Revija Horizont
Na vhodno stran Predstavitev revije Horizont Naroi revijo in dobi nagrado Pretekle tevilke revije Horizont

iskalnik:

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Kako si organizirate potovanja?

Preko turističnih agencij

Preko spletnih agencij

Individualno

Informacije

Naslov uredništva:

Revija Horizont

Radvanjska cesta 112,

2000 Maribor


Tel: 02 3312 758

Fax: 02 3312 757


e-naslov:

urednistvo@revijahorizont.com

 

TANZANIJA IN OLDUVAI GORGE

Prispevek poslal(a) Petra Marinč



O Tanzaniji bi lahko povedala marsikaj. Toliko je stvari, o katerih bi lahko pisala, vendar bom v tem članku opisala le del mojega potepanja po tej afriški lepotici. Tako sem zgodaj zjutraj v juliju z letalsko družbo Emirati začela potovanje proti Afriki. Priletela sem v Kenijo, natančneje v Nairobi. Mesto samo ni bilo nič posebnega, in tudi moj namen in cilj je bila Tanzanija. Prvo mesto vredno ogleda v Tanzaniji je mesto Arusha, pa ne zaradi mesta samega, pač pa zaradi okoliških nacionalnih parkov, vulkanov, jezer ter plemen. Proti mestu, ki leži na severu Tanzanije, sem se iz Nairobija odpeljala z manjšim turističnim kombijem, imenovanim dala-dala. Prihoda v mesto Arusha se spomnim po vzkliku otroka, ki je pridrvel do mene, me povlekel za levi rokav in proti meni odprl svojo desno dlan ter rekel: »Mzungu, give me money«. Mzungu v svahiliju pomeni beli človek in kot je običajno v revnejših državah otroci pritečejo iz vseh smeri in prosijo turiste za denar ali hrano. Otroci, čeprav živijo v pomanjkanju, so bili do mene v času potovanja vedno prijazni in nasmejani, predvsem pa navihani. Najlepše na njih je bil njihov iskren nasmeh.

Mesto Arusha je središče plemen, ki se imenujejo Arusha in Meru people (ime Meru pomeni ugasli vulkan, ki se nahaja blizu Kilimandžara). Arusha je izhodišče za razne trekinge, safarije, obiske plemen, skratka v mestu ponujajo vse, kar si popotniki lahko poželimo (v mestu živi tudi Slovenka Vesna, ki ponuja storitve trekinga, safarije ter obiske okoliških plemen). Potem ko sem se usidrala v enega izmed boljših hotelov, v hotel Flamingo, sem se nemudoma odpravila proti tržnici, da bi nakupila sadje, predvsem pa zato, da začutim utrip afriškega življenja. Tržnic je bilo v mestu kar nekaj, tako da sem se najprej odpravila nakupiti sadje. Pri nakupu pa so mi pomagali prijazni mimoidoči afriški fantje. Kasneje sem se odpravila proti tržnici, kjer prodajajo najrazličnejša ročna dela (od nakita, posod, izdelanih živali). Ena izmed prodajalk je bila tako prijazna, da mi je celo dala v spomin ogrlico. Ogrlica sicer ni bila nič posebnega, vendar pa mi je veliko pomenila ravno zaradi prodajalkine prijaznosti.

OBISK OKOLIŠKIH PLEMEN

Pred mano je bil samo mesec dni potovanja, tako da sem kar na hitro naredila plan. Odločila sem se, da jo najprej mahnem v masajsko vas. Za obisk sem se dogovorila kar v eni izmed turističnih agencij (v Arushi je agencij malo morje, tako da je strah, da se ne bi uspel dogovoriti za ogled safarija ali za treking v okoliške hribe, povsem odveč). Do vasi »oldonyosampo masai«je bilo uro vožnje, na sami poti do nje sem že lahko videla prve »prave« masaje. Voznik po imenu Baraka nas je v vas pripeljal kar s staro Toyoto. Jaz in vodič sva začela sprehod med masajskimi vasicami. Tu je bilo opaziti veliko dreves, imenovanih akacij. Masaji verujejo, da jim bodo posajene akacije prinesle dež.

Vodič Thomas mi je pripovedoval o življenju masajev. Masaji so nomadi, ki živijo v afriški savani. Masajski bojevniki se imenujejo morani. Ti skrbijo za varnost ljudi in svoje živine (to so predvsem ovce in koze). Skozi številne sprejemne obrede, ki preskušajo njihov pogum, spretnost in vzdržljivost, postanejo moški. Njihova glavna naloga je ščititi skupnost, v kateri živijo. Masaji so poligamisti (na eni izmed tedenskih tržnic, kjer se prodaja govedo, sem ugotovila, da žena stane 15 krav, kar pomeni, bolj premožen si, več žena imaš lahko). Okoli telesa nosijo masaji ovita platna, predvsem rdeče in modre ter vijolične barve. Njihovi čevlji so narejeni iz gume. Pijejo pomešano kri in mleko in velikih buč, ki jih imenujejo kalabaši. Poznani so tudi po svojem plesu, kjer poskakujejo v zrak zelo visoko.

V masajski vasici sem tako skupaj z vodičem ter lokalnim masajem obiskala dve družini ter vaškega zdravilca. Masajska družina živi v majhni okrogli ali oglati hiši, narejeni iz blata in pokriti s travo. V eni izmed vasic sem se tudi naučila, da je živalski iztrebek lahko tudi dobro čistilo za tla (oziroma vsaj tako pravi masajka). Po ogledu vseh vasi smo se odpravili nazaj proti mestu. Na poti me je vodič Thomas popeljal do manjšega grmička, ki naj bi bil zdravilo proti malariji. In zaključila sem dan potepanja pri afriškem plemenu masaji.

Drugi dan sem se odločila obiskati tudi ostala bolj znana plemena, ki prebivajo v okolici Arushe. To sta plemeni Datoga in Bušmani, slednji so poznani tudi pod imenom Hadzabe. Datoge in Bušmani so se že v zgodovini naselili v okolico jezera Eyasi. Samo jezero in njegova okolica nista zelo poznana. Tokrat smo se na pot odpravili kar s terenskim vozilom. Spremljala sta me vodič Bube ter kuhar Wilson. Pot proti Datogam je vodila mino dreves baobab, mimo nasadov kave, ob cesti sem poslikala kar nekaj pavijanov, ob poti pa na desni strani ceste lahko turist vidi del narodnega parka Manyara. Park je znan po levih, ki plezajo na drevo (čeprav moram reči, da ko sem naslednji dan park obiskala, nisem videla prav nobenega; ampak tako pač je, na safariju je potrebno imeti srečo).

Cesta je bila sprva asfaltirana, kasneje pa je pot postala prašna in polna lukenj, tako da zaradi takšnih in podobnih poti vsakodnevno tuširanje v Afriki ne pride v poštev. Do plemena pa je bilo treba hoditi še dobro uro po peklenski vročini. Datoge so pravzaprav sorodniki bušmanov, mi pove vodič. Ob prihodu v vas (vas v tem primeru pomeni malo večji grm, pod katerim je starejši mož izdeloval izdelke iz kovine, poleg pa je stala iz blata zgrajena hiša, kjer sta domovali njegovi dve ženi). Mož ima dve ženi, ki sta prijateljici in popolnoma razumeta moževo potrebo po tem, da ima ob sebi več žena (v primeru da mož zboli, ga je potrebno negovati, mi razloži ena izmed žena).
Tu sva z vodičem prebila ravno toliko časa, da je pleme zaslužilo nekaj denarja pri prodaji raznih izdelkov iz kovine (pri njih sem kupila čudovito ročno izdelano zapestnico iz kovine).
Prvo noč smo vsi trije prespali uro stran od plemen, v Meserani snake parku, kjer so na ogled terariji s kačami (tu si turist lahko ogleda kobre, pitoni, mambe, želve velikanke, možno pa si kačo oviti tudi okoli telesa), v neposredni bližini parka pa se nahaja zanimiv masajski muzej, v katerem so prikazane (izdelane) vse živali, orodja, hiše, obleke, skratka način življenja masajev.

SLIKA ŠT.1
Masaji so oblečeni v rdeče ali modre obleke, ki si jih ovijejo okoli teles. Njihovi čevlji so narejeni iz gume, vedno ob sebi nosijo palico za obrambo pred divjimi zvermi. Ponavadi nosijo veliko nakita.

Drugo jutro pa v napad, na jutranji lov z Bušmani. Tudi Bušmani živijo blizu jezera Eyasi. Ne prebivajo v hišah, v primeru dežja se zatečejo kar v bližnje jame. Vodič mi je zaupal, da je Slovenec, po imenu Damjan Miško preživel pri Bušmanih kar šest let ter jih proučeval. Kaj natančno je z njimi počel nisem izvedela, moram pa reči, da je imel vsaj pestro izbiro bušmank. Lov smo pričeli zjutraj med šesto in sedmo uro, lovili (seveda oboroženi z raznimi sulicami in ostalimi doma narejenimi pripomočki za lov) smo celih pet ur, rezultat ulova pa sta bili dve podgani in dva ptiča. Bušmani so bili zadovoljni, jaz pa po napornih petih urah sprehajanja gor in dol po gozdu, prav tako.

Navada je, da se turistom ulov pripravi kar sredi gozda. Bušmani zakurijo ogenj brez vžigalic. Pomagajo si z živalskimi iztrebki, ki jih nadrobijo, nanje pa položijo pest suhe trave. Med obema rokama nato gnetejo leseno palico skozi manjšo luknjo na že vnaprej pripravljeni kovini. Ogenj je zagorel in podgana se je cvrla (vržena kar na ogenj z vsemi okončinami vred). Turistu se kot najokusnejši obrok ponudi glava (ob slabem vidu Bušmani turistom priporočajo turistom oči). Po koncu ulova (in »slastni pojedini«) smo masajskim ženskam v »vas« prinesli sadeže drevesa baobab. Moram reči, da sadež ni ravno okusen, pravzaprav je okus sadeža kot papir, je pa zanimivega videza.

Naslednji dan sem se odločila za vzpon na bližnji, edini še aktivni vulkan v Tanzaniji, Ol donyo lengai. Vulkan je za Masaje sveta gora. Pot do vulkana je bila naravnost čudovita. Vzpon na Kilimandžaro je bil ena izmed opcij, je pa cenovno vzpon zelo drag, tako da sem izbrala cenejšo varianto. Poleg vulkana je čudovito jezero Natron, kjer se oko lahko nagleda flamingov. Okolica je poznana tudi po kraterju Olmoti, visok je približno dva tisoč metrov, masaji pa naj bi nanj vodili svoje živali na pašo.

Priprave na vzpon so se začele že ob osmih zvečer, ko mi je Wilson postregel s polno skledo makaronov, po večerji pa me je poslal spat. Vstati bo potrebno zelo zgodaj, je še rekel. In res, jutranje bujenje je bilo že ob polnoči, eno uro smo peljali do vznožja vulkana, naše osvajanje le-tega skoraj tri tisočaka se je s skupino turistov pričelo ob enih. Moj vodič je bil iz bližnje vasi, znal je kar dobro angleško. Sam vzpon moram reči da ni bil prav nič naporen zame, bil pa je naporen za mojega vodiča, saj sem ga morala skoraj vso pot priganjati, naj hodi hitreje. Zgodilo se je tudi to, da je sredi poti sedel in za pol ure veselo in glasno zasmrčal. No, po petih urah hoje sem mu le pomagala priti na vrh, čudovit sončni vzhod in pokrajina na vrhu vulkana ter v njegovi okolici pa sta bila vsekakor vredna truda.

Slika št. 2
Razgledi na vulkanu Ol donyo lengai so čudoviti.

Naslednje dni sem namenila safarijem. Najbolj znana parka v Tanzaniji sta park Ngorongoro ter park Serengeti. Ngorongoro področje je bilo približno tri milijone let nazaj eno najvišjih v Afriki. Zanimiva je zgodovina nastanka tega parka. Dvajset milijonov let nazaj zaradi premikov zemeljskih plošč, arabske, indijske ter afriške, ki so jim sledili izbruhi vulkanov, je nastala Rift valley, planota visoka približno dva tisoč metrov, ki se razteza vse od Sirije do Mozambika. Zaradi omenjenih tektonskih premikov pa so nastali tudi vulkani, Kilimandžaro, Meru in ostali, med njimi tudi moj osvojeni. V Rift Valley je bilo najdenih veliko okostij, med njimi tudi okostje avstralopiteka »Lucy«.

Ngorongoro se je kasneje ravno zaradi teh premikov zrušil, park pa sedaj obdaja približno dva tisoč metrov visoka kaldera. Park je poznan tudi kot osmo čudo sveta. V njem sedaj prebivajo predvsem sloni, zebre, gnuji, povodni konji in ostale živali ter vrsta ptic, svoje domovanje pa imajo tudi Masaji. Živali imajo v parku dovolj vode in hrane za preživetje. Slika 3: Ngorongoro

Največji in verjetno tudi najbolj znan park v Afriki pa je park Serengeti. Park je ogromen, sega vse od meje s Kenijo (v Keniji se park nadaljuje pod imenom Masai Mara) pa skoraj do Viktorijinega jezera. V njem prebiva ogromno število živali, med drugim žirafe, zebre, gnuji, levi, gazele, impale, hijene, povodni konji, šakali, nosorogi, čite, leopardi, pavijani in antilope, pa vse do najrazličnejših vrst ptic. Park je znan po migracijah živali.

MIGRACIJE ŽIVALI V NACIONALNEM PARKU SERENGETI

Oktobra in novembra živali migrirajo od suhe savane jugu, kjer je več dežja in sveže trave, v mesecih od aprila do junija pa spet nazaj proti severu. Seli se približno milijon gnujev in več kot dvesto tisoč zeber.

V parku si je možno ogledati tudi kanjon Olduvai Gorge. Že v začetku dvajsetega stoletja so arheologi raziskovali kanjon, po prvi svetovni vojni pa je raziskovalec po imenu Louis Leakey našel kosti avstralopiteka, starega 3,6 milijonov let. Kasneje je njegova žena Mary leta 1959 v kanjonu odkrila kosti homo habilisa oziroma spretnega človeka, stare 1,8 milijonov let (imenovanega Zinjanthropus). Kasneje, leta 1976 je Mary pri kraju Laetoli našla še starejše, 3,6 milijona leta stare odtise stopinj avstralopiteka. Avstralopitek je zadnja živalska oblika pred nastankom človeka Odtisi naj bi nastali in se odtisnili v vulkanski prah zaradi izbruha vulkana Sadiman. Avstralopiteki naj bi hodili vzravnano, uporabljali roke za prenašanje bremen in nabiranje hrane, uporabljali naj bi veje in kosti kot orodje. Kanjon je poznan kot zibelka človeštva.


Brezplačen izvod

Naroči brezplačni izvodČe želite prejeti brezplačni izvod revije Horizont nam pišite na naš e-naslov pripišite vaše ime, naslov in telefonsko številko in poslali vam ga bomo brezplačno! (brezplačni izvod lahko naročite le enkrat)

Dogodki

Nova Zelandija v enem mesecu

19.09.2017 - dvorana Zemljepisnega muzeja, Gosposka ulica 16 v Ljubljani

Videti Galapagos in razumeti Darwinov razvojni nauk

17.10.2017 - dvorana Zemljepisnega muzeja, Gosposka ulica 16 v Ljubljani

Vietnam – kmetijstvo in pokrajinska pestrost

21.11.2017 - dvorana Zemljepisnega muzeja, Gosposka ulica 16 v Ljubljani

Zanimive povezave

ODKLOP

www.odklop.com

HRVAŠKA TURISTIČNA SKUPNOST

croatia.hr/sl-SI/Homepage

DUŠAN BERDNIK - POPOTNIK

www.duletravel.com

KLAS Avtobusni promet MS

www.apms.si

Kompas Novo Mesto

www.kompas-nm.si

Agencija Van GOGH

www.agencija-vangogh.si

QUO VADIS d.o.o.

www.quovadis.si

SONČEK

www.sonchek.com

KO DOGODIVŠČINA NE MORE POČAKATI NA JUTRI

www.nkbm.si/kredit-za-aktivne

Bookingpoint

www.bookingpoint.net

EXPLORA

www.explora.si

POTOVANJA PIRC

www.last-minute.si

STA Potovanja

www.stapotovanja.com

IZLETNIK Celje

www.izletnik.si

Potepuh

www.potepuh.si

PUTRA

www.putra.si

POZEJDON TURIZEM

WWW.POZEJDON-TURIZEM.COM

 
Aktualna številka
Nasveti za potovanja
Članki
Potopisna predavanja in dogodki
Priprava na potovanje
Vaši prispevki
Multimedija
Nagradne igre
Naroči revijo Horizont