Revija Horizont
Na vhodno stran Predstavitev revije Horizont Naroi revijo in dobi nagrado Pretekle tevilke revije Horizont

iskalnik:

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Kako si organizirate potovanja?

Preko turističnih agencij

Preko spletnih agencij

Individualno

Informacije

Naslov uredništva:

Revija Horizont

Radvanjska cesta 112,

2000 Maribor


Tel: 02 3312 758

Fax: 02 3312 757


e-naslov:

urednistvo@revijahorizont.com

 

GRUZIJSKA VOJAŠKA CESTA

Prispevek poslal(a) Jure Pejanovič

Spoštovani,
V letu 2007 sem kolesaril po zelo atraktivni gruzijski vojaški cesti cez Kavkaz. Ce je prispevek dovolj zanimiv za objavo v reviji Horizont vam lahko posljem tudi slike iz potovanja, ki so v resoluciji 3072x2304.

Pozdrav

S kolesom po legendarni gruzijski vojaški cesti preko mogočnega Kavkaza iz Gruzije v Rusijo, no le do rusko-gruzijske meje, saj je le ta trenutno zaradi napetih razmer med državama zaprta.
Gruzijska vojaška cesta (GVC) povezuje gruzijsko glavno mesto Tbilisi z ruskim mestom Vladikavkaz. Ker poteka meja med Evropo in Azijo po Kavkazu, predstavlja ta 208 km dolga cesta tudi prehod iz Evrope v Azijo, čeprav se Gruzijo, ki leži južno od Kavkaza večinoma prišteva k Evropi. Kavkaz je izredno mogočno 1100km dolgo, preko 5000m visoko gorstvo, ki se razprostira med Kaspijskem morjem in Črnim morjem. Možnosti prehodov preko Kavkaza je malo in GVC je prav gotovo eden najpomembnejših, če že ne najpomembnejši prehod. Že dolgo pred zgraditvijo GVC so tod potekale povezave iz severa na jug Kavkaza Sprva je šlo le za ozko stezo, na kateri v najožjih delih ni bilo prostora niti za dva človeka. Potovanje je trajalo vsaj tri dni. V stoletjih se je povezava izboljševala, širila, dokler niso v začetku 19 stoletja Rusi, ki so priključili Gruzijo k Rusiji, zgradili večjo cesto, a je prehod preko nje še vedno ostajal in še dandanes ostaja velik izziv. GVC je privlačila med drugimi tudi ruske pisatelje (Tolstoj, Gorki) in pesnike (Puškin, Majakovski, Lermontov), ki so cesto ovekovečili tudi v prozi in poeziji. Če pomislimo, da se v neposredni bližini nahajata dve zelo nemirni pokrajin: Južna Osetija in Čečenija, postane potovanje po GVC še toliko bolj vznemirljivo. Zaradi napetih odnosov med Gruzijo in Rusijo, je mednarodni mejni prehod trenutno zaprt, tako da je možno potovati samo po gruzijskem delu GVC. Glede na dejstvo, da je glavnina GVC v Gruziji (177 km) in da so glavne zanimivosti tako in tako v Gruziji, ostaja potovanje po GVC še vedno velik izziv.
GVC oziroma po gruzijsko Sakartvelos samkhedro gza je torej 208 km dolga gorska cesta, ki se začne v 1,3 milijonskem Tbilisiju na višini 515 m in poteka ob rekah Mtkvari in Aragvi na sever preko Kavkaza. Najvišjo točko doseže cesta na prelazu Jveri pass (križev preval) in to za Evropo kar zavidljivih 2.400m. Nato se cesta spušča med kavkaškimi vrhovi, ki se pnejo 4000-5000m visoko proti največjemu naselju področja - Kazbegi (1740m). Od naselja Kazbegi je možno skozi divjo sotesko nadaljevati le še okoli 20 km do gruzijsko - ruske meje, ki je na žalost trenutno zaprta. Najbolj dominantna gora tega dela Kavkaza, pod vznožjem katerega poteka tudi GVC, je prav gotovo 5047 m visoki ugasli vulkan Kazbegi, tretji najvišji vrh Gruzije in sedmi najvišji vrh Kavkaza.
S kolesom preko mogočnega Kavkaza
Sončno jutro, primeren dan za kolesarski naskok na GVC. Štirje kolesarji in voznik avtodoma opravljamo v Tbilisiju še zadnje nakupe pred startom. Tbilisi je že 1500 let prestolnica Gruzije. Tbili pomeni po gruzijsko toplo, kar da slutiti, da so na tem področju topli izviri. Mesto v zadnjem času doživlja veliko preobrazbo, gradijo se nove stavbe, obnavljajo stare. Še posebno je prikupen stari del Tbilisija z značilnimi lesenimi hišami s terasami, ki se dvigajo proti trdnjavi Narikala. Ker je promet v Tbilisiju precej kaotičen, se kar ne moremo spraviti na kolesa. "Gremo še malo z avtodomom, ko bo primerno, bomo pa zajahali svoja kolesa", si govorimo. A ker je vožnja v avtodomu tako udobna, odlašamo in odlašamo z začetkom kolesarjenja. Vozimo se mimo starodavne prestolnice Gruzije Mtskheta, na sotočju rek Mtkvari in Aragvi, ki je pod zaščito UNESCA. Sledimo reki Aragvi vse do akumulacijskega jezera Zhinvali. Ustavimo se pri utrdbi Ananuri 66km iz Tbilisija in si skuhamo kavo. Ob kavi preučujemo zemljevid in se odločimo, da je najprimernejši začetek kolesarjenja vas Pasanauri, nekaj km naprej, čeprav ne vemo zakaj. Mogoče zato, da se še malo vozimo v avtodomu. Pred nadaljevanjem si podrobneje ogledamo slikovito utrdbo s stolpom iz 17 stoletja, cerkvico in prekrasnim pogledom na sinje modro akumulacijsko jezero Zhinvali v ozadju. Na stojnicah na parkirišču kupim kučmo za 4 Eure, pravo Kavkaško, kosmato iz črne ovčje volne. Za vsak primer, če bo kasneje na večjih višinah bolj mrzlo. Končno vasica Pasanauri, voznik avtodoma Vili nas vrže iz vozila. Višinomer kaže 900m. Preseneti nas, da so ob hišah v vasi brajde polne grozdja. Res, da naj bi bila Gruzija domovina vina, a trte v gorah na 900m res nismo pričakovali. Cesta je za Gruzijske razmere v zares odličnem stanju, prometa zelo, zelo malo. Sreča, da je mejni prehod z Rusijo zaprt in ni nobenega tranzitnega prometa. Cesta poteka v blagem naklonu ob reki Aragvi. Uživamo, da je kaj. Vozimo se mimo visečega mostu, ki je v razpadajočem stanju. "Krasen pejsaž, a gre kdo na most, da ga slikam?" Ni odziva. "Dam za pivo". Ni bilo treba reči dva krat, že smo se spustili na vrat na nos po strmi potki na most in se preko polomljenih desk začeli prebijati po visečem mostu k sredi reke. Nasmeh za foto in že smo zopet na cesti. Podobnih visečih mostov je bilo v nadaljevanju še kar nekaj, a se sčasoma na njih navadiš in ne predstavljajo več takšne atrakcije. Tudi v nadaljevanju je bila vožnja eno samo uživanje. Čudoviti razgledi po okolišnjih vrhovih, pašnikih polnih krav, majhnih vasicah, atraktivno lociranih cerkvicah. Opažamo, da so krave tu še bolj "svete" kot v Indiji. Da bi se ti na cesti umaknile, ni govora. Edino kar občasno zmoti idilo so stari ruski tovornjaki iz katerih se kadi in smradi, da je kaj. Vozimo se tudi mimo policijskih kontrolnih postaj, ki so v preteklosti z obveznimi kontrolami in zoprnimi vprašanji grenile življenje tako domačinom kot popotnikom, sedaj pa so na srečo opuščene. Ne kolesarimo strnjeno v koloni, ampak bolj vsak po svoje. Vmes se pogosto ustavljamo in fotografiramo. Prikolesarimo do nekega spomenika in izvirov, kjer so ob cesti postavljene tudi stojnice, kjer domačinke prodajajo vse mogoče - od spominkov, oblek, hrane, piva in cigaret. Veselo trgujemo in zapravljamo, ter uspešno trgovino zalijemo s pivom, ki smo ga nekateri prislužili s spustom in hojo po visečem mostu. Vreme je sončno, primerno toplo, ne more biti bolje za kolesarjenje. Prispemo do naselja Gudauri, 2000m visokega, najsodobnejšega smučarskega središča v Gruziji. Ne gre za strnjeno naselje, vasico, temveč za veliko število razpršenih hotelov po pobočjih preko 3000m visokih, s travo poraščenih vrhov. Izberemo prikupen manjši hotel, z ličnimi sobami, s TV, prekrasnim razgledom, parkiriščem za naš spremljevalni avtodom in popularno ceno (20Eurov/osebo). Ker nam hotel ne nudi hrane si večerjo pripravimo kar sami v avtodomu. Obenem nahranimo tudi veliko število psov, ki se motajo okrog nas, toliko da se jim malo prikupimo za naslednji dan, ko bomo zopet na kolesih. Zadovoljni, zaradi uspešnega kolesarjenja se odpravimo v hotel k zasluženemu počitku. Ker se je začelo že večeriti, poskušamo prižgati luč. A glej ga zlomka. Ni elektrike. Vprašamo receptorko, ki nas pomiri:" Bo prišla, čez pol ure". A elektrike ni in ni. Ugotovimo, da lastnik ni plačal računov in so mu elektriko kratko malo izklopili. Ker nujno potrebujemo tuš in vročo vodo, ki se po kolesarjenju močno prileže, gremo v iskanje novega prenočišča in to kljub dodatno ponujenim popustom. Škoda, tako lep hotel, poceni in na nadvse ugodni lokaciji. Nižje doli v vasi najdemo novo prenočišče pri domačinih. Izvemo, da je njihov sin prvak Gruzije v snowbordu. Bravo! Razloži nam, da je to smučišče najboljše v Gruziji. Urejene proge segajo do 3007m visoko, a naj bi bil free ride tisto kar ob heli ski tukaj najbolj navdušuje. Zjutraj kupimo domač sir, pozajtrkujemo in se nemudoma odpravimo naprej, v prekrasen sončen dan. Vzpon ni prehud (6-7%), prava malenkost. Kolesarimo po značilni gorski pokrajini. Ker je področje plazovito, cesta poteka delno v galerijah. Na atraktivnem razgledišču, ki je zgrajeno v polkrogu, se ustavimo in se predamo razgledom in fotografiranju. Cesta ni več tako dobra: makadam s sledovi asfalta z kar nekaj luknjami. A na gorskih kolesih to ne moti preveč. Še malo in prikolesarimo na vrh prevala, Jveri pass - križev preval, 2395m. Preval je prostoren, poraščen s travo, v bližini se nahaja vojaški objekt, na vrhu hribov so nameščeni radarji. Dan je prekrasen in za september na tej nadmorski višini neverjetno topel. Ker se nam ne mudi, si vzamemo daljši postanek za kosilo. Zdravko, ki je tudi član društva ljubiteljev praženega krompirja, nam pripravi kosilo, kot se spodobi: pražen krompir kot glavna jed, klobase kot priloga, vmes pa malo nazdravimo s šampanjcem. Ker bo šlo od sedaj naprej pretežno navzdol, spijemo kakšen kozarček več. Na prelazu se ustavi manjša grupa turistov v najetem jeepu, ki se vrača v Tbilisi. Malo poklepetamo in dobimo koristne nasvete, kje se da v Kazbegiju dobro in poceni spati. Na glavnem trgu naj samo vprašamo, kje je Nino in vse bo urejeno. OK, nič lažjega. Spust zaradi luknjaste ceste ni bil prehiter. Pripeljemo do čudnih - rdeče obarvanih skal, kjer se je ustavil tudi kombi z gruzijskimi turisti. Aha, Narzan - mineralni izviri kisle vode, me prešine. Hodimo po rdečih skalah, preko katerih teče mineralna voda. Okus, no ja, za zdravje človek naredi marsikaj. V vodi se čuti, da je bogata z železom. Odločim se in si za rezervo (zdravje) napolnim še dve steklenici. Ko tako pohajkujemo okoli opazimo Gruzijke, ki se motajo okoli naših koles. Kaj nekaj imajo za bregom? Kaj hitro ugotovimo razlog. Želijo se fotografirati z našimi gorskimi kolesi. Čudno, človek bi pomislil, da bo avtodom tisti, ki bo pritegnil vso pozornost. Nekatere se samo usedejo, nekatere pa se tudi malo vozijo naokoli. A vožnja s spd pedali z neprimerno obutvijo ni tako enostavna. Na srečo ne pride do padcev. Moje kolo se dobro odreže. Skupaj z dvema prikupnima Gruzijkama se nastavlja fotoaparatom. No, pa sem ugotovil kdo je pravi osvajalec, moje kolo, ne pa jaz. Pot nadaljujemo do prve vasice Almasiani, kjer se ustavimo v stolovaji (gostilna po rusko). Vas in gostilna, vse je tako prvobitno, da je kaj. V vasici se odcepi cesta v stransko dolino, ki je poznana po slikoviti soteski Truso, gorskih jezerih in pečinah. A nimamo časa, zato nadaljujemo proti našemu cilju - naselju Kazbegi. Prebijamo se med čredami konj in krav. Kjer so črede so tudi psi. Kavkaški ovčarji spominjajo na šarplaninske ovčarje. Psi so za kolesarje kar velika nadloga. Ker gre za velike ovčarske pse, jih je treba jemati resno. Tako nas začnejo obletavati in glasno lajati trije veliki psi. Kot po navadi v podobnih primerih skočimo iz koles in nadaljujemo peš. Pazimo, da je kolo vedno med nami in psi. Psi v glavnem samo lajajo in ko se malo oddaljimo, so zadovoljni in nas pustijo na miru.
Kazbegi
Kolesarimo že več ur in po naših podatkih, ki temeljijo na zemljevidu, višinomeru in kolesarskemu števcu kilometrov, bi morali že prispeti do našega cilja tega dne, Kazbegija. A na naše začudenje se pred naseljem pojavi tabla z napisom Stepantsminda. Kolesarimo skozi naselje, do konca naselja, ko naletimo le na smerokaz - Vladikavkaz. Ojoj, a smo zašli? Po toliko urah kolesarjenja, ko smo že vsi razmišljali o zasluženem počitku, to ni ravno vesela novica. Začnemo spraševati mimoidoče in kmalu, na naše veliko veselje, ugotovimo, da smo nikjer drugje kot v Kazbegiju. Ime kraja je spremenjeno, so nam hiteli pojasnjevati domačini. Kraj so v Kazbegi preimenovali Rusi v začetku 19 stoletja. V tem času je priimek Kazbegi prevzel tudi takratni veljak in upravitelj tega področja Gabriel Chopikasvhili. Ker naj bi bil Gabriel Kazbegi proruska oseba in so mu očitali, da je pripomogel k temu, da je to področje prišlo pod ruski vpliv, je ponovno prišlo do preimenovanja kraja,....kako znana zgodba. Za razliko od očeta je bil njegov sin Alexander Kazbegi (1848 - 1893) povsem nekaj drugega. Kljub končanju študija v Tbilisiju, Moskvi in St.Petersburgu se je odločil, da bo raje živel kot pastir v Kazbegiju. Kasneje je delal tudi kot novinar v Tbilisiju in postal pomemben gruzijski pisatelj. Še posebno je zaslovel s knjigo o kavkaškem Robinu Hood-u z imenom Koba. Lik je bil zelo všeč tudi Stalinu, ki je ime Koba prevzel kot svoj psevdonim med rusko revolucijo. Aleksandrova poslednja želja je bila, da ga pokopljejo v Kazbegiju, a tako, da bo stalno imel pogled na goro Kazbegi. Na splošno pa je Kazbegi nadvse koristna beseda in zaznamuje kar nekaj pojmov. V prvi vrsti gre za zemljepisne pojme kot je poimenovanje naselja in gore, ime se nanaša tudi na pomembne gruzijske zgodovinske in literarne osebnosti (Gabriel, Aleksander), pomaga pa tudi v lokalih in trgovinah. Kazbegi je namreč tudi naziv najpopularnejšega gruziijskega piva.
Nino, ali kako smo prišli do prenočišča
Čas je, da si poiščemo primerno prenočišče. Po navodilih, ki smo jih dobili od turistov, se odpravimo na trg in vzklikamo: "Nino, Nino". Na naše začudenje pristopi neka ženska. "Pomota, mi iščemo Ninota". "Jaz sem Nino" mirno odgovori ženska. Ugotovimo, da je Nino žensko ime. Ha, bomo našega prijatelja Ninota iz Ljubljane malo hecali, ko pridemo nazaj domov. Da je baba, ne pa dedec. Nino ima veliko hišo, kjer oddaja sobe. Družina se je preselila v barako na vrtu, tako da lahko oddajajo večje število sob. Vzamemo polpenzion, kar nas stane 17 eurov na osebo/dan. Hrana je odlična in tudi obilna. Seveda poizkusimo tudi tradicionalno gruzijsko jed: khachapuri - sirovo pito in khinkali - cmoke polnjene z mesom. Zvečer malo posedamo na vrtu in se pogovarjamo z domačini in drugimi gosti. Gimnazijska ruščina mi pride zelo prav, saj angleščine, predvsem starejši ljudje, ne govorijo. Najbolj blesti naš Bogdan, ki je kar nekaj let delal v Rusiji in mu ruščina ne dela nobenih težav. Tik pred mrakom se oblaki okoli hribov razkadijo in odpre se nam veličanstven pogled na mogočno goro, 5047m visoki Kazbegi. Ne moremo in ne moremo odvrniti pogleda od mogočne gore, Mqinvari, kakor ji po gruzijsko pravijo domačini in pomeni ledena gora. A jutri, ko bo sijalo sonce, bo gotovo pogled še lepši. In res, zjutraj se gora Kazbegi pokaže v vsem svojem sijaju. Vrh je prekrit s snegom, kar naredi goro še bolj slikovito.
Tsminda Sameba - najbolj fotografirana cerkev v Gruziji
Sklenemo, da obiščemo eno najbolj znanih cerkvic (Tsminda Sameba) v Gruziji, ki se nahaja na 2170m visokem hribu pod mogočnim Kazbegijem. Odločamo se med kolesom in pešačenjem. Na koncu se odločimo za pohod, predvsem zaradi našega prijatelja, voznika Vilija, ki ne kolesari. Pot nas vodi preko mostička, kjer srečamo ogromnega psa. Ne vem, če sem že kdaj v življenju videl večjega. Ker se pes potepa in nič ne čuva, ne kaže za nas nobenega zanimanja (hvala bogu). Še bolj strah kot nas je nekega drugega ovčarja, ki se nam je prostovoljno priključil in nas spremljal celo pot k cerkvici. A se je tudi on srečno izvlekel brez zapletov. Pot nas vodi skozi zgornji del vasi v gozd. Na poti nas stalno spremlja pogled na mogočni Kazbegi. Spotoma srečamo skupino Izraelcev, ki so prav tako namenjeni k cerkvici. Malo poklepetamo. Ker smo izgledali zelo izkušeno in ker izhajamo iz alpske deželice, so se obrnili na nas za informacije o poteku poti. Niso imeli sreče, saj so se obrnili na enega od nas, ki z orientacijo ni bil najbolj na tekočem. In.... poslal jih je v napačno smer. Po slabi urici hoda smo prispeli do cerkvice. Čudovito, pa ne samo cerkvica, cela kompozicija s hribi v ozadju. Dobro, da je era digitalcev, saj nam bi klasični filmi prehitro pošli. Več kot eno uro smo uživali v razgledih, se malo okrepčali in odžejali, ko so se pojavili Izraelci, vsi zabuhli v obraz. "Kje je tisti specialist, ki nas je poslal v dolino namesto na vrh?" A ni bilo večje zamere. Mi smo se med sabo šalili, da je to storil zato, ker so ga začeli prehitevati. S težkim srcem smo zapustili ta idilični kraj.
Rusko-gruzijska meja
Ker je bilo šele poldne, smo se odločili, da raziščemo tudi področje proti ruski meji. V dvoboju kolo/avtodom, je zmagal avtodom. Tako je, če imaš spremljevalno vozilo s sabo. Se kaj rado zgodi, da se ti ne ljubi kolesariti. Tako smo se odpeljali proti ruski meji. Soteska z imenom Dariali je postajala vse bolj in bolj divja, dokler ni naenkrat zmanjkalo ceste. Posledica hudega neurja, ki je odneslo 500m ceste. Baje je bilo vse tako iznenada, da je cesto odneslo skupaj s traktorjem in traktoristom, ki je ravno tedaj vozil po njej. Začasno so pot uredili kar s klini in pletenicami v steni. Šli smo še malo naprej do meje, pokukali v Rusijo in se nato odpravili nazaj v Kazbegi. Za krajši čas smo se ustavili na prašnem trgu, da se odžejamo z zelo okusnim gruzijskim pivom. Prodajalka, starejša ženička nam potoži, da so časi težki, zelo težki, da ima samo 20 Eurov pokojnine, da je delala v Rusiji kot računovodkinja. Na sploh je bilo to področje zelo vezano na Rusijo, še posebno pozimi, ko je cesta proti Tbilisiju zaradi snežnih zametov zelo pogosto zaprta za več tednov. Da so časi težki, je opaziti na vsakem koraku. Ceste so zanemarjene, večinoma v makadamu, le tu in tam je še opaziti sledi asfalta. Po ulicah se sprehajajo krave in prašiči, ki so jih ljudje nabavili zaradi svojega preživetja. Zvečer smo se zopet zbrali okoli mize in ob obilni večerji in znamenitemu gruzijskemu konjaku veselo kramljali pozno v noč. Naslednji dan bomo zapustili to čarobno področje in se odpeljali v Kakheti, vinogradniško področje Gruzije. Škoda, a ne gre drugače. Tako ostaja vzpon na goro Kazbegi in raziskovanje drugih stranskih dolin neizpolnjeni san, za enkrat drugič. Kdo ve, mogoče pa res?

Brezplačen izvod

Naroči brezplačni izvodČe želite prejeti brezplačni izvod revije Horizont nam pišite na naš e-naslov pripišite vaše ime, naslov in telefonsko številko in poslali vam ga bomo brezplačno! (brezplačni izvod lahko naročite le enkrat)

Dogodki

Camino – Petra Škarja

18.10.2017 - KNJIŽNICA OTONA ŽUPANČIČA OB 18. URE

Raziskovanje Portugalske – Urban Čepon

19.10.2017 - Knjižnica Rudnik ob 19. uri

Avstralija – Rok Pirnat

19.10.2017 - Knjižnica Šiška 19.30

Vietnam – kmetijstvo in pokrajinska pestrost

21.11.2017 - dvorana Zemljepisnega muzeja, Gosposka ulica 16 v Ljubljani

Zanimive povezave

ODKLOP

www.odklop.com

HRVAŠKA TURISTIČNA SKUPNOST

croatia.hr/sl-SI/Homepage

DUŠAN BERDNIK - POPOTNIK

www.duletravel.com

KLAS Avtobusni promet MS

www.apms.si

Kompas Novo Mesto

www.kompas-nm.si

Agencija Van GOGH

www.agencija-vangogh.si

QUO VADIS d.o.o.

www.quovadis.si

SONČEK

www.sonchek.com

KO DOGODIVŠČINA NE MORE POČAKATI NA JUTRI

www.nkbm.si/kredit-za-aktivne

Bookingpoint

www.bookingpoint.net

EXPLORA

www.explora.si

POTOVANJA PIRC

www.last-minute.si

STA Potovanja

www.stapotovanja.com

IZLETNIK Celje

www.izletnik.si

Potepuh

www.potepuh.si

PUTRA

www.putra.si

POZEJDON TURIZEM

WWW.POZEJDON-TURIZEM.COM

 
Aktualna številka
Nasveti za potovanja
Članki
Potopisna predavanja in dogodki
Priprava na potovanje
Vaši prispevki
Multimedija
Nagradne igre
Naroči revijo Horizont