Revija Horizont
Na vhodno stran Predstavitev revije Horizont Naroi revijo in dobi nagrado Pretekle tevilke revije Horizont

iskalnik:

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Kako si organizirate potovanja?

Preko turističnih agencij

Preko spletnih agencij

Individualno

Informacije

Naslov uredništva:

Revija Horizont

Radvanjska cesta 112,

2000 Maribor


Tel: 02 3312 758

Fax: 02 3312 757


e-naslov:

urednistvo@revijahorizont.com

 

V ODROČNI TANZANIJSKI VASICI OTROCI RADI HODIJO V ŠOLO

Prispevek poslal(a) Irma Šinkovec


Besedilo: V ODROČNI TANZANIJSKI VASICI OTROCI RADI HODIJO V ŠOLO

Pouk v majhni afriški vasici poteka precej drugače kot pri nas. Šola nikomur od otrok ne pomeni nujnega zla, temveč je to privilegij, saj vsi ne končajo niti osnovne šole, šolanje v srednji šoli pa nadaljujejo le redki. Ko jih vprašam, kaj imajo radi, brez pomislekov odgovorijo: »Šolo«, saj se zavedajo, da jim šola nudi možnost, da bodo prišli do poklica. Večina otrok bi najraje postala učitelji ali zdravniki.


Za kratek čas sem obiskala majhno vasico Dongobesh v notranjosti Tanzanije, 200 km jugozahodno od Arushe - mesta v severovzhodnem delu države, ki je poznano predvsem kot izhodiščna točka, za številne safarije in treking na Kilimanjaro. »Center« vasice ima nekaj majhnih trgovinic, kjer je mogoče kupiti najbolj osnovna živila in nekaj vaških gostiln, kjer gostu poleg lokalnega piva najpogosteje ponudijo čaj ali kavo. V vasi je tudi cerkev, srednja šola, osnovna šola in šola za gluhoneme otroke z internatom, saj gluhonemi otroci prihajajo v šolo tudi iz bolj oddaljenih vasi.
Elektrike seveda tukaj ni, prav tako ne tekoče vode. Otroci vsako jutro odhitijo do najbližjega potočka, napolnijo svojo kantico z vodo in jo prinesejo domov za potrebe gospodinjstva. Ravno tako se postopek ponovi, ko pridejo v šolo. Pred šolo je velik sod, katerega vsako jutro napolnijo z vodo za dnevne potrebe. Brez prerivanja, brez godrnjanja, eden za drugim v koloni. Vsako jutro. Življenje teče po mirnem, ustaljenem redu.

Pouk se prične z ubranim pozdravom: »Good morning teacher«

Osnovna šola ima, tako kot povsod v Tanzaniji, sedem razredov. V vseh razredih je 700 otrok, poučuje pa jih zgolj 17 učiteljev. »Le, kako jim to uspe?« bi rekli, a če se le sprehodimo mimo šole v času pouka, smo presenečeni ob pogledu na nepregledno število parov svetlih oči, ki z veliko radovednostjo poslušajo učitelja in mirno sedijo v šolskih klopeh.

Pouk se začne okrog pol devetih. »Good morning teacher«, učenci vstanejo in pozdravijo učitelja. Ta jim vljudno odzdravi in pouk se lahko začne. Učitelj piše na tablo predvsem podatke, ki jih učenci prepišejo in jih morajo kasneje znati na pamet. V šoli ni problemov z disciplino, saj je izobrazba dobrina in, vsaj na vaseh, privilegij učencev, ki si lahko privoščijo obiskovanje šole. Veliko je namreč otrok, ki nehajo hoditi v šolo, ko so njihovi bratje in sestre dovolj veliki, da začnejo obiskovati prvi razred. Sami pa odslej pomagajo doma pri obdelovanju zemlje ali skrbi za živino. Prehod na srednjo šolo je za mnoge učence težaven, saj pouk v srednji šoli poteka samo v angleščini, medtem ko v osnovni šoli le v svahiliju, ki je poleg angleščine uraden jezik v Tanzaniji. Angleščina je le eden izmed učnih predmetov in od učitelja je odvisno, kako dobro ti otroci razumejo in govorijo angleško. V nasprotju z osnovno šolo, morajo dijaki v srednji šoli plačevati šolnino in to je še en razlog, da v Tanzaniji tako malo otrok nadaljuje šolanje.

Po dveh urah pouka je odmor, učenci zapustijo učilnico in se zapodijo na travnik, kjer igrajo najbolj priljubljeno igro – nogomet. Žogo, ki jo naredijo iz starih cunj in plastičnih vrečk, brcajo tako fantje kot deklice. Učitelji se usedejo okoli velike mize v zbornici ali pa prinesejo stole pred šolo, se posedejo v krog, pijejo kavo in sproščeno kramljajo o vsakodnevnih stvareh. Sledita dve uri pouka in čas za kosilo. Otroci, ki obiskujejo osnovno šolo ne živijo daleč, zato odhitijo na kosilo domov. Gluhonemi otroci pa ostajajo v internatu, zato imajo tam tudi vse obroke. Prav tako učitelji. Zberejo se v zbornici, pride deklica, ki je ta dan dežurna in prinese vrč z vodo ter jo vsakemu izmed učiteljev nekaj zlije na roke, da si jih lahko umijejo. Spodaj pridrži posodo, da voda ne teče na tla. S to vodo potem zalijejo rože pred šolo. Tudi otroci, se postavijo v vrsto in dežurni toči vodo, da si eden po eden umijejo roke preden začnejo jesti. Za kosilo je najpogosteje ugali in fižol. Ugali je koruzna polenta in je zelo razširjena hrana na tem delu Afrike. Seveda jejo z rokami in na krožnike si vedno naložijo veliko hrane. Roke si umijejo tudi po kosilu. Odmor za kosilo traja dve uri in sledi še popoldanski pouk. Po pouku otroci odhitijo domov in najprej operejo svojo šolsko uniformo, ki je po celem dnevu največkrat precej umazana in zmečkana. Potem poprimejo za domača opravila, zvečer ob petrolejki ali ob svečah pa pišejo domače naloge in se učijo.

Ustvarjalnost na drugih področjih

Pri pouku umetnosti učenci najpogosteje prerisujejo motive iz plakatov, ki jih učitelj obesi na tablo. Njihova ocena potem zavisi od podobnosti narisanega z motivom, ki ga prerisujejo. Učitelj učencem razdeli barvice šele, ko, ko otroci prerišejo motiv s svinčnikom. To je sicer popolnoma v nasprotju s pedagoškimi pristopi, ki jih poznamo mi, a ustvarjalnega risanja res ni mogoče pričakovati od otrok, ki barvice držijo v rokah le ob posebnih priložnostih. Ko te iste učence kasneje gledam pri petju in plesu vidim, da še zdaleč niso neustvarjalni. Ustvarjalni vsekakor so, vendar le na področjih, ki jim jih nudi vsakdanje življenje, ki pa je precej drugačno od našega.

Idealizirana podoba o življenju zunaj Afrike

Učenci višjih razredov so se že učili o življenju zunaj Afrike, a na vprašanje, kaj že vejo o Evropi, sem slišala odgovor, ki sem ga pričakovala: »Tam živijo bogati ljudje«. Kako zmotno je prepričanje večine Afričanov, da smo v Evropi vsi brez izjeme zelo bogati in kar je še bolj zmotno: srečni! »Da bi le enkrat stal na evropskih tleh, potem bom srečen!«, je zatrjeval prijatelj iz Ugande. Ne samo otroci, tudi odrasli so prepričani, da nam belcem sploh ni treba delati, saj za nas vse postorijo razni aparati in stroji. Ko poslušam, kako sanjajo o Evropi, se počutim zelo neprijetno, zato sem tokrat s seboj v Tanzanijo prinesla fotografije in učencem skušala dokazati, da življenje v Evropi le ni zgolj bogastvo in veselje. »Tudi v Evropi so revni ljudje, tudi v Evropi živijo ljudje z neozdravljivimi boleznimi in predvsem v Evropi oz. v razvitih deželah živijo ljudje, ki nimajo časa, da bi se pogovarjali, se smejali in veselili s svojimi prijatelji in otroki«, jim razlagam. Otroci me resno poslušajo, ponudim jim možnost za kakršnakoli vprašanja. Najprej je vse tiho, potem pa najbolj pogumen fant v zadnji vrsti vstane, me vpraša po imenu našega predsednika in se usede nazaj. Sledijo podobna vprašanja: koliko prebivalcev ima Slovenija, koliko kolonij smo imeli v Afriki, koliko držav je v Evropi ipd. Nekoliko sem razočarana, ker se mi taka vprašanja ne zdijo prav nič bistvena, a se zavedam, da so to podatki, kakršne učitelji običajno zahtevajo od njih in jih morajo znati.
Šele, ko razlagam o življenju v Evropi sedmošolcem (to je zadnji razred osnovne šole), mi učenci začnejo postavljati tudi – po mojem mnenju - bolj smiselna vprašanja, npr.: zakaj je pri nas daljši dan kot pri njih, kjer se tekom celega leta stemni že ob sedmih, kaj dajemo pri nas jesti domačim živalim, kako nam je uspelo, da smo bogati… Dve uri sta le premalo in kljub temu, da je že čas odmora, učenci mirno sedijo v svojih klopeh in postavljajo vsa mogoča vprašanja. Tolikšnega zanimanja in navdušenja res nisem pričakovala! Ob zaključku smo vsi skupaj ugotovili, da je razlika med življenjem pri njih in pri nas res ogromna, kljub temu pa nas osrečujejo iste stvari, ki niso povezane le z denarjem!

Pristna afriška gostoljubnost

Moj gostitelj je ravnatelj šole, gospod Mali, in takoj ob prihodu mi ponudi čaj ter me povabi v svojo pisarno. »Verjetno bova naredila plan dela«, si mislim, a najprej me vpraša kakšno hrano rada jem. Čeprav mu zatrjujem, da bom jedla enako hrano kot vsi ostali, me še vsaj trikrat vpraša, če bo ugali in fižol res vredu hrana zame, in zraven razumevajoče pripomni, da me popolnoma razume, če hočem drugačno hrano, saj vendar prihajam iz Evrope. Potem mi uredijo prenočišče. Določijo mi hiško, ki so jo zgradili za prenočevanje gluhonemih deklic, a še ni povsem končana. Gospod Mali brž naroči svoji ženi, ki dela na šoli kot kuharica in skrbi še za vrsto drugih stvari, naj prinesejo posteljo in jo primerno uredijo. Kar malce nerodno mi je, ko gledam deklice kako hitijo čistiti in urejati sobo. Nazdanje prinesejo v vedrih še toplo vodo, kjer se bom lahko umila. Zelo sem jim hvaležna, ker sem že nekoliko utrujena. Zahvalim se, a ravnateljeva žena se le smeji. Njeno znanje angleščine je približno tolikšno, kot moje znanje svahilija, zato je najino sporazumevanje v celem tednu le kup vljudnostnih fraz, zahvaljevanja in seveda smejanja. Vsak dan skrbijo zame, mi nosijo vodo, me vabijo na večerjo in mi razkazujejo okolico. Zadnji dan me še vsi učitelji povabijo domov na čaj, a k vsem res ne morem iti. Grem le k najbližjim in povsod se počutim zelo prijetno in domače. Postrežejo mi kavo in čaj ter včasih še kos peciva, ki ga spečejo sami ali kupijo v gostilni. Pokažejo mi fotografije, včasih že zelo stare, a jih vedno s ponosom razkazujejo. Vsak me vpraša, kdaj bom spet prišla in seveda vsem obljubim, da bom mislila nanje in jih nekoč spet obiskala. Moj zadnji dan v šoli, ko se v zbornici zberemo vsi učitelji, mi ravnatelj nameni poseben zahvalni govor. Kar malce težko mi je oditi, ker tukaj na vsakem koraku naletim na prijaznost in gostoljubnost. Zadnji večer ravnateljeva žena skuha prav posebej dobro večerjo in v njihovi hiški skupaj z otroki še dolgo kramljamo. Še enkrat se iskreno poslovimo in s čudnim občutkom grem spat. Zgodaj zjutraj me nočni čuvaj internata pospremi do avtobusne postaje. Čeprav se prej še nisva srečala, mi v slovo nameni veliko besed, a razumem le, da sem vedno dobrodošla oz. »Karibu tena!«.

Brezplačen izvod

Naroči brezplačni izvodČe želite prejeti brezplačni izvod revije Horizont nam pišite na naš e-naslov pripišite vaše ime, naslov in telefonsko številko in poslali vam ga bomo brezplačno! (brezplačni izvod lahko naročite le enkrat)

Dogodki

Nova Zelandija v enem mesecu

19.09.2017 - dvorana Zemljepisnega muzeja, Gosposka ulica 16 v Ljubljani

Videti Galapagos in razumeti Darwinov razvojni nauk

17.10.2017 - dvorana Zemljepisnega muzeja, Gosposka ulica 16 v Ljubljani

Vietnam – kmetijstvo in pokrajinska pestrost

21.11.2017 - dvorana Zemljepisnega muzeja, Gosposka ulica 16 v Ljubljani

Zanimive povezave

ODKLOP

www.odklop.com

HRVAŠKA TURISTIČNA SKUPNOST

croatia.hr/sl-SI/Homepage

DUŠAN BERDNIK - POPOTNIK

www.duletravel.com

KLAS Avtobusni promet MS

www.apms.si

Kompas Novo Mesto

www.kompas-nm.si

Agencija Van GOGH

www.agencija-vangogh.si

QUO VADIS d.o.o.

www.quovadis.si

SONČEK

www.sonchek.com

KO DOGODIVŠČINA NE MORE POČAKATI NA JUTRI

www.nkbm.si/kredit-za-aktivne

Bookingpoint

www.bookingpoint.net

EXPLORA

www.explora.si

POTOVANJA PIRC

www.last-minute.si

STA Potovanja

www.stapotovanja.com

IZLETNIK Celje

www.izletnik.si

Potepuh

www.potepuh.si

PUTRA

www.putra.si

POZEJDON TURIZEM

WWW.POZEJDON-TURIZEM.COM

 
Aktualna številka
Nasveti za potovanja
Članki
Potopisna predavanja in dogodki
Priprava na potovanje
Vaši prispevki
Multimedija
Nagradne igre
Naroči revijo Horizont