Revija Horizont
Na vhodno stran Predstavitev revije Horizont Naroi revijo in dobi nagrado Pretekle tevilke revije Horizont

iskalnik:

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Kako si organizirate potovanja?

Preko turističnih agencij

Preko spletnih agencij

Individualno

Informacije

Naslov uredništva:

Revija Horizont

Radvanjska cesta 112,

2000 Maribor


Tel: 02 3312 758

Fax: 02 3312 757


e-naslov:

urednistvo@revijahorizont.com

 

LEPOTA TANZANIJSKIH PLEMEN

Prispevek poslal(a) Irma Šinkovec



LEPOTA TANZANIJSKIH PLEMEN

Ko nanese beseda na Afriko, še posebej Tanzanijo ali Kenijo, se nam običajno pred očmi zvrstijo podobe širnih savan, po katerih se sprehajajo levi, sloni, zebre itd. ter plemen, ki živijo še povsem ločeno od takoimenovane civilizacije. Vendar ob obisku Afrike naletimo na prizore, nad katerimi smo, če pričakujemo prej omenjeno, razočarani. Velika mesta polna avtomobilov in domačini oblečeni v kavbojke, ki hitijo po raznih opravkih, so vse prej kot »divja« Afrika. Na srečo pa, Tanzanija ostaja dežela, ki popotnikom omogoča ogled številnih safarijev in, kjer nekatera plemena, kljub množičnemu turizmu, še vedno ohranjajo svojo tradicijo, svoj način življenja in s tem tudi svojo lepoto.

Brez Masajev ne gre

Najbolj prepoznavno pleme Tanzanije so gotovo Masaji in čeprav se mnogi mladi Masaji le »pretvarjajo« da so pogumni bojevniki, kot to pogosto rečejo sosednja plemena in čeprav se tudi v njihova življenja počasi naseljuje zahodnjaška kultura, njihova romantična podoba še vedno ostaja. Visoki, vitki, ponosni, napravljeni v tradicionalna oblačila izgledajo resnično lepo.
Zanimivo jih je opazovati na dan tržnice v kateri izmed vasi na severu Tanzanije, kjer se zberejo vsi. Večina jih je oblečena v tradicionalna rdeča oblačila. V ušesih imajo velike uhane in še posebej ženske nosijo okrog vratu, rok in nog veliko nakita. Opazujem njihovo posebno lepoto in ves prostor, ki ga zajema tržnica se mi zdi kar nekako čaroben. Visoki, vitki in izjemno lepi ljudje hodijo sem ter tja. Tudi njihov način hoje se mi zdi poseben. Mogoče malce idealizirana, ampak v spominu mi je ostala takšna podoba Masajev.

Na poti do jezera Eyasi

Vožnja z lokalnim prevozom, starim Land Roverjem, v katerem je petnajst ljudi. Nekateri se stiskamo na sprednjih sedežih, drugi se gnetejo zadaj, nekateri pa sedijo celo na strehi. Vroče je, a okna so zaradi prahu ki ga povzroča poskakovanje avtomobila po prašni, luknjasti ali bolje rečeno »jamasti« cesti, zaprta.
Moj cilj je vas ob jezeru Eyasi v severnem delu Tanzanije, kjer živi pleme Datoga, v bližini pa še pleme Hadzabe, ki so poznani tudi kot Bušmani. Jezero Eyasi je v sušnih mesecih povsem suho, pokrajina je skoraj puščavska, edino rastje je majhno grmičevje z ostrim bodičevjem, akacije ter mogočni baobabi. Vas sestavljajo majhne hiške, osnovna šola in seveda cerkev. Pred leti so tukaj živeli izključno prebivalci iz plemena Datoga, v zadnjem času pa se naseljujejo tudi drugi.

Lepota plemena Datoga se ob obisku »na ogled postavi«

Ljudje iz plemena Datoga so kmetje, ki se ukvarjajo predvsem z živinorejo. Živijo v severnem in osrednjem delu Tanzanije. Njihova kultura je podobna kulturi Masajev in prav z Masaji so bili v preteklosti v nenehnih spopadih.
Tako kot Masaji, so tudi Datoge veljali za pogumne bojevnike. V preteklosti so mladi fantje dokazovali svojo moč v skupnosti tako, da so morali ubiti takoimenovanega »sovražnika ljudi«, ki pa je bil lahko človek kateregakoli plemena razen Datog ali ena izmed nevarnih živali. Meso, kri, mleko, rogovi in kravji gnoj imajo veliko vlogo tako v praktične namene kot namene obredov.
Sledili so nomadskemu načinu življenja, zato so se selili iz kraja v kraj glede na potrebe njihovih domačih živali. V današnjem času so začeli obdelovati zemljo, čeprav je včasih težko saj naseljujejo večinoma predele, kjer je vode zelo malo. Še vedno pogosto prakticirajo poligamijo in od fantovega premoženja je odvisno, koliko žen bo imel.
Njihova oblačila so pretežno rdeče barve, vedno pogosteje pa nosijo že povsem običajna oblačila, po katerih jih ni mogoče razlikovati od ostalih plemen. Ob posebnih priložnostih pa se oblečejo v oblačila iz živalskih kož, okrašenimi z živobarvnimi okraski, ki jih nanizajo na oblačila. Radi se tudi nakitijo z zapestnicami, ogromnimi ogrlicami in uhani. Dekleta imajo zapestnice vse od zapestij do komolcev in ob plesu udarjajo z roko ob roko, tako, da njihov ples in petje spremlja žvenket zapestnic. Pomembna dekoracija je tudi tetoviranje, v preteklosti so bili najbolj poznani vzorci v obliki kroga okrog oči.
Živijo v hišah zgrajenih iz lesa in kravjega blata. Včasih so živeli moški pripadniki družine ločeno od žensk, danes pa to le še redko velja.

Spim pri petčlanski družini, v kateri je mož iz plemena Datoga, žena pa prihaja iz drugega plemena. Hiša je preprosta, zgrajena iz blata in ima tri prostore. Ko vstopiš, prideš v nekakšno dnevno sobo, na sredini je majhna mizica, okrog pa še trije stoli. Po potrebi dodajo še majhne pručke, tako da pri obedu lahko sedijo vsi. Na stenah je nekaj fotografij družinskih članov in slika predsednika države. Na vsaki strani »dnevne sobe« je še ena soba. To sta spalnici. V eni spita mož in žena z najmlajšim otrokom, v drugi pa jaz. Starejša dva otroka sta odsotna, šolo namreč obiskujeta v mestu in tam tudi živita. Domov prideta le med počitnicami. V sobi, kjer spim, je ena postelja ter ogromna stara omara v kateri je spravljeno vsemogoče; od posod do oblek. Stranišče je kakih deset metrov stran od hiše. Poleg stranišča pa je »kopalnica«, to je le majhen ograjen prostor, kamor z vedri prinesejo vodo, da se lahko umijejo. Kuhinja je prav tako ločena hiška, kjer brez kuhinjskih aparatov in štedilnika žena kuha za svojo družino. V to vas se je priselila, ko se je poročila in je edina žena svojemu možu. »Raje, kot da bi plačal za več žena, pošljem otroke v mesto, kjer so boljše šole«, pravi njen mož, gospod Momoya. Dobro govori angleški jezik, je zelo iznajdljiv in komunikativen gospod, v bližini je zgradil turistični kamp in večinoma dela kot vodič, saj dobro pozna tako življenje Datog, kot življenje Hadzab, ki živijo v neposredni bližini in zaradi katerih največ turistov pride na to področje. Čez dan je precej zaposlen s svojim turističnim poslom, žena pa skrbi za najmlajšega otroka in za gospodinjstvo. Kuha, pere in gre kdaj pa kdaj v trgovinico, kjer lahko kupi osnovna živila. Za zajtrk običajno jemo čapati (podobno palačinki, le da je zgolj moka, sol in voda) in kavo ali čaj, za kosilo in večerjo pa seveda ugali (koruzna polenta) in fižol. Tako kot povsod po afriških vaseh, so zelo gostoljubni. Samoumevno je, da delijo hrano z gosti in so resnično užaljeni, če hrano zavrneš.

Neko popoldne grem skupaj z Momoyevo ženo na obisk k družini plemena Datog, kjer so ravno dobili novorojenčka. Ko se novorojenček rodi, je še zelo svetle polti in šele sčasoma postane temnejši. Tako kot pri nas je v navadi, da gredo sosedje in sorodniki novorojenčka pogledat in prinesejo darila, le da darila niso igrače, temveč čisto običajna živila, ki jih ljudje vsakodnevno potrebujejo; npr. sol, sladkor ali riž. Takoj ko prispeva, prinesejo deklico staro tri dni in mi jo posadijo v naročje. Obe jo pestujeva nekaj minut, potem jo odnesejo nazaj v sobo, kjer spi naprej. Starejša gospa prinese krožnik poln mesa. Res se ne morem pripraviti, da bi jedla in se skušam izgovarjati, da sem sita in da me boli želodec. Ne vem, če mi verjamejo in mi stalno prigovarjajo in ponujajo hrano. Težko razumejo, da najboljšo hrano, ki jo premorejo, zavračam. Da bi videle dojenčka, prihaja na obisk veliko sosed z otroki. Ženske so oblečene zelo revno, pa vendar nosijo zapestnice, verižice, uhane in njihovi obrazi so okrašeni s tatuji. Vendar pa ta nakit ni tako razkošen in bogat, kot sem ga videla na dekletih, ki so bila oblečena v tradicionalna oblačila za praznovanja. V današnjem času se dekleta oblačijo v ta oblačila predvsem za razkazovanje ter poziranje turistom in spominjajo na lepe manekenke. O lepoti nikakor ni dvoma, celo bolj pristna je kot jo srečamo v našem vsakdanu.

Veverica za malico

Nedaleč stran pa živi pleme Hadzabe. So eno izmed zadnjih plemen, ki je še zvesto lovsko-nabiralniškemu načinu življenja.
Svoja bivališča, ki niso večja od šotora za dve osebi zgradijo iz vej in trave. Ne čutijo nikakršne potrebe po bolje zgrajenih bivališčih, saj se pogosto selijo in ob lepem vremenu raje spijo zunaj kot pa v hiški. Ne uporabljajo blazin ali odej, v te namene jim služi zgolj živalska koža. Na nekaterih predelih, pa tradicija na žalost toni v pozabo in tudi bivališča so bolje zgrajena in je nomadsko življenje že preteklost.

Ženske večinoma nabirajo gozdne plodove in iščejo užitne koreninice, ki poleg mesa, ki ga prinesejo domov moški, sestavljajo njihovo prehrano.
Vendar pa je v zadnjem času le malo ljudi iz tega plemena, ki se resnično preživlja zgolj z lovom in nabiralništvom. Turisti, ki niso redki, jim prinašajo dohodek. Spremljajo jih lahko pri lovu in jim za to plačajo določeno vsoto. V zadnjem času Hadzabe veliko časa namenijo tudi izdelovanju zapestnic, ogrlic in drugih spominkov, ki jih turisti radi kupujejo.

Vendar pa o njihovi spretnosti pri lovu ne gre dvomiti. Skupaj z nekaj dečki gremo na lov. V rokah imajo loke in na njihovih obrazih je razbrati le resnost. Kljub mladosti, ni mogoče zaznati v njihovem vedenju nič otroškega. Hodimo skozi grmovje in fantje tu pa tam zasekajo v drevo, da pridejo do medu, katerega potem razdelijo medse in prav tako med nas. Pomislim; nekaj pa je vendarle skupno tem otrokom in vsem ostalim otrokom po svetu. Dajejo občutek, da jim ni mar za lov, le da dobijo sladkarije! A kaj kmalu visoko na drevesu opazijo, da se nekaj premika. Še preden mi ugotovimo, kaj se dogaja, eden izmed fantov zmagoslavno prinese veverico, ki jo je s svojim lokom in puščico zadel naravnost v glavo. Obraz fanta, ki mu je uspel ulov kar žari od veselja.
Veščin lova se fantje učijo od starejših moških že v rani mladosti in tako so fantje pri šestih letih običajno že dovolj spretni, da lahko sami ulovijo plen. Življenje je torej šola, kjer se učijo tradicionalnih veščin za preživetje. Ko moški niso na lovu, izdelujejo loke in puščice ter učijo mlajše fante lovskih veščin. Pri lovu vedno uporabljajo le lok in puščice, ki jih izdelajo sami. Kovinske dele puščic kupijo od Datog, ki jih pretopijo iz starih vijakov in drugih odpadnih kovinskih izdelkov. Konice puščic včasih namažejo s strupom, ki ga prav tako sami izdelajo iz strupenih rastlin. Pokažejo nam še spretnost kurjenja ognja, seveda brez vžigalic. Ob ognju nato spečejo veverico, jo pojedo in zadovoljno oddidejo proti domu.

Vlada jih je že večkrat poskušala »civilizirati« vendar so nekatere skupine še vedno trdno odločene živeti tradicionalno življenje, ki je v tesnem sožitju z okoljem v katerem živijo. Namesto tega jim vsiljujejo način življenja, ki zahteva podrejanje narave v lastno korist.

V današnjem času, ko smo ljudje izgubili stik z naravo in se vse vrti okrog denarja, se moramo zavedati, da njihova kultura in način življenja ne sme toniti v pozabo predvsem zaradi dejstva, da se bomo mi »civilizirani« ljudje morali še veliko naučiti od »neciviliziranih« plemen kot so Hadzabe, če bomo hoteli še nadalje živeti na našem planetu preden ga dokončno uničimo.

Brezplačen izvod

Naroči brezplačni izvodČe želite prejeti brezplačni izvod revije Horizont nam pišite na naš e-naslov pripišite vaše ime, naslov in telefonsko številko in poslali vam ga bomo brezplačno! (brezplačni izvod lahko naročite le enkrat)

Dogodki

Nova Zelandija v enem mesecu

19.09.2017 - dvorana Zemljepisnega muzeja, Gosposka ulica 16 v Ljubljani

Videti Galapagos in razumeti Darwinov razvojni nauk

17.10.2017 - dvorana Zemljepisnega muzeja, Gosposka ulica 16 v Ljubljani

Vietnam – kmetijstvo in pokrajinska pestrost

21.11.2017 - dvorana Zemljepisnega muzeja, Gosposka ulica 16 v Ljubljani

Zanimive povezave

ODKLOP

www.odklop.com

HRVAŠKA TURISTIČNA SKUPNOST

croatia.hr/sl-SI/Homepage

DUŠAN BERDNIK - POPOTNIK

www.duletravel.com

KLAS Avtobusni promet MS

www.apms.si

Kompas Novo Mesto

www.kompas-nm.si

Agencija Van GOGH

www.agencija-vangogh.si

QUO VADIS d.o.o.

www.quovadis.si

SONČEK

www.sonchek.com

KO DOGODIVŠČINA NE MORE POČAKATI NA JUTRI

www.nkbm.si/kredit-za-aktivne

Bookingpoint

www.bookingpoint.net

EXPLORA

www.explora.si

POTOVANJA PIRC

www.last-minute.si

STA Potovanja

www.stapotovanja.com

IZLETNIK Celje

www.izletnik.si

Potepuh

www.potepuh.si

PUTRA

www.putra.si

POZEJDON TURIZEM

WWW.POZEJDON-TURIZEM.COM

 
Aktualna številka
Nasveti za potovanja
Članki
Potopisna predavanja in dogodki
Priprava na potovanje
Vaši prispevki
Multimedija
Nagradne igre
Naroči revijo Horizont