prav vse mesto).

Slika št. 2
Ulice Stown towna v večernih urah

Dva dni sem preživela v glavnem mestu, nato sem jo mahnila proti severu otoka, na plažo Nungwi. Glavna plaža Nungwi na severu Zanzibarja je prekrasna. Morje je turkizno modre barve, plaže so peščeno bele, turistu se lahko dogodi le kakšen krajši obisk meduze. Pogled na morje te obda z neverjetnim občutkom in obstaneš že prvi trenutek, ko ga zagledaš.

Slika 3 in 4: Plaža Nungwi Zanzibar

Ostalo je le še par dni potepanja po Afriki in odločila sem se, da Afriko za zaključek potovanja spoznam še na malo drugačen način. Afriška pokrajina je večinoma suha in prašna, Tanzanija pa med drugim na severovzhodu države ponuja treking oziroma bolje rečeno sprehod med vasicami v zelenem hribovju Usumbara. Ponavadi popotniki pričnejo svoje potepanje kar v vasici Lushoto. V vasi sem obiskala dve razgledni točki, približno tisoč petsto metrov visoko, veliko je zelenja in vlage in prav nič ne spominja na tanzanijo, ki sem jo spoznala dosedaj. Popotnik ima priložnost med potepanjem po gorovju obiskati domačijo, kjer lahko dobiš domač sir, marmelado, puter in domač kruh. Odlično za poskusit. Vsaj polovico poti pa te vedno spremljajo prav nič sramežljivi otroci, trije so se z mano povzpeli kar na sam vrh in mi tako polepšali dan.

Slika št. 5
Prijazni otroci

Kaj več o Tanzaniji pa drugič. Do takrat pa svahilijski pozdrav »Kwaheri«.

Brezplačen izvod

Naroči brezplačni izvodČe želite prejeti brezplačni izvod revije Horizont nam pišite na naš e-naslov pripišite vaše ime, naslov in telefonsko številko in poslali vam ga bomo brezplačno! (brezplačni izvod lahko naročite le enkrat)

Dogodki

Nova Zelandija v enem mesecu

19.09.2017 - dvorana Zemljepisnega muzeja, Gosposka ulica 16 v Ljubljani

Videti Galapagos in razumeti Darwinov razvojni nauk

17.10.2017 - dvorana Zemljepisnega muzeja, Gosposka ulica 16 v Ljubljani

Vietnam – kmetijstvo in pokrajinska pestrost

21.11.2017 - dvorana Zemljepisnega muzeja, Gosposka ulica 16 v Ljubljani

Zanimive povezave

ODKLOP

www.odklop.com

HRVAŠKA TURISTIČNA SKUPNOST

croatia.hr/sl-SI/Homepage

DUŠAN BERDNIK - POPOTNIK

www.duletravel.com

KLAS Avtobusni promet MS

www.apms.si

Kompas Novo Mesto

www.kompas-nm.si

Agencija Van GOGH

www.agencija-vangogh.si

QUO VADIS d.o.o.

www.quovadis.si

SONČEK

www.sonchek.com

KO DOGODIVŠČINA NE MORE POČAKATI NA JUTRI

www.nkbm.si/kredit-za-aktivne

Bookingpoint

www.bookingpoint.net

EXPLORA

www.explora.si

POTOVANJA PIRC

www.last-minute.si

STA Potovanja

www.stapotovanja.com

IZLETNIK Celje

www.izletnik.si

Potepuh

www.potepuh.si

PUTRA

www.putra.si

POZEJDON TURIZEM

WWW.POZEJDON-TURIZEM.COM

 
Aktualna številka
Nasveti za potovanja
Članki
Potopisna predavanja in dogodki
Priprava na potovanje
Vaši prispevki
Multimedija
Nagradne igre
Naroči revijo Horizont